Dolina šentflorjanska, pozdravljena!

Predsednik UO Prešernovega sklada Vinko Möderndorfer znova ostro na osrednji slovesnosti pred kulturnim praznikom.
Objavljeno
07. februar 2018 17.10
T. J., I. B., V. U., T. L.
T. J., I. B., V. U., T. L.
»Šentflorjanci še vedno ne marajo umetnika Petra. In njihovi voditelji seveda tudi ne,« so bile besede predsednika Upravnega odbora Prešernovega sklada Vinka Möderndorferja, ki jih je bilo mogoče na nocojšnji osrednji proslavi pred kulturnim praznikom, Prešernovim dnevom, slišati v kulturnem hramu, poimenovanem po drugem osrednjem veljaku slovenske književnosti, Ivanu Cankarju.

Od smrti tega letos mineva stoletje, Cankarjev dom je v znamenju jubileja in na njegovem sporedu je tudi Cankarjevo Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Kakšno je bilo to stoletje?

»Svet se je spremenil samo toliko, da je človek v enaindvajsetem stoletju izgubil večino težko pridobljenih pravic, izborjenih v minulem 20. stoletju. In s položajem umetnosti v družbi je enako,« je v govoru, ki ga je naslovil Dolina šentflorjanska, pozdravljena! ali Kaj bi nas danes vprašal Ivan Cankar? mdr. povedal Möderndorfer.

Ograje, razprodaje in alternativna dejstva

»Ograja ali plot, kot bi lepo rekel Ivan Cankar, se danes imenuje tehnična ovira. Brezpravni hlapec Jernej, dninar brez pravic, kot je znal zapisati pisatelj, je danes prekarec. Bežanje pred dacarji pa davčna optimizacija. Razprodajo narodovega premoženja imenujemo iskanje strateških partnerjev,« je še povedal Möderndorfer v svojem govoru pred dvorano, v kateri so bili tudi predsednik države Borut Pahor, premier Miro Cerar in minister za kulturo Tone Peršak.

»Laž, ki je bila v Cankarjevih časih samo enozložnica laž, danes imenujemo alternativno dejstvo. In celo vojni znamo reči mirovno posredovanje,« je povedal in Cankarju – v kolikor bi se ta po stoletju vrnil v samostojno Slovenijo – v usta položil vprašanja, kot so, kje so po 27 letih državne samostojnosti nova Narodna in univerzitetna knjižnica, nova Drama, nov plesni center, kaj bo z Mladinsko knjigo? Zakaj kulturna dediščina propada bolj, kot ji je uspelo v vseh prejšnjih stoletjih? Kje je spoštovanje umetnikovih pravic, zakaj celo v javnih kulturnih ustanovah hočejo, da umetniki svoja dela odstopajo za žaljivo nizko plačilo ali zastonj?

Vprašal se je, zakaj je – če je potrebno ustreči tujcem – mogoče čez noč najti stotine milijonov, čez noč napisati zakone, kot so lex Mercator, lex Magna ali lex 2TDK, ne pa tudi, denimo, lex slovenski film, lex slovenski sodobni ples ali lex umetnost in kultura? »Umetnost je zato z vsako novo vladno garnituro samostojne republike Slovenije potisnjena še bolj na obrobje narodovega življenja. Vsakič bolj odločno in celo brez sramu. Čemu? Prepričan sem, da zato, da bi umetnost popolnoma marginalizirali,« je dodal.

Ljudi je sram za Slovenijo

»Danes oblast umetnikov in govornikov ne preganja več. Politiki zelo radi poudarjajo, da v demokraciji cenzura ne obstaja, da vlada popolna svoboda izražanja svojih stališč in misli. Oblast bi danes Cankarja pustila pri miru. In to samo zato, ker je oblastnikom vseeno za izgovorjene besede državljanov. Vseeno jim je, kaj pravijo šolniki, vseeno jim je, kaj dokazujejo znanstveniki in kaj tečnarijo umetniki.

Značilnost današnjega časa ni demokracija, ampak ignoranca .... In cenzura, spoštovani, cenzura obstaja. Ampak to je zdaj cenzura kapitala. Če vam kakšno umetniško stališče ni všeč, ga pač ukinete pod pretvezo, da ni denarja, da imamo zaukazano varčevanje, da gre za prerazporeditev sredstev. Ja, spoštovani, cenzura obstaja, samo reče se ji drugače. Denar cenzurira vse, kar mu ni po volji.«

»Mnogi v tej deželi gladujejo s tihim sramom, ki pa ni sram zaradi svoje lastne bede, ta sram je že davno presežen. Ljudi v tej deželi je sram za Slovenijo, saj zelo dobro vedo, kakšno prihodnost ima država, v kateri stradajo doktorji filozofije, pesniki, prevajalci ... "Ali je dolina Šentflorjanska res dežela, v kateri morajo znanstveniki in raziskovalci na cesto, da bi oblast prepričali o nujnosti njihovega obstoja, a morajo ljudje res pred parlament, da bi oblastniki videli, da slabo živijo, morajo šolniki, umetniki res nositi transparente pred vlado, da bi oblast sprevidela, da so vsi ti ljudje za obstoj naroda nujni, da so oni narod?" bi nas naravnost vprašal Cankar. Slovenija je majhna dežela, malo nas je, zato bi morali, in lahko bi poskrbeli drug za drugega. Politiki pa bi morali biti na čelu te skrbi. Zato smo jim dali svoj glas. Tudi vzamemo jim ga lahko,« je še povedal Möderndorfer.

