»Da daš vedeti, da si tudi ti samo človek«

Ženske in reformacija: Razstava je do sredine januarja na ogled v Levstikovem domu v Velikih Laščah
Objavljeno
07. januar 2019 08.00
Posodobljeno
07. januar 2019 19.35
Božja služba. Foto Tomislav Vrečič
»Primož Trubar, ki ga poznamo kot avtorja prvih dveh slovenskih knjig, Katekizma in Abecednika, je bil tudi tisti predstavnik reformacijskega gibanja na Slovenskem, ki je prvi poudaril pomen izobraževanja deklic,« je povedala Metka Fujs, avtorica razstave Ženske in reformacija. Razstava, ki je nastala v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota, je do sredine januarja na ogled v Levstikovem domu v Velikih Laščah.

Po 31. oktobru 1517, ko je Martin Luther (1483–1546) poslal nadškofom 95 tez o doslednem upoštevanju božje besede, se je začelo versko in politično gibanje neverjetnih razsežnosti. »Reformacijsko gibanje je kmalu odmevalo tudi na Slovenskem, razmahnilo pa se je po letu 1530, ko so k novi veri pristopili meščani in zemljiški gospodje,« je povedala Metka Fujs, ki je razstavo Ženske in reformacija pripravila leta 2017 s soavtoricama Tadejo Andrejek in Jelko Pšajd iz Pomurskega muzeja Murska Sobota.

image
Božična igrica Fotografije arhiv Pomurskega muzeja Murska Sobota


Luther ni samo zavrnil avtoritete cerkve kot institucije in nad to postavil »evangelijsko svobodo« vsakega posameznika, ampak je od človeka zahteval tudi osebno delovanje in odgovornost. To je povezal z izobraževanjem. Po Luthrovem vzoru je Primož Trubar (1508–1586) Slovencem leta 1550 dal prvi dve knjigi v njihovem maternem jeziku, Katekizem in Abecednik.
 

Žena ali nuna


Toda reformacijsko gibanje ni poudarjalo le učenja jezika, ampak je imelo celovit cerkveno-politični program, ki ga je Trubar predstavil Slovencem leta 1564 v Cerkovni ordningi. Tam je jasno zapisal, ne le da se morajo verniki in duhovniki izobraževati v maternem jeziku, torej slovenščini, da bodo v tem jeziku opravljali tudi službo božjo in podeljevali zakramente, ampak tudi, da izobraževanje vseh pomeni tudi šolanje deklic. »Zapisal je, da naj učitelj in cerkovnik uči 'te mlade hlapčiče inu deklice, purgarske inu kmetiške otroke',« so avtorice zapisale v vodniku po razstavi Ženske in reformacija. Trubarjevo delo so nadaljevali drugi reformatorji, kot je bil Jurij Dalmatin (ok. 1547–1589), ki je poleg prevoda Svetega pisma leta 1584 zapustil izjemen opus slovenskih knjig.

image
Božja služba. Foto Tomislav Vrečič


V reformacijskem gibanju vloga žensk ni bila glavna tema, ni pa bila postranskega pomena. Pred reformacijo je ženska lahko izbirala le med vlogo žene in matere, odvisne od moža, ali vlogo nune, ki se je zavezala življenju v samostanu. »Toda samostani so bili edino okolje, ki je nudilo ženskam izobraževanje, dokler ni reformacija odprla vrat splošnemu izobraževanju za vse,« je povedala Metka Fujs. Ženske so z izobrazbo postopno prevzemale usodo v svoje roke in aktivno sodelovale pri širjenju reformacije, vendar to cerkveno-politično gibanje ni odpravilo podrejene vloge žensk v odnosu do moškega, prav tako ne tipične ali tradicionalne delitve vlog med moškim in žensko. »Biblično sporočilo, da je Bog ustvaril človeka kot moškega in žensko – kot enakovredna drugega ob drugem – še dolgo ni bilo splošno veljavno in v marsikaterem krščanskem okolju še vedno ni,« so povedale avtorice razstave.
 

