Dela Franka Lloyda Wrighta postala zaščitena dobrina človeštva
Na Unescovem seznamu naravne in kulturne dediščine 29 novih znamenitosti, Slovenija ostaja pri štirih.
Odpri galerijo
Na Unescov seznam svetovne dediščine so uvrstili kar osem del znamenitega ameriškega arhitekta Franka Lloyda Wrigta, med njimi najbolj znano hišo Fallingwater. FOTO: Wikipedija
Unesco je v teh dneh na seznam zaščitene svetovne kulturne in naravne dediščine uvrstil 29 novih znamenitosti, med njimi kar osem del znamenitega ameriškega arhitekta Franka Lloyda Wrighta. Na seznamu je zdaj več kot tisoč znamenitosti iz 167 držav, največ iz Italije in Kitajske, ki jih imata po več kot 50.
Člani Unescovega odbora, katerega letno zasedanje se je po desetih dneh končalo včeraj v Bakuju, glavnem mestu Azerbajdžana, so glasovali o 35 predlogih za uvrstitev na seznam. Šest predlogov torej ni šlo skozi gosto glasovalno sito, za kar je potrebno tudi kar nekaj lobiranja in politične spretnosti, čeprav za uvrstitev na seznam načeloma velja kriterij »izjemne univerzalne vrednosti za človeštvo« znamenitosti.
Čeprav je Frank Lloyd Wright (1867–1959)pomemben tvorec ameriške moderne arhitekture in je močno vplival na krajino te države, ki ga je tudi navdihovala, je minilo celih petnajst let od vložene nominacije za Unescov seznam do uvrstitve. Zato se niti ne bi smeli preveč čuditi, če Plečnikove arhitekture še dolgo ne bo na seznamu ali pa je morda sploh nikoli ne bo.
Prispevek Franka Lloyda Wrighta – več kot 400 zgradb – je tako velik, so izjavili v fundaciji z njegovim imenom, ki je bila tudi predlagateljica, da ni bilo mogoče dovoliti uvrstitve samo enega njegovega dela. Člani Unescovega odbora pa so v obrazložitvi poudarili, da so arhitektova dela močno vplivala na razvoj moderne arhitekture in da je vsako nudilo inovativne ideje, ki so zadovoljevale potrebe bivanja, bogoslužja in zabave.
Wright je kmalu po študiju in sodelovanju z Louisom Sullivanom, prvim ameriškim modernim arhitektom, na prizorišče stopil prav v času, ko se je Amerika trudila najti svojo identiteto v arhitekturi, zato je bilo odprtje lastnega biroja pri komaj 26 letih poseben izziv. Kmalu je prišel do izraza njegov poseben slog. Poleg dveh izrazitih objektov, ki sta zaznamovala njegovo kariero – Guggenheimovega muzeja v New Yorku iz leta 1959, za katerega je značilen poseben spiralno organiziran galerijski prostor, in cerkve Unity v predmestju Chicaga, podobne preriji, iz leta 1908 – je Unesco priznal tudi hiše zasebnih lastnikov – od hiše Hollyhock v Los Angelesu do osupljive Fallingwater (hiše Slapov) v Pensilvaniji. Vse Wrightove hiše so po mnenju stroke primeri organske arhitekture, kjer so meje med interierom in eksterierom zabrisane in kjer gre za izjemno uporabo jekla in betona. Vtis o tem, za kakšno arhitekturo gre, je mogoče dobiti tudi s fotografij in imen, ki jih je dajal svojim projektom: hiša Fallingwater je dobesedno nad rečnim slapom na gozdnem pobočju, medtem ko je hišo Hollyhock poimenoval po vrsti sleza, ki prevladuje v okolici hiše in tudi v stiliziranem interieru.
»Poslanstvo arhitekture je, da pomaga ljudem razumeti, na kakšen način lahko naredijo življenje lepše in svet boljši za bivanje in dajo tako življenju smisel, rimo in pomen,« je izjavil dve leti pred svojo smrtjo. V teh besedah je strnjen njegov ustvarjalni moto.
O tem, koliko je Wright znan v svoji državi, govori dvoje: Ameriški inštitut za arhitekturo ga je razglasil za največjega ameriškega arhitekta vseh časov in povprečni Američan, povprašan po najpomembnejšem arhitektu v ZDA, navede prav njega, človeka, ki je arhitekturo dojemal kot »mamo vseh umetniških zvrsti«.
