Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Razno

Deloskop napoveduje: Django brez okovov

Kinodvor in Kolosej, od četrtka, 17. 1. Film.
10. 1. 2013 | 14:33

Predvideti je bilo mogoče, da bo Tarantino slejkoprej posnel vestern. Afinitet do tega žanra nikoli ni skrival. Da pa bo v slogu špageti vesterna obdelal tematiko suženjstva na ameriškem jugu malo pred začetkom državljanske vojne, najbrž ni bila prva ideja, ki bi vam padla na pamet. Django brez okovov je njegov osmi celovečerec in po kritikah sodeč je z njim dosegel točko »popolne spontanosti in absolutnega nadzora«.

Njegov kult je izbruhnil v devetdesetih, ko je nešolani filmar v neodvisno sceno udaril z direktom – s Steklimi psi (Reservoir Dogs, 1992). Filmanja se ni učil na priznanih ameriških akademijah, ampak se je o filmih učil iz filmov, kot vedno rad zabrusi tistemu, ki ga sprašuje po izobrazbi.

Kot bi se v njem vsi filmski vtisi premešali in na novo spojili, so iz njega začele leteti ­nove-stare podobe. Referenc nikoli ni tajil, pravzaprav je nanašanje na filmsko in popkulturno ikonografijo postalo njegov zaščitni znak. Takoj je pokazal nenavaden smisel za humor in pretanjen občutek za dialoge in dovtipe, ki poganjajo njegove nelinearne zgodbe. Pretirano dolgi, banalni, a nadvse zabavni dialogi, posneti v enem kadru, so dobili kultni status že v Šundu (1994), njegovem drugem celovečercu.

Vzpostavil je estetizacijo nasilja in ga vedno znal moralno upravičiti. Zdi se, kot bi mu filmski medij služil za kanaliziranje lastnih agresivnih fantazij, pa naj njegova muza Uma Thurman v slogu samurajev obračunava s sprevrženimi ljubimci v skorajšnji trilogiji Kill Bill ali pa se feministična zaveza podi z dirkalnimi avti in stresa srd nad moško zalego v Smrtno varen (2007), ki upošteva vse legitimne spodrsljaje grindhouse filmov. Lahko pa preprosto z enim zamahom pokonča celoten tretji rajh s Hitlerjem vred v Neslavnih barabah (2009).

Potem ko je svoje kriminalno labilne junake sprehodil skozi moderne podžanre (kot so slasher filmi in tako imenovani blaxploitation v filmu Jackie Brown,­ 1997), ki jih je dodobra ponotranjil ter jim dal svoj pečat, se je z Neslavnimi barabami začel njegov pravičniški pohod skozi zgodovino. Najprej so pokale lobanje nacistov (še živih, se razume), zdaj kri brizga bo snežno belem bombažu ameriškega juga.

V novem filmu Quentina Tarantina Django brez okovov se piše leto 1858. Nekaj let pred državljansko vojno je suženjstvo še zelo v modi in uporniški suženj Django (Jamie Foxx) se pogodi z dr. Kingom (Christoph Waltz), ki je zobozdravniško prakso zamenjal za bolj donosen lov na glave sužnjelastnikov, ki bežijo pred zakonom. Krvoločno tolpo bratov Brittle namreč lahko prepozna le Django, v zameno pa mu King obljubi svobodo. Zaplete se pri sadističnem veleposestniku Calvinu Candieju (Leonardo Di Caprio), ki si je prisvojil Djangovo ženo. Toda maščevanje je pri Tarantinu vedno sladko in lepljivo od krvi.

Ena močnejših Tarantinovih lastnosti je vedno bila nezmotljiva roka pri izbiri igralcev. Če gre verjeti trivijam, se mu je zamenjala skoraj vsa prvotno zamišljena igralska zasedba. Toda s končnim naborom oskarjevcev, med katerimi z Di Capriom sodelujeta prvič, s Samuelom L. Jacksonom pa že petič, vrhunsko odigranih vlog ne prepušča naključju.

Slabe tri ure dolg film je v dveh tednih v kinih po svetu že presegel izkupiček 106 milijonov dolarjev, potegoval pa se bo tudi za pet oskarjev. Gledajo ga tudi tisti, ki menijo, da arogantno potvarja črnsko kulturo in zgodovinska dejstva.

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine