Čas, ko so nadzorovali »vse kategorije oseb«

Razstava Zgodovinskega arhiva Celje postavlja v ospredje Celje v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Fotografija: Sprejem gostov vlaka bratstva in enotnosti v Celju leta 1962. Istega leta so Josipa Broza Tita ob njegovi 70-letnici imenovali za častnega občana Celja. FOTO: arhiv ZAC, Fototeka Milana Božiča
Odpri galerijo
Sprejem gostov vlaka bratstva in enotnosti v Celju leta 1962. Istega leta so Josipa Broza Tita ob njegovi 70-letnici imenovali za častnega občana Celja. FOTO: arhiv ZAC, Fototeka Milana Božiča

Življenje v šestdesetih letih so, kot z jagodnim izborom gradiva na razstavi Dekade kažejo sodelavci Zgodovinskega arhiva Celje (ZAC), zaznamovale različne spremembe. Poslovila se je ljudska republika, s spremembo ustave smo dobili Socialistično republiko Slovenijo. Reformirali so šolstvo, v gimnazijah je latinščino zamenjala ruščina. Vsak korak je bil (lahko) spremljan. Neprimerne so bile cerkvene poroke med člani partije, popisovali so tudi neprimerne šale za točilnim pultom in tiste, ki so poslušali Glas Amerike.

Tako imenovana situacijska poročila so pisali organi družbenopolitičnih organizacij in kot je ugotovil eden od avtorjev razstave, Bojan Himmelreich, so zlasti zanimiva poročila Tajništva za notranje zadeve (TNZ): »Iz teh je razvidno, da so imeli svoje informatorje v vseh porah družbe in da je Zvezo komunistov zelo skrbelo, da ne bi bilo odklonov od njene usmeritve.« Iz poročil so izvedeli, da je bila med zdravstvenimi delavci leta 1963 velika nezainteresiranost za volitve in da so na celjski gimnaziji komentirali, da »pri nas ne morejo govoriti o volitvah, ker je že vse najprej diktirano od zgoraj«. Himmelreich je v katalogu, ki sta ga uredila direktor ZAC dr. Borut Batagelj in Anja Prša, zapisal, da je nekdo povedal tudi šalo o posteljah, ki da jih v Jugoslaviji ni treba več izdelovati: »Nekdanji partizani počivajo na lovorikah, komunisti morajo biti stalno budni, delavci pa morajo delati dan in noč.«
V šestdesetih letih je bila na Celjskem domu peterokraka rdeča zvezda. FOTO: arhiv ZAC, Okrajni ljudski odbor
V šestdesetih letih je bila na Celjskem domu peterokraka rdeča zvezda. FOTO: arhiv ZAC, Okrajni ljudski odbor

Preverjanja in spremljanja je bilo precej. Po volitvah leta 1963 so v poročilu zapisali, da so imeli »pod kontrolo vse kategorije oseb, ki so [...] interesantne za državno varnost«. Himmelreich je pojasnil, da je to z njihovim poimenovanjem pomenilo duhovščino, nekdanje informbirojevce, prosvetno inteligenco, pravno inteligenco, tehnično inteligenco, zdravstveni kader, emigracijo, inozemce in kmečko reakcijo. V poročilih so navedeni morebitno neprimerno obnašanje posameznikov, delo cerkve, tudi članov komiteja. Člani Zveze komunistov na primer niso smeli iti na delo v tujino. Če je kdo to vendarle storil, so ga takoj izključili. Pozneje so to pravilo omilili, ker je po gospodarski reformi primanjkovalo služb. Tako so po letu 1966 izključili le še tiste, ki so odšli na delo v tujino, čeprav so imeli zaposlitev doma. So pa ljudje sami poskrbeli za dosledno upoštevanje vseh, četudi nenapisanih pravil. Tako lahko beremo pismo ogorčenega občana, ko so ob obnovi Celjskega doma odstranili rdečo zvezdo s fasade. Po ostri polemiki so jo vrnili.
 