»Gospe fararce«


Vsekakor sta Luther oziroma reformacija temeljito prevrednotila in spremenila vloge v družini ter pri vodenju gospodinjstva. Luther je – tako kot vsi vodilni možje reformacije – menil, da je vsaki ženski namenjeno biti poročena, imeti otroke in skrbeti za gospodinjstvo, vendar se je poročil z nekdanjo nuno Katharino von Bora. Izhajala je iz podeželskega plemstva in se v samostanu izobrazila v poznavanju Svetega pisma, pisanju, latinščini in petju. Skrbela je za šest njunih otrok in štiri sirote, ob tem pa zelo uspešno upravljala skupno premoženje: skrbela je za samostanski kompleks, ki sta ga dobila v dar in v katerem so poleg njiju bivali študentje, moževi sodelavci in obiskovalci. Redila in prodajala je govedo, vodila pivovarno in v času izbruha kolere tudi manjšo bolnišnico. »Morda prav od tukaj Luthru prepričanje, da se sposobnost žensk najbolje pokaže v vodenju gospodinjstva, njegov zakon pa velja za sinonim protestantske družine,« je povedala Metka Fujs.

Pogosteje so se ženske pojavljale v javnem življenju v drugi polovici 19. stoletja. Leta 1856 je bilo v Ljubljani ustanovljeno prvo žensko društvo, nemško Evangeličansko žensko društvo, ki je pod različnimi imeni delovalo do leta 1945. Večji pečat v protestantskih skupnostih so dale soproge duhovnikov, ki so v Prekmurju znane kot »gospe fararce«. Velikokrat so bile pred časom zaradi izobraženosti, nadarjenosti, ustvarjalnosti in poslovnih spretnosti. Med prekmurskimi duhovniškimi soprogami izstopa pisateljica Frida Fichtmüller Kovač (1908–1996), žena evangeličanskega duhovnika Karla Kovača v Gornjih Slavečih. Napisala je veliko člankov, novel in dva romana, ki so izhajali predvsem v evangeličanskih in drugih prekmurskih publikacijah.

image
Frida Fichtmüller Kovač, pisateljica in žena evangeličanskega duhovnika Karla Kovača

 

Radovednost, nezaupanje ...


Danes se tudi zaradi njihovih službenih obveznosti vloge žena duhovnikov spreminjajo. Čeprav naj bi sledile tradiciji Martina Luthra in njegove žene Katharine von Bora, torej da naj bi žena stala možu ob strani, žene duhovnikov, ki so zaposlene, to težko izpolnjujejo. Ali kot pravi Elisabeth Novak, žena duhovnika v Murski Soboti, ki je študirala teologijo, germanistiko, zgodovino, šolsko knjižničarstvo in dela kot profesorica na gimnaziji v Avstriji: »Nisem samo žena duhovnika.«

Le v protestantskih cerkvah ženske opravljajo tudi duhovniški poklic. Duhovnice so se prvič pojavile konec 18. stoletja med izseljenci v ZDA. Dejansko pa za ženske ni bilo več ovir za opravljanje duhovniškega poklica šele v drugi polovici 20. stoletja. Prva redovnica v Sloveniji, Jana Bartošová Kerčmar, je bila posvečena leta 1976 v Bratislavi in vpeljana v duhovniško službo v Gornjih Petrovcih leta 1983. Ljudje so jo sprejeli z radovednostjo, morda s kancem nezaupanja, se je spomnila, ker niso bili vajeni duhovnice. Drugi so hoteli, da bi ravno ona pri njih vodila pogreb …

image
Ordinacija Simone Prosič Filip in Vladimire V. Mesarič.


Sledili sta ji Simona Prosič in Violeta Vladimira Mesarič, ki sta bili leta 1998 prvi duhovnici, ordinirani v Sloveniji. Leta 2002 je službo prve vojaške duhovnice v Sloveniji prevzela Violeta Vladimira Mesarič, evangeličanska duhovnica v Mariboru. Pri delu poleg prizemljenosti, samozavesti, znanja in širine potrebuje tudi razumevanje drugega: »Da nisi samo sodnik, da si tudi tolažnik, dušebrižnik, da hkrati daš vedeti, da si tudi ti samo človek, da se tudi tebi lahko marsikaj zgodi. In da nikoli ne pozabiš, da si v službi nekoga, ki ti zmeraj stoji ob strani, tako kot vsem.«