Frank Lloyd Wright je prvi uporabljal izraz organska arhitektura. Ni se strinjal s formulo, da oblika spremlja funkcijo, temveč bi morali biti po njegovem mnenju oblika in funkcija eno. Ko se je pojavilo vprašanje, kje je tu človek in ali lahko funkcija zamenja lepoto okrasja, je Frank Lloyd Wright odgovoril z idejo organske arhitekture. Izhajajoč iz ameriške arhitekture prerijskih hiš je ta koncept razvil v filozofski, arhitekturni sistem, ki je po eni strani temeljil na funkcionalizmu, na drugi strani pa na vrnitvi človeka k naravi in povezovanju z njo. Dejal je: »Tako stojim pred vami in vam pridigam o organski arhitekturi: organsko arhitekturo imenujem za sodobni ideal in za nauk, ki nam je nujno potreben, če naj življenje vidimo celostno. Ne smemo podleči predsodkom glede oblike arhitekture, ki nam jih lahko vsiljujejo preteklost, sedanjost ali prihodnost, ampak upoštevajmo zdrav razum, če bi tako želeli opredeliti logiko, da naj obliko določi uporabljeni material.«
Lepoto, skladnost, preprostost, naravnost in svobodo duha izražajo Wrightove stavbe in vse to z uporabo najmodernejših tehnoloških gradbenih dosežkov.
Kaj pravzaprav pomeni organsko? Hiša je celota, sestavljena iz različno organiziranih prostorov, sama stavba pa je del večje celote – narave, okolice, v katero je postavljena. Ključna prvina pa je bil za Wrighta človek, kar je izrazil z besedami: »Nikoli ne oblikujem zgradbe, preden vidim prostor gradnje in spoznam ljudi, ki jo bodo uporabljali.«
Wrigtova najbolj znana hiša Fallingwater uteleša načela organske arhitekture. Stavba, ki na prvi pogled deluje brezoblično in neugledno, postavljena nad slap na gozdnem pobočju, dobi popolnoma nov in izviren videz. Nima nobenega okrasja, naravni videz lokalnih materialov, iz katerih je zgrajena, prispeva k vtisu močne povezanosti s krajino, kot da je tu od nekdaj.
Na seznamu svetovne dediščine so štiri znamenitosti iz Sloveniji, dve naravni in dve kulturni, pet jih je na poskusnem seznamu. Na seznamu kulturne dediščine sta nekdanji rudnik živega srebra v Idriji, za kar se je potegoval in bil vpisan skupaj z rudnikom Almadén v osrednji Španiji. Več kot 500 let je bil rudnik v Idriji drugi največji rudnik živega srebra na svetu. Ljubljansko barje pa je bilo vpisano skupaj s 111 kolišči v šestih državah na območju Alp (Švica, Avstrija, Italija, Nemčija, Slovenija, Francija), zgrajenih med letoma 5000 in 500 pred našim štetjem. Na Ljubljanskem barju je bilo odkritih okoli 40 lokacij z ostanki kolišč, na Unescov seznam je vpisanih devet kolišč. Najpomembnejša najdba s teh izjemnih arheoloških najdišč je kar 5200 let staro kolo, ki velja za najstarejše leseno kolo z osjo na svetu.
Najprej, že leta 1986, so bile na seznam naravne dediščine vpisane Škocjanske jame. Poleg njih so uvrščeni še starodavni in prvinski bukovi gozdovi Karpatov in drugih regij Evrope, med njimi iz pragozda Krokar in rezervata Snežnik Ždrocle.
Člani Unescovega odbora, katerega letno zasedanje se je po desetih dneh končalo včeraj v Bakuju, glavnem mestu Azerbajdžana, so glasovali o 35 predlogih za uvrstitev na seznam. Šest predlogov torej ni šlo skozi gosto glasovalno sito, za kar je potrebno tudi kar nekaj lobiranja in politične spretnosti, čeprav za uvrstitev na seznam načeloma velja kriterij »izjemne univerzalne vrednosti za človeštvo« znamenitosti.
Petnajst let čakanja
Čeprav je Frank Lloyd Wright (1867–1959)pomemben tvorec ameriške moderne arhitekture in je močno vplival na krajino te države, ki ga je tudi navdihovala, je minilo celih petnajst let od vložene nominacije za Unescov seznam do uvrstitve. Zato se niti ne bi smeli preveč čuditi, če Plečnikove arhitekture še dolgo ne bo na seznamu ali pa je morda sploh nikoli ne bo.
Prispevek Franka Lloyda Wrighta – več kot 400 zgradb – je tako velik, so izjavili v fundaciji z njegovim imenom, ki je bila tudi predlagateljica, da ni bilo mogoče dovoliti uvrstitve samo enega njegovega dela. Člani Unescovega odbora pa so v obrazložitvi poudarili, da so arhitektova dela močno vplivala na razvoj moderne arhitekture in da je vsako nudilo inovativne ideje, ki so zadovoljevale potrebe bivanja, bogoslužja in zabave.
Organska arhitektura
Wright je kmalu po študiju in sodelovanju z Louisom Sullivanom, prvim ameriškim modernim arhitektom, na prizorišče stopil prav v času, ko se je Amerika trudila najti svojo identiteto v arhitekturi, zato je bilo odprtje lastnega biroja pri komaj 26 letih poseben izziv. Kmalu je prišel do izraza njegov poseben slog. Poleg dveh izrazitih objektov, ki sta zaznamovala njegovo kariero – Guggenheimovega muzeja v New Yorku iz leta 1959, za katerega je značilen poseben spiralno organiziran galerijski prostor, in cerkve Unity v predmestju Chicaga, podobne preriji, iz leta 1908 – je Unesco priznal tudi hiše zasebnih lastnikov – od hiše Hollyhock v Los Angelesu do osupljive Fallingwater (hiše Slapov) v Pensilvaniji. Vse Wrightove hiše so po mnenju stroke primeri organske arhitekture, kjer so meje med interierom in eksterierom zabrisane in kjer gre za izjemno uporabo jekla in betona. Vtis o tem, za kakšno arhitekturo gre, je mogoče dobiti tudi s fotografij in imen, ki jih je dajal svojim projektom: hiša Fallingwater je dobesedno nad rečnim slapom na gozdnem pobočju, medtem ko je hišo Hollyhock poimenoval po vrsti sleza, ki prevladuje v okolici hiše in tudi v stiliziranem interieru.