Kukanje v domove

Evangeličanska cerkev je bila zgrajena leta 1906. Po koncu druge ­svetovne vojne je propadala in so jo porušili, preden je dočakala 60 let. FOTO: arhiv ZAC, Zbirka fotografij in slik
Evangeličanska cerkev je bila zgrajena leta 1906. Po koncu druge ­svetovne vojne je propadala in so jo porušili, preden je dočakala 60 let. FOTO: arhiv ZAC, Zbirka fotografij in slik

Svoje člane so spremljali tudi pri osebnih odločitvah. Tako je Tajništvo za notranje zadeve spremljalo tajne cerkvene poroke članov Zveze komunistov. Leta 1961 jih je bilo v celjskem okraju 177, samo v občini Celje 47. Prav tako ni bilo vseeno, kaj so ljudje počeli v prostem času. V poročilih lahko preberemo analizo ankete »Tranzistor«, ki jo je izvedel washingtonski radio Glas Amerike. V poročilu je zapisano, da je Glas Amerike pozval poslušalce iz Jugoslavije, da izpolnijo anketo o poslušanju tega radia, posameznike pa bodo nagradili s tranzistorji. V poročilu celjskega oddelka za notranje zadeve iz leta 1962 so anketo komentirali: »Na anketo se je odzvalo okroglo 2300 oseb, po številu prednjači občina Celje z 863 udeleženci … Te številke dokazujejo, da ima Glas Amerike pri nas zelo širok krog poslušalcev, če upoštevamo, da se jih je na anketo odzvalo le gotovo število.«

Nekateri v pismih niso le izpolnili ankete, ampak so tudi kaj dodali. V poročilu je mogoče prebrati, da je 17-letni dijak iz Celja zapisal: »Sem nadarjen za politiko in redno poslušam Glas Amerike. Moje mnenje je, da je bolje živeti v kapitalizmu kot v socializmu. Čeprav Jugoslavija ni angažirana v blokih, če vprašam sošolce, za kateri blok bi se odločili – skoraj vsak za Ameriko. Za kino vstopnice se v Celju stepejo, če igra ameriški film, dočim za sovjetskega ni več kot kakih 40 gledalcev.« Pisce poročila je zmotilo dejstvo, da so na anketo odgovarjali tudi člani Zveze komunistov: »To da vsekakor misliti, posebno če upoštevamo, da so nekateri med njimi z daljšim partijskim stažem (eden poslanec). Večina udeležencev je poslala samo zahtevane podatke, vendar se že iz tega lahko zaključi, da naši državljani ne razmišljajo o pomenu takih akcij, bodi s strani Zapada ali vzhoda, kaj šele, da govorimo o politični zavesti ZK.«
Splavar ob Savinji je v šestdesetih letih gledal v reko, danes ji obrača hrbet. FOTO: arhiv ZAC, Fototeka Milana Božiča
Splavar ob Savinji je v šestdesetih letih gledal v reko, danes ji obrača hrbet. FOTO: arhiv ZAC, Fototeka Milana Božiča

Streljal na ravnatelja


Šola je v šestdesetih letih doživela veliko reformo. Dobili smo enotno osemletko, gimnazijski program je odslej trajal štiri leta. Reformirana gimnazija je imela v šolskem letu 1964/65 več novih predmetov, med drugim tudi tehnično vzgojo z delom v proizvodnji in ruski jezik. Latinščine ni bilo več.

Danes je večina dojenčkov in otrok nezakonskih, v šestdesetih letih pa so bili drugi časi. Dokazovanje očetovstva je bilo posebna kalvarija. Na razstavi lahko vidimo antropološke teste, ki so jih uporabljali. Očetovstvo so ugotavljali tudi na podlagi telesnih značilnosti, kot so oblika uhljev, temena, prstov na rokah in nogah. Sledilo je dokazovanje na sodišču s tožbo, tovrstne tožbe so bile poleg tožb za razvezo na prvem mestu v civilnem ­sodstvu. Anja Prša je v katalogu ­zapisala, da je bila »polovica kaznivih dejanj storjenih v alkoholiziranem stanju. Največ pretepov, žalitev, precej ­prometnih nesreč in kaznivih dejanj zoper javno moralo, ki so izvirali iz 'pijanstva', je bilo storjenih v jesenskem času (po ­trgatvi).«

V tem desetletju se je povečalo mladoletniško prestopništvo. Prvo mesto je pripadlo mladoletnemu dijaku, ki je julija 1965 z brzostrelko streljal proti oknu avle Osnovne šole Hudinja, kjer je bil ravnatelj. Dijak je bil namreč jezen nanj, s streloma pa ga je hotel prestrašiti. Izrekli so mu vzgojni ukrep, mu ­zasegli ­brzostrelko in 41 nabojev. Leto ­pozneje, ko je bil že polnoleten, je s pištolo ubil 24-letnika. Dobil je osem let in pol strogega zapora.

