»Dovolj je bilo nadvlade ekstrovertiranih«

Marginalizacija introvertiranih in tihih ljudi ni zgolj teror manjšine nad večino, temveč tudi blokira številne ustvarjalne potenciale

Objavljeno
13. junij 2019 14.15
Posodobljeno
14. junij 2019 08.28
Hamja Ahsan je tudi avtor geste, ki bi lahko bila zaščitni znak introvertiranih. Foto Uroš Hočevar
Medtem ko se večina javnega ­diskurza o družbenih vprašanjih vrti okoli političnih pozicij, levice in desnice, progresistov in konservativcev, severa in juga, vzhoda in zahoda, britanski pisatelj in umetnik Hamja Ahsan opozarja na drugačno delitev – milijarda militantnih, arogantnih in sila glasnih ekstrovertiranih dominira nad šestimi milijardami introvertiranih. Zato je napisal knjigo Sramežljivi radikalci (Shy radicals).

Ahsan je dobitnik velike nagrade ljubljanskega grafičnega bienala za projekt Aspergistanski referendum, ki temelji na svojevrstni izpeljanki diagnoze aspergerjevega sindroma, ki je oblika avtizma. Gre za aktivistično-artistično platformo o federaciji, ki bi bila domovina sramežljivih, introvertiranih in avtističnih ljudi ter spada v okvir »globalne introfade proti nadvladi ekstrovertirancev«. Tako razstavni projekt kot knjiga sta zastavljena v ironičnem tonu, vendar se je avtor do zdaj srečal s težkimi preizkušnjami, ponavljajočimi se epizodami depresije, pri sedemnajstih je poskusil narediti samomor. Postopoma se je zavedel, da marginalizacija introvertiranih, tihih in zadržanih ljudi ni zgolj teror manjšine nad večino, temveč tudi blokira številne ustvarjalne potenciale.

Vaša knjiga in aktivizem se zdita v nasprotju z vašo osebnostjo – introvertirani bi morali biti tiho in v ozadju?
Vsebina te knjige je bila ves čas v meni, poglavja so poglavja mojega življenja in seveda tudi razmiš­ljanj. Že v osnovni in srednji šoli sem se počutil izključenega, bil sem tarča nasilnih izpadov vrstnikov, ki me niso sovražili na podlagi rasnih, verskih ali razrednih razlik – starši so bili ekonomski migranti iz Bangladeša –, temveč samo zato, ker sem bil tih in zaprt vase. Ta izključenost introvertirane praviloma spremlja vse življenje, tudi v poklicu, karieri in napredovanjih so praviloma spregledani, četudi so morda njihove sposobnosti in zmožnost drugačne senzibilnosti veliko večje kot pri njihovih glasnih in bahavih konkurentih.

Ste gostobesedni in ne dajete vtisa zadržanosti.
Tako je pri pogovoru na štiri oči. Ko sem pred javnim nastopom – veliko me vabijo na predavanja britanske in ameriške univerze –, se natančno pripravim in preštudiram vso razpoložljivo literaturo o določeni temi. Ponavadi vso noč pred nastopom v paniki jočem (smeh). Sem pa dokaz, da je nekdo, ki je zelo neroden pri kreiranju socialnih stikov, lahko tudi voditelj gibanja. To verjetno ne bo množično, še manj glasno in udarno, predstavljam si ga kot nevsiljivo, zadržano združenje, ki prav z molkom oziroma šepetom ali tihimi, premišljenimi nagovori počasi spreminja svet. In seveda s knjigami, veseli me, da je moja knjiga na številnih univerzah tako rekoč obvezno čtivo, sam pa sem nenehno na svetovni turneji, da bi svoja razmišljanja predstavil čim več ljudem.

