

Periodične oblike prireditev, bienali, trienali, festivali itd., so že vsaj sto let pomemben del umetniškega sistema. Zdi se, da njihova vloga postaja vse večja. O problemu tovrstnih prireditev pri nas in v mednarodnem okolju so v torek v Trubarjevi hiši literature spregovorili direktor in direktorice nekaterih največjih slovenskih institucij in prireditev.
Pogovor se je odvil na pobudo Nevenke Šivavec, direktorice Mednarodnega grafičnega in likovnega centra (MGLC), organizatorja mednarodnega grafičnega bienala. Osnovno vodilo okrogle mize, ki jo je vodila Lela B. Njatin, bi po eni strani lahko strnili v vprašanje ciklične ali periodične narave bienalov v razmerju do muzejskih, galerijskih institucij, ki pri nas (ne pa tudi v tujini) povečini prirejajo tovrstne dogodke.
Po drugi strani so sogovorniki na okrogli mizi tematizirali ponavljajoče prireditve v času permanentnih sprememb, in to, kako se prireditve slovenskih institucij v navezavi na globalni umetniški kontekst odzivajo nanje.
Umetniški urnik
Bienali, trienali in festivali najprej zadevajo ponovljivost, cikličnost. Po besedah Zdenke Badovinac, direktorice Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti Metelkova, gre pri natančnem urniku svetovnih prireditev razbrati prevladujočo karakteristiko sodobnega umetniškega sistema, ki ne prenaša presenečenj, ampak temelji na zakoličenem redu dogajanja.
To ustvarjanje reda znotraj kompleksnega umetniškega sveta globalnemu nomadskemu občinstvu omogoča potovanje od enega do drugega dogodka. Gre torej tudi za spremenjeni način potrošnje umetnosti – Badovinčeva jo imenuje prehitra potrošnja, saj tovrstno spremljanje umetnosti implicira, da se človek na enem dogodku zadrži le omejen čas, medtem ko bi stvar sama zahtevala bolj poglobljen ogled. S tem so bienali in festivali po njenem prepričanju vse bolj namenjeni samim sebi, pri njih torej ni več v ospredju predstavitev umetniških del, ampak sama prireditev.
Razstava Sedanjost in prisotnost – ponovitev 2 v MSUM zadeva najprej vprašanje izvajanja programa te institucije v kontekstu rezov vlade, obenem pa je tudi komentar na ta globalni ustroj konzumpcije umetnosti skozi bienale, pravi Badovinčeva.
Ob tem poudarja, da prostori umetnosti postajajo vse bolj hibridni. To pomeni, da muzej pogosto ni zgolj muzej, ampak vse bolj prostor eksperimenta, raznih umetniških dogodkov, medtem ko druge institucije opravljajo tudi muzealsko funkcijo. To mešanje je dobrodošlo, če odpira premislek o naravi institucij in dogodkov – od njih zahteva samorefleksijo.
Hibridni Bunker
Svojevrsten hibrid je tudi festival Mladi levi, ki ga že skoraj petnajst let prireja Zavod Bunker pod vodstvom Nevenke Koprivšek. Mladi levi po programski usmeritvi ostajajo zvesti osnovnemu konceptu prikaza aktualnih dogodkov s področja performativnih umetnosti iz mednarodnega prostora – poleg njih delno to področje pokriva Cankarjev dom, sicer pa institucije, ki bi slovenskemu prostoru sistematično predstavljala mednarodno gledališko dejavnost, nimamo.
Hibridni status Mladih levov izhaja iz njegove povezanosti z lokalnim okoljem in najbližjo okolico. Spremljevalni dogodki te prireditve že leta v svoj krog privabljajo okoliško prebivalstvo Stare elektrarne. Umeščanje programa festivala v širši socialni prostor, znotraj katerega naslavljajo družbena, ekološka vprašanja, je po besedah Koprivškove pomembno. Pri tem gre namreč tudi za vprašanje, kako festival preseže lastno samozadostnost in se opremi z vsebinami, ki osmišljajo njegov format. Učinek tovrstne umeščenosti v okolico je lahko veliko širši. Določene raziskave so pokazale, da se mestno prebivalstvo po svetu identificira s prireditvami tega mesta, četudi jih ljudje nikoli ne obiščejo. Tovrstne prireditve tako lahko zbujajo ponos in postanejo kohezivno tkivo skupnosti, nadaljuje Koprivškova.
Medij ni vodilo
Mednarodni grafični bienale je že v začetku tega stoletja napravil temeljito prenovo in se od grafike kot medija preusmeril k drugim medijem reproduktivne umetnosti, lani pa je, denimo, v center postavil vprašanje dogodka kot velike in mestoma problematične teme sodobne umetnosti, ki je sprožila negativne in pozitivne odzive.
Naslednji bienale leta 2013 bo kurirala Deborah Cullen, kuratorka umetniške galerije Miriam and Ira D. Wallach pri univerzi Columbia v New Yorku. Po besedah Šivavčeve gre za osebo, ki je naklonjena tudi mediju grafike, čeprav sam medij ne bo več glavna usmeritev bienala.
Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO) je izzval polemiko v javnosti z letošnjim bienalom (industrijskega) oblikovanja Bio, pri katerem sta v ospredje prišli družbena in politična vloga oblikovalca.
Narava, usmeritev in formati bienalov se spreminjajo predvsem zato, ker se odzivajo na spremembe v svetu, bi lahko strnili misel direktorja MAO Matevža Čelika. V šestdesetih letih, ko je Bio nastal, je bila vloga oblikovalca precej drugačna kot danes – ta je bil razumljen predvsem kot člen v procesu proizvodnje nekega objekta, za tem je precej časa ohranil status kot zgolj komercialni servis, zadolžen za kreacijo dodane vrednosti.
Danes oblikovalci in arhitekti svojo dejavnost tudi reflektirajo in jo dojemajo kot prepleteno z globalnim družbenim kontekstom, naj gre za vprašanja kapitalističnega izkoriščanja ali ekoloških problemov.
Kaj je sodobno?
Problem sprememb in prilagajanja prireditev zadeva predvsem vprašanje sodobnosti, so se strinjali razpravljavci. Kaj namreč tvori jedro določene dobe, na katero umetniške institucije – vsaj tako je bilo razumeti direktorice in direktorje – morajo odgovarjati in se skladno z njo razvijati?
Pri tem pojmu ne gre za sočasnost, torej za niz umetniških del, ki nastajajo v istem obdobju, ampak za aktivno pozicijo znotraj te sočasnosti. Koprivškova to na primer imenuje pravočasnost. Gre torej za sposobnost institucije, da reflektira lastno mesto v ožjem in širšem kontekstu ter se s programom odziva na nevralgične točke svoje (umetniške) dobe. Po Čeliku in Koprivškovi to pomeni, da ostajajo te prireditve in institucije prostori eksperimenta, odpiranja debate.
Sicer danes ni prevladujočega trenda v umetnosti, je dejala Badovinčeva. Kapitalistični sistem je dodobra instrumentaliziral politično umetnost, tako da se ponekod odvija obrat od političnega k poetičnemu, torej vrnitev k estetski funkciji umetnosti – kot je opozorila tudi Šivavčeva.
Drug pomemben vidik, ki ni nepovezan z vprašanjem sodobnosti in s katerim se ukvarjajo predvsem prireditve z dolgo zgodovino, kot sta beneški bienale in grafični bienale pri nas, je vprašanje lastne institucionalne preteklosti ter posledično vprašanje, kako (skozi arhiv, stalne zbirke ipd.) institucija obravnava svojo preteklost.
Iz povedanega lahko med drugim razberemo, da so javne umetniške institucije pri nas s prireditvami središče permanentne refleksije vsebin, ki jih namenjajo občinstvu, obenem pa premisleka o lastni družbeni in politični vlogi pri soustvarjanju sodobnosti in lastne preteklosti.
Komentarji