Brez miru

Ob kulturnem prazniku: Slovenci imamo do kulture ljubezensko-sovražni odnos
Objavljeno
07. februar 2019 06.00
Posodobljeno
07. februar 2019 06.00
V zadnjem času je nad kulturo plaval temen oblak. Nemiri na ministrstvu so naplavili zgodbe o slabih odnosih, sledil je ministrov odpoklic, potem je tu še Kobalov plagiat.

Vse to je bolj slaba intonacija v kulturni praznik. Tudi zato, ker so se ob vsem tem družabna omrežja kar šibila od prezira do kulture in kulturnikov, češ da jim gre le za denar, da ministrstva za kulturo nihče ne potrebuje, da je – kot je Cankar v govoru, ki ga je imel v Trstu, ironično dejal – kultura nepotrebna tako ljudstvu kot narodu.

A za vsaj nekaj dni bomo v zrak kot balone na slavju spustili velike besede. Slišali bomo govore o tem, kako pomembna je kultura za našo identiteto, kako nas brez nje in jezika sploh ne bi bilo, o rodoljubju, o Prešernu in njegovih verzih. »Celi potoki najglasnejših fraz bodo curljali po ulicah in se stekali v Ljubljanico.« Nekateri govori bodo udarni, drugi patetični, tretji ne bodo pomenili ničesar. Vsi bodo vsaj en dan prikimavali in že naslednje jutro vse pozabili.

Kulturna politika pri nas nikoli ni bila ravno nekaj dinamičnega ali ambicioznega. Nekaj, kar bi imelo jasno vizijo. Večno ponavljanje istega: pomanjkanje denarja, slabo sestavljeni razpisi, razpuščen sistem, v katerem najbolje preživijo tisti, ki se spogledujejo z vladajočo politiko, ohranjanje obstoječega.

Predolgo se ukvarjam s kulturo, da bi bila do nje sentimentalna in preveč imam rada umetnost, da ne bi bila. Kajti obstaja nekaj, kar se vzpenja nad vsem tem.


So se pri nas kdaj ministri za kulturo sestali s predsedniki vlade in klepetali o knjigah, sodobni umetnosti, enotni ceni knjige ali o tem, katere kulturne stavbe, ki bi spremenile horizont mesta, je treba zgraditi, tako kot sta to v 80. letih v Franciji, recimo, počela Jack Lang in François Mitterrand? Brez odločnih politikov, ki imajo radi umetnost in so sodobni v svojem razmišljanju, se tudi kultura težko kam premakne. In ko smo že ravno pri kulturnih stavbah, ki jih načrtujejo znameniti arhitekti in danes z vnemo čarobnega fižola rastejo v večjih ali manjših mestih po svetu, jih vitalizirajo ter privabljajo turiste, je treba omeniti, da v Sloveniji po osamosvojitvi nismo zgradili nobene nove pomembnejše kulturne stavbe. NUK II so začeli graditi že davnega leta 2008 in čez nekaj let so projekt ustavili, kulturnih stavb nismo sposobni niti obnoviti, poglejmo samo, kako razpada osrednje slovensko nacionalno gledališče v Ljubljani. Pa ne gre le za zidove, naučiti se moramo spoštovati talente, avtorsko delo, ustvarjalnost. Ne zna vsak napisati pesem, romana, simfonije …

Za večino odločevalcev je kultura nepotrebno razkošje, o njej še vedno razmišljajo provincialno, ne razumejo pojma tako imenovane mehke moči, ki je danes glavno merilo za neko uspešno državo in kamor poleg kulture in umetnosti, sodijo še diplomacija, dobre univerze in šole, kakovostna javna televizija in časopisi, znanost, inovacije, prepoznavne blagovne znamke in okoljska politika. Zanimivo je tudi, da prakse kažejo, da so tiste države, ki imajo dobro delujočo okoljsko in kulturno politiko, solidarnejše, socialno pravičnejše in bogatejše. Znano je tudi, da kultura ponavadi prinaša več dobička, kot se vanjo vlaga, in v državah, kjer je močna, se krepijo podjetništvo in inovacije.
 

Tisto, kar šteje


Predolgo se ukvarjam s kulturo, da bi bila do nje sentimentalna in preveč imam rada umetnost, da ne bi bila. Kajti obstaja nekaj, kar se vzpenja nad vsem tem. Če kot na srečki popraskamo srebrno plast o pomenu nacionalne kulture in kulturnega praznika, bomo pod njo našli tisto, kar je najpomembnejše – umetnike. Pred kratkim sem v gledališču premišljevala o tem, da je igralec na odru podoba poguma, saj ko si z gledalcem deli isti čas in prostor ter diha isti zrak in živi paralelno življenje, ni prostora za polovičarstvo. Igralka Maruša Majer, letošnja nagrajenka Prešernovega sklada, je v intervjuju za kulturne strani Dela govorila tudi o strahu, o tem, da o sebi ne razmišlja kot o pogumni osebi ter da njena negotovost in strah vedno popustita, ko s kolegi ustvarja kaj dobrega. »Dobri kreativni procesi so eno izmed najboljših zdravil za moje negotovosti.« Ali pa pesniki. Od kod pride pesem? Jure Jakob, prav tako letošnji nagrajenec, o doživljanju poezije pravi, da nam seže v srce in da jo čutimo v kosteh. »In ko jo začutimo, se v nas nekaj razklene, na novo zaživimo. Bogatejši smo za še eno izkušnjo, včasih celo za novo spoznanje.« Ko beremo, gledamo predstavo, poslušamo glasbo, urimo čustva in misli ter se učimo razumevati ljudi, ki niso mi ali naši, in če razumemo drug drugega, lahko komuniciramo in si izmenjavamo ideje. Nobena lepota ni tako dolgotrajna, kot je umetniška, in umetnost ima drugačen spomin kot zgodovina, zaradi nje se sprašujemo, kdo smo in kam gremo.

Kultura so tudi vrednote, čeprav vem, da se to sliši kot kliše. V časih vse agresivnejšega nacionalizma, ki krči Evropo in spodbuja nestrpnost, so umetniki in intelektualci, ki pripravljajo javno mnenje, pomembnejši kot kadarkoli prej. Flaubert je o domoljubju lepo zapisal: »Največji rodoljub je človek takrat, ko svoji lastni deželi pove, kdaj je njeno vedenje sramotno, neumno ali slabo. Pisatelj mora biti univerzalen v svoji naklonjenosti in izgnanec po naravi: šele takrat lahko stvari trezno presoja (…) Jaz sem prav toliko Kitajec kot Francoz.«

Všeč mi je zgodba, ki jo je v svojem govoru, v katerem se je boril za to, da v Veliki Britaniji ne bi zapirali javnih knjižnic, povedal pisatelj Neil Gaiman. Na Kitajskem je bila nekoč znanstvena fantastika prepovedana, a potem so jo oblasti spet dovolile. Zakaj? Eden od politikov mu je povedal, da so Kitajci zelo dobri rokodelci, če jim bo kdo prinesel načrt za neko stvar, jo bodo zelo dobro naredili, tisto, česar jim je primanjkovalo, je bila inovativnost, domišljija. Voditelji so zato v Silicijevo dolino poslali delegacijo, da bi opazovala in se pogovarjala s tamkajšnjimi inovatorji, da bi izvedeli, kako pridejo do idej. Njihovi odgovori so bili sicer različni, a skoraj vsi so povedali, da so kot otroci in najstniki zelo radi brali znanstveno fantastiko. Urili so domišljijo in si predstavljali drugačne svetove.

Nekatere stvari zna samo umetnost. Kultura je pomembna zato, da se tega zavedamo.