De Chiricova metafizika v konjušnicah

Trst – Zatem ko so v konjušnicah tržaškega gradu Miramare, pred leti znani razstavni točki, ki je zaradi programskega vakuuma v zadnjih sezonah kar lepo poniknila v pozabo, poleti znova opozorili nase z razstavo katalonskega nadrealista Joana Mirója (1893–1983), od včeraj tamkajšnje razstavne kapacitete zaseda domače ime iz dokaj podobnega umetnostnega konteksta, vendar iz malce starejših časov.

Gre za izbor okoli sedemdeset slik in dvajset del na papirju pet let starejšega Giorgia De Chirica (1888–1978), izumitelja metafizičnega slikarstva, enega značilnih, čeprav kratkotrajnih fenomenov v mozaiku slikarskih trendov zgodnjega 20. stoletja, ki mu je bilo usojeno, da so ga častili prav nadrealisti.

Kot še marsikdo je sicer tudi De Chirico začel kot simbolist, znamenita metafizična etapa pa je v njegovem delu prevladala v drugem desetletju 20. stoletja. Z naslonitvijo na domače, klasicistične mediteranske temelje se je postavil v opozicijo vzporednemu futurizmu in se opredelil za ustvarjanje sanjskih prizorov z zgradbami, trgi, interierji ali figurami, zamrznjenimi v času ter potopljenimi v skrivnostno atmosfero. Za metafizične jih je označil kar sam. Pozneje, od dvajsetih, tridesetih let dalje, se je tesneje oprijel klasicizma ali zavzel celo konservativno držo, nasprotno vzporednim dosežkom modernistov. Tržaška razstava, naslovljena Giorgio de Chirico: veličastna tišina, prinaša njegove izdelke iz različnih obdobij, vse do petdesetih let minulega stoletja, med njimi tudi tiste iz ključnih let 1910–1920. Na ogled bo do 27. februarja 2011.