Je humor najučinkovitejše orožje introvertiranih?
Danes živimo v svetu sintetiziranih in mediatiziranih javnih nastopov. Pri politikih se ni nadejati česa inventivnega, v akademskem okolju pa nastajajo suhe salonske razprave, ki prav tako nimajo posebnega učinka. Stand up komiki lahko povedo veliko več resnic od domnevno uglednih oseb iz javnega življenja ali akademskih možganskih trustov, poleg tega so njihovi nastopi veliko bolj učinkoviti in odmevni. Se je pa seveda treba domišljeno lotiti izbire tem. V Veliki Britaniji in zlasti Londonu je veliko hipsterskih komikov, ki bi radi zgolj zabavali. Rad imam črni humor, vendar brez sarkazma, ob ironiji mora biti tudi prostor za upanje.

Pisanje in umetniški angažma je za vas svojevrstna terapija, klasično zdravljenje depresije v celoti zavračate.
Zelo me privlačijo radikalna gibanja, ki so se izoblikovala v šestdesetih in sedemdesetih letih preteklega stoletja, med temi so bila tudi številna antipsihiatrična gibanja. Ne gre zgolj za vprašljive postopke, ki so jih uporabljali nekoč in jih v določeni meri še danes, gre za načelno zavračanje psihiatričnega zdravljenja. Tukaj ne gre za enakovreden odnos, temveč za podrejenost bolnika, včasih tudi za zlorabo, zato je, vsaj kar se mene tiče, edina možnost popoln bojkot. Moti me, da recimo pri avtizmu 90 odstotkov denarja in strokovnih kapacitet namenijo za raziskovanje potencialnega zdravljenja, le deset pa za razvijanje sposobnosti avtistov, ki so lahko na posameznih področjih izjemne. Poglejte si samo ekološko aktivistko Greto Thunberg, ki je avtistka, zdi se mi sinonim tega, kaj lahko dosežejo ljudje z domnevnimi hendikepi.

Čedalje glasnejša so opozorila, da sta osamljenost in izključenost že epidemični in da bo to – ker psihično stanje odseva v fizičnem – kmalu poglavitna bolezen človeštva.
To je vsekakor eden od največjih izzivov, ki nas čakajo, vendar se s tem skoraj nihče ne ukvarja. Nič manj pomembno se mi ne zdi ustvariti pogoje za kakovostno samost. Prostorov za kontemplacijo skoraj ni več, zapirajo se knjižnice, ki so nekdaj bile prostor kolektivnega molka, parki postajajo igrišča in športni poligoni, muzeji in galerije v obupnem poskusu privabiti novo, mlajše občinstvo, uporabljajo različne marketinške strategije, vse je kričavo in bleščeče. Ko sem bil v srednji šoli, sem sovražil ure športne vzgoje, oboževal pa ekskurzije v galerije in muzeje, medtem ko danes tam ne najdem več priložnosti za mir, zbranost in refleksijo.

To velja tudi za sodobno umetniško sceno, in vendar ste njen del?
Pisanje mi omogoča, da vedno znova osmislim svoje življenje, sicer pa nisem del mainstreama,­ veliko bližja mi je majhna, ­butična, rokodelska underground produkcija. V današnji prevladi visokih profesionalnih standardov in hiperspecializacije je umetnost polje, ki še prenese improvizacijo in eksperiment, zato mi je blizu. Niti najmanj pa mi ni blizu dogajanje, ki spremlja umetniško sceno. Na predstavitvah moje knjige so velikokrat glasne debate, včasih tudi prireditve in koncerti, kar je zame zelo stresno. Težko se bom udeležil tudi zabav, ki so predvidene v okviru ljubljanskega grafičnega bienala (smeh). Sicer pa v tem verjetno nisem osam­ljen. Velikokrat imam občutek, da se ljudje sprenevedajo, da se neizmerno zabavajo, čeprav bi bili raje takrat kje drugje. Ampak večina jih to težko prizna, ker je danes norma in standard, da se navzven predstavljaš kot žurer, ki zna uživati življenje, sicer izpadeš kot čudak in luzer.