»Poslanstvo arhitekture je, da pomaga ljudem razumeti, na kakšen način lahko naredijo življenje lepše in svet boljši za bivanje in dajo tako življenju smisel, rimo in pomen,« je izjavil dve leti pred svojo smrtjo. V teh besedah je strnjen njegov ustvarjalni moto.
O tem, koliko je Wright znan v svoji državi, govori dvoje: Ameriški inštitut za arhitekturo ga je razglasil za največjega ameriškega arhitekta vseh časov in povprečni Američan, povprašan po najpomembnejšem arhitektu v ZDA, navede prav njega, človeka, ki je arhitekturo dojemal kot »mamo vseh umetniških zvrsti«.
Med zaščiteno kulturno dediščino je tudi Guggenheimov muzej v New Yorku. FOTO: AFP
Frank Lloyd Wright je prvi uporabljal izraz organska arhitektura. Ni se strinjal s formulo, da oblika spremlja funkcijo, temveč bi morali biti po njegovem mnenju oblika in funkcija eno. Ko se je pojavilo vprašanje, kje je tu človek in ali lahko funkcija zamenja lepoto okrasja, je Frank Lloyd Wright odgovoril z idejo organske arhitekture. Izhajajoč iz ameriške arhitekture prerijskih hiš je ta koncept razvil v filozofski, arhitekturni sistem, ki je po eni strani temeljil na funkcionalizmu, na drugi strani pa na vrnitvi človeka k naravi in povezovanju z njo. Dejal je: »Tako stojim pred vami in vam pridigam o organski arhitekturi: organsko arhitekturo imenujem za sodobni ideal in za nauk, ki nam je nujno potreben, če naj življenje vidimo celostno. Ne smemo podleči predsodkom glede oblike arhitekture, ki nam jih lahko vsiljujejo preteklost, sedanjost ali prihodnost, ampak upoštevajmo zdrav razum, če bi tako želeli opredeliti logiko, da naj obliko določi uporabljeni material.«
Lepoto, skladnost, preprostost, naravnost in svobodo duha izražajo Wrightove stavbe in vse to z uporabo najmodernejših tehnoloških gradbenih dosežkov.
Kaj pravzaprav pomeni organsko? Hiša je celota, sestavljena iz različno organiziranih prostorov, sama stavba pa je del večje celote – narave, okolice, v katero je postavljena. Ključna prvina pa je bil za Wrighta človek, kar je izrazil z besedami: »Nikoli ne oblikujem zgradbe, preden vidim prostor gradnje in spoznam ljudi, ki jo bodo uporabljali.«
Wrigtova najbolj znana hiša Fallingwater uteleša načela organske arhitekture. Stavba, ki na prvi pogled deluje brezoblično in neugledno, postavljena nad slap na gozdnem pobočju, dobi popolnoma nov in izviren videz. Nima nobenega okrasja, naravni videz lokalnih materialov, iz katerih je zgrajena, prispeva k vtisu močne povezanosti s krajino, kot da je tu od nekdaj.
Zaščitene znamenitosti v Sloveniji
Na seznamu svetovne dediščine so štiri znamenitosti iz Sloveniji, dve naravni in dve kulturni, pet jih je na poskusnem seznamu. Na seznamu kulturne dediščine sta nekdanji rudnik živega srebra v Idriji, za kar se je potegoval in bil vpisan skupaj z rudnikom Almadén v osrednji Španiji. Več kot 500 let je bil rudnik v Idriji drugi največji rudnik živega srebra na svetu. Ljubljansko barje pa je bilo vpisano skupaj s 111 kolišči v šestih državah na območju Alp (Švica, Avstrija, Italija, Nemčija, Slovenija, Francija), zgrajenih med letoma 5000 in 500 pred našim štetjem. Na Ljubljanskem barju je bilo odkritih okoli 40 lokacij z ostanki kolišč, na Unescov seznam je vpisanih devet kolišč. Najpomembnejša najdba s teh izjemnih arheoloških najdišč je kar 5200 let staro kolo, ki velja za najstarejše leseno kolo z osjo na svetu.
Najprej, že leta 1986, so bile na seznam naravne dediščine vpisane Škocjanske jame. Poleg njih so uvrščeni še starodavni in prvinski bukovi gozdovi Karpatov in drugih regij Evrope, med njimi iz pragozda Krokar in rezervata Snežnik Ždrocle.
