Dekle z zmajskim tatujem: Lepo zloženo … in docela brezosebno

Se pošasti rodijo ali jih ljudje vzgojijo?, se glasi osrednje vprašanje Dekleta z zmajskim tatujem, ekranizacije romana Moški, ki sovražijo ženske Stiega Larssona, čigar Tisočletna trilogija je bila objavljena in postala svetovna uspešnica šele po njegovi smrti leta 2004. Larssona še nihče ni razglasil za »švedskega Dana Browna«, kar je presenetljivo, sploh če primerjamo vprašljivo kakovost njune proze, novinarsko kopičenje (ne)pomembnih podatkov ter obsedenost z mitološkimi, bibličnimi in zgodovinskimi referencami, ki na videz trivialen zaplet postavijo v lepšo luč in mu dodajo malce akademskega duha. Kot da bi bile »navadne«, »profane« kriminalke z dobro zgodbo in realističnim ozadjem kaj manj vredne.

Larssonov roman je bil rojen za filmsko adaptacijo; Švedi so v koprodukciji s skandinavskimi partnerji - v slogu Petra Jacksona in Tolkiena - vse tri romane posneli v enem zamahu, bojda na vrata trka tudi Hollywood oziroma sam David Fincher. Naj ga nekdo spomni, da je že posnel (veliko boljši) triler o serijskem morilcu, obsedenem s Svetim pismom.

Dekle z zmajskim tatujem je tipična ekranizacija z informacijami nabite literarne predloge; scenarist si ni upal rezati in racionalizirati informacij, režiser je prav tako ostal zvest predlogi, posledično triler o ponovni preiskavi nikoli rešenega izginotja šestnajstletnega dekleta traja dve uri in pol. Prekletstvo balansiranja med »anoreksično« in »bulimično« adaptacijo literature je pri Dekletu evidenten. Zaplet je pač generičen, zgodbo rešuje inflacija podatkov in referenc, ki vseskozi mejijo na fantastični senzacionalizem. Potemtakem neskončen klobčič spletk, interesov, družinskih intrig, zgodovinskih travm in gotskega feminizma, ki v žanru nikoli ne pride iz mode. Vse je lepo zloženo ... in docela brezosebno, kot se za skandinavsko produkcijo spodobi. Plastenje je neskončno: korporativne manipulacije, novinar s porušeno integriteto pa njegova nova partnerka, »gotska« neznanka z nasilno preteklostjo, kopica bolj ali manj bizarnih antagonistov ter seveda nedotakljiva, sprta in docela zmešana kvaziaristokratska družina, katere patriarh novinarju naroči ponovno preiskavo izginotja njegove sestre, ki je bila pred štiridesetimi leti morda umorjena, morda pa tudi ne.

Če zapišem Pandorina skrinjica in dodam melodrama, sem morda povedal preveč, kar ne bi mogel trditi za pojem nacizma, s katerim so Skandinavci - tako se zdi - še bolj obremenjeni od Nemcev. Vsekakor do njega še vedno ne znajo zavzeti prave distance, zato je odgovor na vprašanje »Se pošasti rodijo ali jih ljudje vzgojijo?« jasen kot beli dan, čeprav ga režiser Oplev prodaja kot lastno spoznanje.

Napovednik filma Dekle z zmajskim tatujem