Na sodišče je prišel tudi primer verižnega pisma. Krožilo je pismo »Venec Svete Matere Božje«, ki bi ga morali vsak dan prepisati in poslati, kamor bi hoteli. Trinajsti dan naj bi doživeli veliko presenečenje. En primer je bil res presenečenje, saj je prišel na sodišče, ko je bila soseda prejemnice pisma obtožena spodbujanja verske nestrpnosti.
 

Rojstvo pevskega festivala in iger šolarjev

Sprinterki Draga Stamejčič (levo) in Marijana Lubej leta 1965. Prva je v Celju izenačila svetovni rekord na 80 metrov z ovirami. Velja še danes, 80 metrov z ovirami pa ne tečejo več. FOTO: arhiv ZAC, zbirka AD Kladivar
Sprinterki Draga Stamejčič (levo) in Marijana Lubej leta 1965. Prva je v Celju izenačila svetovni rekord na 80 metrov z ovirami. Velja še danes, 80 metrov z ovirami pa ne tečejo več. FOTO: arhiv ZAC, zbirka AD Kladivar

V primerjavi s športom, ki se mu je na leto za 100 odstotkov povečalo financiranje, je bila kultura precej revna. Kljub temu je Slovensko ljudsko gledališče Celje v tej dekadi uprizorilo kar 100 premier, največ v sezoni 1962/63, ko so jih pripravili trinajst, najmanj, skupno osem (zdaj jih pripravijo šest), v sezoni 1968/69. Je pa v šestdesetih letih v Celju nastal mednarodni ­mladinski pevski festival, ki vsaki dve leti še vedno gosti pevce iz številnih ­držav. Pevci so že lahko videli kip ­Splavarja Borisa Kalina, ki so ga postavili leta 1961. En odlitek je stal na Bledu, v Celju so ga postavili v spomin na številne splavarje, ki so pluli od Ljubnega do Črnega morja. Postavili so ga tako, da je gledal v ­Savinjo. Zdaj ji kaže hrbet.

V športu je kraljevala atletika, celjski atletinje in atleti so bili zvezde jugoslovanske atletike. Gotovo je bila največja senzacija, ko je domačinka Draga Stamejčič leta 1964 v Celju izenačila svetovni rekord v teku na 80 metrov z ovirami (10,5 sekunde). Discipline danes ni več, rekord pa je ostal. Borut Batagelj, ki se je ukvarjal s celjskim športom v šestdesetih, je dejal, da je verjetno največji uspeh te dobe uvrstitev domačega nogometnega moštva v drugo zvezno ligo. »Uvrstili so se s samimi domačimi fanti. Tekma je bila na Glaziji, kjer je bilo gotovo več kot 7000 gledalcev, in je ustvarila veliko evforijo.« V tem desetletju so nastale tudi mednarodne igre šolarjev. Prvič so jih izvedli junija 1968 na Kladivarju, ta globalni športni dogodek pa je povezal mlade iz več kot 900 mest na petih celinah.
Postava NK Kladivar, ki se je uvrstila v drugo zvezno ligo. FOTO: arhiv Lada Gobca
Postava NK Kladivar, ki se je uvrstila v drugo zvezno ligo. FOTO: arhiv Lada Gobca

Letos zadnjič


Razstava o šestdesetih letih bo v prostorih ZAC na ogled do konca maja, nato bodo pripravljali razstavo o petdesetih letih, ko je bil celjski arhiv ustanovljen. S tem bodo sklenili zgodbo dekad, ki ostajajo na spletu in vabijo vse, da s ključnikom #dekade delijo gradivo. To je glavni cilj, je dejal Batagelj. »Da skupaj dopolnjujemo védenje, spoznavanje o določeni dobi. Tudi zgodovina je pokazala, da ne more vedno biti objektivna. Gre za poglede ljudi. Zgodbe, ki se pojavijo tudi na razstavi, se vedno navežejo na osebne spomine posameznikov, ki pridejo na razstavo. Ljudje vzneseno komentirajo, da zaradi ene učiteljice, recimo, niso hoteli hoditi v šolo.«

Komentarji: