Tiskane izdaje
Gospodarska kriza, ki je, kot pač vsaka kriza, razviharila ves čas pod površino skrite družbene anomalije ter močno oslabila občutek za temeljni prav in ne prav, tudi kulture ni pustila brez poškodb. Na eni strani se je začel krepiti nevarni duh populizma, ki kulturo razume kot nebodigatreba strošek in razvajenega parazita, ki živi na tuj račun, na drugi strani pa nič manj nevaren duh kulturniškega – prav tako – populizma, ki pravičniško in lepodušno vztraja pri samoumevni upravičenosti do javnega denarja. Tako prvi kot drugi imata zanimivo presečno množico: kulturo razumeta kot plen.
Zato velja, tudi ob predlogu staro-novega zakona o kulturnem tolarju in iskanju idej, kako do več denarja, opozoriti na tri dejstva. Prvo je, da v produkcijskem smislu še nikoli nismo imeli toliko z javnim denarjem podprte kulture, kot jo imamo dandanes: še nikoli nismo natisnili toliko knjig, odprli toliko razstav, uprizorili toliko predstav, imeli toliko koncertov in festivalov, celo filmov, ki so kljub tako rekoč najnižjim sredstvom za produkcijo doslej letos dosegli rekordne številke.
Drugo dejstvo je, da je višina sredstev, namenjena kulturi, dejansko vse nižja. In tretje, ne prvič povedano, da kultura in umetnost še nikoli nista imeli tako malo družbenega vpliva, kot ga imata četrt stoletja po osamosvojitvi. Nasprotno, zdi se, da sta med najbolj izpraznjenimi pojmi slovenskega postranzicijskega obdobja. In pri tem še zdaleč nista brez greha.
Slovenska kultura, statistično vzeto, je brez dvoma izrazito pluralna, raznolika in količinsko vse bolj obsežna. Problem, ki je ob tem nastal, je, da se je zato tudi kulturna politika razvila v transmisijo te obsežnosti, kar je generiralo še več produkcije. Še več produkcije pa že po naravi stvari ne more prinesti kaj dosti drugega kot povprečnost, ustvarjalno šibkost in ob čedalje izrazitejšem kruhoborstvu tudi neprestano servilnost do te ali one oblasti, tiste pač, ki ima v rokah ključ davkoplačevalske blagajne.
Natanko zato ima tudi zgodba o vse manj denarja za kulturo več plati. Prva je, da mora država kulturo ne le izdatneje podpreti, ampak jo – kot jo že davno mnoge druge evropske države – končno razumeti kot eno ključnih področij uspešne nacionalne ekonomije. V zahtevah po več denarja pa je lahko kulturna politika prepričljiva samo, če bo končno vzpostavila vrednostno hierarhično ločevanje kakovosti od povprečja ali celo podpovprečja ter preprečila vse močnejšim klanom ter interesnim skupinam in omrežjem, da jo v imenu mokrocvetečih parol vedno znova ugrabljajo.
Z drugimi besedami to pomeni, da si bo postavila prioritete, ki bodo temeljile na preverljivi kakovosti in dostopnosti kulture ter prinašale nove vsebine, nove programe in, ne nazadnje, tudi nove zaposlitve. To pa med drugim pomeni, da bi distribucija javnega denarja dosegla bistveno manj naslovnikov, a te izdatneje.
Brez spremembe sedanjega kulturnega modela, načina financiranja, odgovornosti prejemnikov in razdeljevalcev javnega denarja to ne bo mogoče. A čeprav se zdi, da so vsi za spremembe, je resnica najbrž nasprotna: status quo ustreza (skoraj) vsem. Zato ministrstvo za kulturo kaj drugega kot ministrstvo za socialo, ki nemočno cepeta pred ministrom za finance, ne more biti.