Proslava zanimala tudi može postave

Obiskovalci proslave, letos v režiji lanskih nagrajencev Prešernovega sklada, plesalcev in koreografov Rosane Hribar in Gregorja Luštka, so sicer lahko že ob vstopu v Cankarjev dom zaznali, da je bilo policistov več kot običajno. Namreč pri Cankarjevem spomeniku, ob katerem je Dragan Živadinov za ob 21.30 uri napovedal predstavitev nadaljnje usode slovenske zastave, tiste, ki je leta 1994 kot prva obiskala vesolje in bila 26. januarja letos ob seji Nacionalnega sveta za kulturo predmet samoniklega posvetovalnega referenduma v njegovi žiriji.

Prisotne je vprašal, ali naj država zastavo odkupi za 960.000 evrov, kar bi zatem namenili neodvisnim umetnicam in ­umetnikom, ali naj jo v nasprotnem primeru 8. februarja protestno zažge. Od 86 prisotnih glasovalcev jih je 78 glasovalo za odkup, 6 za sežig.

Živadinova, ki je torej napovedal performans z zastavo, je bilo pred začetkom proslave že opaziti. Hodil je okoli Cankarjevega spomenika, policisti so bili zraven.

Ti so nekaj več kot pol ure pred začetkom proslave začeli v Cankarjev dom počasi spuščati tudi publiko, večinoma oblečeno v črno barvo, tu in tam se je zasvetilo tudi kaj rdečega ... Kulturni praznik namreč spremljajo protesti nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev v kulturi in umetnosti, v društvu Asociacija pa so podpornikom mdr. predlagali, da se ob obisku državne proslave oblečejo v črna, rdeča ali črno-rdeča oblačila.

Nagrajenci

Nocojšnji večer seveda pripada Prešernovim lavreatom. To so pesnik, dramatik in prevajalec Boris A. Novak in baletni solist, koreograf in režiser Janez Mejač, ki sta prejela Prešernovi nagradi za življenjsko delo, in dobitniki nagrad Prešernovega sklada, snemalec Marko Brdar, igralec Matej Puc, dramatičarka Simona Semenič, koreografinja Valentina Turcu, fotograf Boris Gaberščik in intermedijska umetnica Maja Smrekar.

Boris A. Novak je v svojem govoru med drugim ugotovil: »Najboljši način, da – sadist, ki bi lahko bral več ur – izrazim hvaležnost je, da kaj preberem. To je storil s kratkim izborom svoje poezije in požel aplavz.«

Mejač je povedal: »To priznanje mi kljub osmim križem zbuja tako zadovoljstvo, da bi laže zaplesal kot govoril. Nekaj več, kot je prstov na rokah in nogah, si je Prešernovih nagrad nabrala slovenska plesna umetnost. Baletni sistem se nam je porušil«, je ugotovil lavreat, ko je v kratkem nagovoru govoril o pomenu baleta. »Plesalčev poklic ima kratek vek – a kako je lep!«

V ritmu tanga se je končala letošnja proslava. Kot napovedano, je na odru med nastopajočimj prevladovala rdeča nit povezovanja različnih zvrsti glasbe in plesa.

Tresla se je gora, Živadinov je pristavil piskrček

Dragan Živadinov je takoj po proslavi ukradel šov in pred Cankarjevim spomenikom povedal, kaj se obeta zastavi, ki ji je nemara grozil sežig. Do 19. ure odziva z vlade ni prejel in tudi referendum, ki ga je organiziral, je bil posvetovalni, nezavezujoč.

Zbranemu krogu medijev in še koga je sporočil, da zastave ni več na teritoriju Slovenije in da jo čuvajo zavedni Slovenci. Dokler le-ti ne bodo presodili, da se je prenehalo nasilje nad kulturo, je ne bo nazaj. Ob tem se je začel tudi ponavljati z nasvetom, naj pazimo, koga volimo ...

»Umetniki smo proti zažiganju zastav,« je še dodal in poudaril, da vesoljska zastava niti ni več na trgu. Skratka, tresla se je gora, rodila pa spodobna proslava. Živadinov je z vidnim užitkom pristavil svoj piskrček.