Dolga pot za eno življenje

Na enem od ključnih mest avtobiografije Dolga pot do svobode izpod peresa Nelsona Mandele (izšla pri založbi Sanje, prevedla Jedrt Maležič, Ljubljana 2010, 672 str., 45,95 evra) spoznamo njenega avtorja v zarotniški opravi. »Sklenil sem, da nikomur ne povem, kaj bom storil. [...] Vedel sem, da bi moji sodelavci [...] obsojali moj predlog, kar bi zatrlo mojo pobudo, še preden bi se porodila.« 

Za kakšno pobudo gre? Mandela se je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja odločil belski, na režimu rasnega razlikovanja temelječi vladi Pietra W. Botha predlagati neposredne pogovore, čeravno se je jasno zavedal ne samo tega, da za pobudo nima mandata Afriškega nacionalnega kongresa (ANC), ampak tudi, da mandata, če bi zanj prosil, ne bi dobil.

Proti neposrednim pogajanjem z vlado je takrat govorilo tako strukturno nasilje apartheidskega režima, kakor tudi povsem fizično nasilje, ki je dan za dnem zahtevalo nove žrtve spopadov na obeh straneh. Poleg tega sta tako vlada kakor ANC v neposrednih pogovorih videla znamenje šibkosti, če že ne celo izdajstva. Vsaka od strani je bila zato pripravljena sesti za pogajalsko mizo zgolj ob izdatnem popuščanju druge. Za vlado je bil ANC kratko malo teroristična organizacija komunistov – s teroristi in komunisti, je vedno znova ponavljala, pa se ni kaj pogovarjati. Nasprotno pa je bila za ANC belska vlada rasistična in fašistična, pogovori z njo bi bili mogoči šele, ko bi preklicala prepoved delovanja ANC, izpustila na prostost vse politične zapornike in umaknila svoje čete iz mest.

Belska vlada je čutila, da je 
na napačni strani zgodovine

Prav tista spirala nasilja, katere vrtenju ni bilo videti konca ne kraja in na ozadju katere so bili vsaki pogovori videti docela nesmiselni, je hkrati govorila v prid neposrednim pogajanjem. »Če pogajanj ne bomo začeli kmalu,« razmišlja Mandela, »se bosta obe strani pogreznili v temno noč zatiranja, nasilja in vojne [...] Sovražniki so bili močni in odločni. Pa vendar so kljub vsem svojim bombnikom in tankom zagotovo začutili, da so na napačni strani zgodovine. Pravica je bila na naši strani, a še ni prevladala. Bilo mi je jasno, da je vojaška zmaga zgolj oddaljen, če ne celo nemogoč sen. Preprosto ni bilo smiselno, da bi obe strani izgubili na tisoče, če ne na milijone življenj v sporu, ki ni bil nujno potreben. Zagotovo so se tudi oni tega zavedali. Prišel je čas za pogovore.«

Bridko bi se motil, kdor bi menil, da je vlada Pietra W. Botha solistični predlog Nelsona Mandele sprejela z odprtimi rokami. Prav nasprotno. Na prve pobude zapornik Mandela ni prejel odgovora. Vlada je potrebovala čas, preden se je odločila prisluhniti. A tudi ko se je obotavljajoče spustila v dialog, so v njej še naprej sedeli tako golobi kakor jastrebi, ki so skušali izrabiti vsako priložnost, da bi pogovore sabotirali.

Gledano za nazaj, je Mandelova solistična pobuda sprožila dolgotrajen proces, ki je rezultiral v mirni odpravi sistema rasnega razlikovanja in v prvih nerasističnih večstrankarskih volitvah leta 1994. Na njih je s skoraj dvotretjinsko večino zmagal ANC, Mandela pa je postal prvi temnopolti predsednik Južnoafriške republike. Z njegovo zaprisego se tudi konča avtobiografija, ki je v angleškem izvirniku izšla že leta 1994, torej pred davnimi šestnajstimi leti.

Deček po imenu 
»povzročitelj težav«

Odtlej je bilo o Mandelovem življenju napisanih več biografij, praviloma zelo obsežnih, ki so pomembno dopolnile avtobiografske vrzeli. Hkrati je slednja, Dolga pot do svobode , kljub temu ohranila status nepogrešljivega vira, predvsem kar zadeva zgodnejše obdobje njegovega življenja. V njej spoznamo leta 1918 rojenega dečka z rojstnim imenom Rolihlahla, kar v koščini pomeni 'povzročitelj težav', ki odrašča v privilegiranih razmerah poglavarske hiše plemena Thembu. Zatem kot srednješolca na kolidžu Fort Hare, kjer se pripravlja, da se bo kot »temnopolti Anglež« (»Black Englishman«) umestil v kolonizatorski režim. Šele z odhodom v Johannesburg in s študijem prava steče proces Mandelove politizacije in radikalizacije, ki ga po kratkem spogledovanju s komunistično stranko privede pod okrilje Afriškega nacionalnega kongresa. Začnejo se prvi sodni procesi, sledijo beg v ilegalo, aretacija, prva leta ječe in tako dalje.

Ni mogoče zgrešiti ironije zgodovine, ki se kaže v dejstvu, da je pobudo za nenasilno odpravo režima apartheida konec osemdesetih let zasnoval ravno človek, ki je četrt stoletja pred tem postal prvi vodja leta 1961 ustanovljenega gibanja Umkhonto We Sizwe , oboroženega krila ANC. Pot od vodje oboroženega krila do predsednika države, ki je svoje poslanstvo videl v »misiji pridiganja o spravi, obvezovanja ran države, vzpodbujanja zaupanja in samozavesti«, je res dolga. Mandela (levo) v času, ko je bil zaprt na Robben Islandu