Tiskane izdaje
Zgodovinski dogodki in osebnosti so vselej privlačna tema za TV-serije in filme. Če so kakovostni, jih ni le veselje gledati, ampak so tudi poučni, s čimer se v zadnjem času izkazuje evropska produkcija. Eno takih kakovostnih serij, čisto sveže posneto, lahko gledamo na prvem programu slovenske televizije.
Gre za avstrijsko-nemško TV-serijo Maksimilijan in Marija – igra moči in ljubezni režiserja Andreasa Prochaske in scenarista Martina Ambroscha, ki prikazuje Evropo 15. stoletja, ozemeljske boje med peščico družin, ki so si delile Evropo, nekatere obubožane, druge bogate, vse to pa je prepleteno z intrigami na dvorih, nasiljem in dogovorjenimi porokami zaradi ozemeljskih interesov, vendar se tu in tam zgodijo tudi prava ljubezen, romantika, iskreno prijateljstvo in privrženost. Zaradi vsega tega je TV-serija pravi zgodovinski triler.
Temelji na zgodovinskih dejstvih, zaradi filmičnosti pa je deloma tudi domišljijska, tako so na primer nekateri ženski dialogi ter ravnanja feministični in v 15. stoletju v resnici niso bili mogoči. V središču pripovedi sta avstrijski nadvojvoda Maksimilijan, pozneje cesar svetega rimskega cesarstva in arhitekt habsburške svetovne sile, ter Marija Burgundska, ki namesto svoje mačehe nasledi največje vojvodstvo v Evropi.
Kako se ta dva potomca vplivnih družin združita na zapletenih poteh in dodata poglavje v svetovno kroniko ljubezenskih zgodb, je prikazal režiser Andreas Prochaska z očarljivimi in mračni slikami. Igra je kakovostna, kostumi, ki so za tak film med pomembnejšimi prvinami, so paša za oči.
Pri takih TV-serijah ali filmih je treba najprej predstaviti gledalcem zgodovinski kontekst. Prvi del je nekoliko šibkejši prav zato, ker so morali akterji z dialogi predstaviti gledalcem okoliščine dogajanja, zaradi česar so bili dialogi neredko kot deklamiranje. Ta TV-serija sicer ni na ravni Borgijcev, Tudorjev ali celo Rima, pa vendar je toliko dobra, da bi jo televizija morala predvajati v normalnem terminu in ne pol ure pred polnočjo. Najbrž je pozni termin tudi razlog, da so v originalu tridelno serijo razdelili na šest delov, kar je škoda.
Ena najbogatejših dedinj
Marija, vojvodinja Burgundije, je bila ena najbogatejših dedinj v zgodovini Evrope. Njeno ozemlje je zajemalo večji del današnjih Belgije, Nizozemske in Luksemburga, poleg tega pa še precejšen del Francije (Burgundija, Charolais, Artois in Vermandois). Še pomembnejše je, da so bile njene posesti – šest vojvodstev in devet grofij – v takrat najbogatejšem delu Evrope.
Rodila se je v Bruslju, bila je edini otrok Karla Drznega in Izabele Burbonske. Zaradi bogastva in menda tudi privlačnega videza je bila najbolj zaželena mladenka v Evropi. Marija je bila stara devetnajst let, ko je leta 1477 njen oče padel v bitki pri Nancyju. Kot ženska ne bi smela vladati, zato naj bi se kar najhitreje poročila, vendar ji ni bilo do tega.
Francoski kralj Ludvik XI. jo je prepričeval, naj se poroči z njegovim prizadetim sinom, ki je bil še otrok, kar je Marija po mačehinem nasvetu, s katero je bila v zelo dobrih odnosih, zavrnila. Ludvik XI. se je tedaj odločil zasesti Burgundijo s silo, zato je Marija, katere vojska je bila majhna in izmučena zaradi pogostih bitk, prosila za pomoč svoje podanike na Nizozemskem. Pomoč je dobila, a za visoko ceno. Morala se je odpovedati oblasti v tamkajšnjih delih svojega ozemlja.
»Zadnji vitez«
Marija se je zatem odločila, s kom se bo poročila. Izbrala je vojvodo Maksimilijana Avstrijskega, in tako je Habsburžan postal sovladar njenih ozemelj. Burgundijo, zaradi katere se je Maksimilijan pozneje, po Marijini smrti leta 1482, spopadel z Ludvikom XI. in njegovimi nasledniki, je izgubil. Ko je ogrska vojska leta 1485 osvojila Dunaj, je Maksimilijanu uspelo vrniti avstrijsko prestolnico po smrti Matije Korvina ter združiti vse habsburške dežele.
Habsburžani so s porokami postali najmočnejša evropska dinastija. Maksimilijan je bil po mnenju sodobnih zgodovinarjev »zadnji vitez«, ki je sanjal o enotni evropski srednjeveški monarhiji. Pridobil je široko humanistično izobrazbo, bil je zbiratelj in mecen Petra Vischerja st., Albrechta Dürerja, Hansa Burgkmairja in drugih. Pisal je pesniška ter prozna dela in bil tudi sam pogosto tema literarnih in likovnih del avtorjev Goetheja, Gustava Freytaga, Arna Grüna, Dürerja, Lucasa Cranacha ...
Februarja 1504 je izdal tudi listino, s katero je dovolil Ljubljani voliti župana, in tako je 19. julija leta 1504 najvišji mestni uradnik – župan – postal Janez plemeniti Lanthieri.
