Tiskane izdaje
Pred slabim mesecem dni se je tržaški zgodovinar dr. Jože Pirjevec v javnem pismu pisatelju Borisu Pahorju odzval na zapise in dokumente, objavljene v knjigi Igorja Omerze Boris Pahor: v žrelu Udbe. Iz njih izhaja, češ da je Pirjevec pisatelja konec osemdesetih let ovajal italijanski policijski agenciji Digos, tajni policiji, sicer zadolženi za preiskavo občutljivih področij, kot sta terorizem in organizirani kriminal. Takšno sodelovanje je Pirjevec zanikal in Pahorja pozval, naj mu pomaga »proti takemu moralnemu linčanju«. Danes pa se je na straneh Primorskega dnevnika na Pirjevčevo pismo odzval Pahor.
»Spoštovani gospod profesor, odgovarjam vam na Vaše odprto pismo tudi jaz z odprtim pismom,« začenja Pahor in izrazi nestrinjanje s tem načinom razpravljanja, še posebno »s takšnim pismom, kakršno je Vaše, ker z njim želite, da bi bila vsa narodna skupnost pri nas na tekočem, kako ste mi večkrat bili naklonjeni. Za kar se Vam zahvaljujem, posebno za poseg, ko se je gospod Evgen Bavčar trudil, da bi jaz prejel Nobelovo nagrado in se je obrnil na spoštovano gospo Vašo sestro, profesorico dr. Marijo Pirjevec. Prav tako hvala za sodelovanje pri zborniku, ki je bil izdan za mojo osemdesetletnico. V vseh drugih primerih, kjer mene omenjate, spadam zraven z drugimi osebami ali pisatelji.«
V nadaljevanju Pahor zapiše: »Vendar je vse to povezano z zdajšnjo demokratično državo, medtem ko prej, ko ste bili avtor glos gol glasnik komunističnega vodstva jugoslovanske države v Primorskem dnevniku, ste mene krivično in grobo napadli zaradi mojega govora v Bazovici, kjer sem ob Prešernovem prazniku poudarjal pomen narodne zavesti in navedel, da žal pomembna avtoriteta v Sloveniji Edvard Kardelj v uvodu knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja trdi, da bo komunizem odpravil narod in tako pripravil spajanje narodov.«
Pahor potem podrobneje razloži, zakaj sploh to omenja: »Zato, da bi bila javnost, za katero ste pismo meni pisali, poučena, da ste me nekoč ožigosali kot banalnega polemika in človeka, ki stvari izkrivlja. To se pravi, da ste o meni sodili javno, tako da je tudi italijanska politično-kulturna javnost bila poučena in še posebno policija, tista tajna, ki je sproti imela, ko je Zaliv izšel, v zgoščeni obliki vsebino o moji želji po demokraciji in pluralizmu in samobitnosti slovenske republike ter o človeških in državljanskih pravicah v Republiki Italiji.
Tako. In se sprašujem, kaj naj bi želel o meni vedeti Digos, ki je samo iskal informacije o nevarnosti, da se rešita red in mir, ki ju jaz ne z revijo ne z nastopi nikakor nisem spravljal v nevarnost?
In odgovarjam: ampak interes je imela UDBA, ki je v svojih raportih pisala o meni kot o sovražniku države in kot sovražnika države me je prikazal v svojem tekstu v Primorskem dnevniku Jože Pirjevec. In tukaj se Vi motite, gospod profesor, ko začnete svoje odprto pismo 'Tarča sem obtožbe, ki jo je sprožil v svoji zadnji knjigi Igor Omerza, da sem Vas v letih 1988−1989 ovajal Digosu.' Morali bi, gospod profesor, kot natančen zgodovinar reči, da je Igor Omerza navajal UDBO, ki je trdila, da Vi mene ovajate.«
Za tem Pahor nadaljuje: »A tokrat je pomembno, gospod profesor, da niste imeli ničesar o meni navajati, ker je Digos dobro vedel, da sem kritičen do jugoslovanske-slovenske oblasti, saj ste že Vi v Primorskih novicah leta 1981 mene ovadili kot sovražnika Jugoslavije, ki se loti celo samega Edvarda Kardelja. Ker je tajna italijanska služba, ne Digos, gotovo imela vsebino Vašega članka v prevodu že naslednjega dne.
Tako ne drži Vaš komentar, da ste imeli tako pomembna priznanja od uradne oblasti, ki jih ne bi mogli imeti, če bi bili izdajalec. Res pa je, da če bi Vi res imeli stike z Digosom in bi mene prikazovali v slabi luči, bi bili slovenski oblasti samo zelo všeč.
Torej več o meni, kot ste povedali v omenjenem članku, niste imeli drugega povedati, prav tako to, kar sem očital Kardelju, sem prej objavil v Zalivu. In tudi če bi imeli, to ne bi bilo vohunjenje ne izdaja, ker se ne bi tikalo oblasti, ampak opozicionalca. Če pa ste Vi imeli res, kakor trdi UDBA, povezavo z Digosom, naj to čim prej ugotovijo zgodovinarji, ki obsojajo objavo arhivov pred časom. Upal bi si opomniti, da varovanje arhivov, ki naj bi potrpežljivo čakali na poštene zgodovinarje, ko gre za arhive diktatorskih, totalitarnih držav, je krivično čakati, ker bi takojšnji ukrepi, če arhivi obstajajo, marsikatero krivico proti človeku, ki ni imel možnosti, da bi se javno branil, bili rešitev za še živega človeka in za njegovega potomca.
Ta objava gospoda Igorja Omerze je koristila meni, ker sem še živ in mi je dala priložnost povedati slovenski javnosti, da je bil gospod Jože Pirjevec proti meni, zato ker sem bil jaz proti jugoslovanski diktaturi. Mene je očrnil v javnosti kot kritika Kardelja, torej je to spoznala tudi italijanska kulturna publika in tudi tajna policija. Zato, kakor sem že dvakrat omenil, ni imel gospod Pirjevec nič kaj posebnega javljati, kot trdi UDBA.
To dejstvo, da jaz lahko nastopim, korenito nasprotuje ugotovitvam UDBE o t. i. ovajanju. Jaz vztrajam, da ima narodna zavest prvenstvo v pravem humanizmu ne glede na druge ideologije ali zdaj globalizem.«
V zaključku svojega odprtega pisma Pirjevcu Pahor še zapiše: »To resnico je do danes potrdil samo en pripadnik oblasti, gospod minister za Slovence v zamejstvu in po svetu gospod Žmavc, ki je ob slovesu od študentov, ki so se izkazali, rekel: 'Čestitam vam za nastop in ostanite Slovenci, da boste ohranili svoj jezik.' Naj mi dovoli, da mu čestitam z upanjem, da mu bo kdo sledil in da bo slovenska oblast uvedla tudi v šolah pouk o ljubezni, spoštovanju in zvestobi svojemu bistvu, svoji rodni skupnosti ali, kot pravimo danes, da naroda ne omenimo, svoji identiteti.«