Je to tudi upor proti družbenemu sistemu, ki je rigiden in brez posluha za drugačnost, četudi se mnogi za to manifestativno zavzemajo?
Danes smo priča nekakšnemu postpolitičnemu diskurzu. Na eni strani so pusti politični tehnokrati, na drugi glasni populisti, nič ni tako, kot se zdi, živimo v navidezni, skonstruirani realnosti. Čeprav to niti ni nekaj novega, sam tako doživljam tudi totalitarne sisteme 20. stoletja. Zgodovina komunizma z vsemi nadrealnimi govori se mi zdi identična, recimo, z nadaljevanko Igra prestolov. Tukaj je vrsta levičarskih intelektualcev, ki so danes slavne pop ikone, razen spretne in kompleksne retorike ponujajo bore malo. Čedalje manj jasna je razlika med realnostjo in fikcijo, zato se mi moje ideje, ki jih mnogi obravnavajo kot fantastične in utopične, ne zdijo nič manj realne od prevladujočega političnega in družbenega aktivizma. Ali nihilizma.

Ste tudi avtor geste, ki bi lahko bila zaščitni znak introvertiranih.
Da, to je pred zaprtimi usti stisnjena pest. S tem nočem ustvariti modne poze, je pa nekakšna neverbalna možnost komuniciranja in signaliziranja osebne pozicije. Sem tudi avtor nekaterih sloganov, takšnih bolj nedolžnih, kot je Sem sramežljiv, ampak srčkan, in tudi bolj udarnih: Sem sramežljiv, zato se z mano ne zaje.....te (smeh). Ampak to so bolj domislice, še vedno menim, da je mogoče največ doseči s tišino. Si lahko predstavljate magično moč stotisočev protestnikov, ki bi brez transparentov in v popolni tišini korakali po ulicah?
Šest let zapora
Začetki družbenega aktivizma Hamje Ahsana segajo v leto 2006, ko so zaradi domnevnega sodelovanja na skrajno islamističnih portalih in v različnih publikacijah zaprli njegovega brata Syeda Talha Ahsana. V britanskih in ameriških zaporih je ta pesnik in prevajalec presedel šest let, četudi so mu postavili diagnozo avtizma in je zanikal kakršnokoli zagovarjanje terorizma.
Sramežljivi radikalci
V knjigi Sramežljivi radikalci (Shy radicals) s podnaslovom Antisistemska politika militantnih introvertirancev, ki je izšla pred dvema letoma in postala svojevrstna uspešnica, so natančno popisana pravila države Aspergistan. Ima svojo zastavo, ki je črna z modrimi krogi, ki simbolizirajo tišino in globino oceanov, vendar se je ne sme javno izobešati. Poslušanje nacionalne himne je obvezno na prireditvah, res pa je to zgolj zvok školjke, ki jo prislonimo k ušesu. V Aspergistanu bojkotirajo vse kulturne in športne dogodke, pri katerih ne bo poskrbljeno za ljudi z diagnozo avtizma. Aspergistan ima tudi svojo nacionalno rožo oziroma rastlino. Ker so prebivalcem te federacije najbolj pri srcu underground aktivnosti, so to korenine rastlin oziroma dreves. Prva začasna prestolnica države bo mesto Qom, ki za zdaj še ni geografsko locirano, v njem pa bo zagotovljen 24-urni brezplačen dostop do knjižnic, galerij, muzejev, cerkva, svetišč in knjigarn. V tem mestu bo prepovedan hrup in vsakršna uporaba močnih luči, kar zadeva živalski in rastlinski svet, pa bodo posebno pozornost namenili do zdaj spregledanim »neatraktivnim« primerkom flore in favne. Aspergistan bo imel tudi svoje obrambne sile, geslo na njihovem grbu bo: Ne moti. Tem silam bodo po potrebi pomagale gverilske enote Sramežljivi nindže, ki bodo zagotavljale mir ter pravico do zasebnosti in anonimnosti. Na ljubljanskem grafičnem bienalu se lahko pridružite Aspergistanu, vse, kar morate storiti, je glasovati za na referendumu.