Dr. Neda Pagon, Schwentnerjeva nagrajenka za življenjsko delo

Neda Pagon, doktorica sociologije kulture, je znana vsem, ki jim je blizu filozofija, humanistika in družboslovje na splošno, saj je že dolgo glavna urednica ene najstarejših in najpomembnejših tovrstnih založb, Studie humanitatis (SH). V slovenskem intelektualnem prostoru se je Neda Pagon uveljavila tudi kot prevajalka in publicistka. V pogovoru za Delo razmišlja o stanju humanistike, malih založnikov in knjigah, ki bodo pri SH kmalu ugledale luč sveta.

"Schwentnerjeva nagrada je seveda veliko priznanje," je povedala. "Kakor vsem stanovskim nagradam ji namreč večjo težo daje dejstvo, da jo podeljujejo poznavalci, založniki. V tradiciji podeljevanja te nagrade je prav tako malce posebna. Ne pomnim, da bi kdaj doletela neleposlovno knjigo, ne-lepo književnost, tisto, ki na Slovenskem tradicionalno velja za pravo, tako rekoč narodotvorno knjigo in ji gre večja slava in pomen.

Prevodna dela, za povrh še omejena na družboslovje in humanistiko, so vselej njen revnejši sorodnik, kar v dobesednem pomenu tudi so, saj si zanje prizadevamo in jih gojimo po najboljših močeh tako imenovane male založbe, z malo denarja, z malo zaposlenimi, z omejenim vplivom, s skromno promocijo, z na splošno manjšo medijsko pozornostjo in tako dalje. Zato je priložnost ob nagradi treba izkoristiti ... Pa priznati, da je prijetno biti zaznan in celo pohvaljen za svoje delo. Nagrado razumem kot zavestno prepoznanje in javno priznanje pomena dela tovrstnih založb, doživljam jo kot kolektivno za področje založništva v humanistiki in družboslovju, in to v času, ki je tem poljem vednosti izrazito nenaklonjen. Pripetilo se je tudi nekaj zunanjih okoliščin: zelena zbirka Studia humanitatis je preživela četrt stoletja, kar je dosežek sam po sebi, in je v kar dobri vsebinski kondiciji, osebno pa
tudi že sodim v kategorijo nagrad 'za življenjsko delo', tako da je bila odločitev za odločevalce o nagradah najbrž malo lažja ... "

Med drugim nas je zanimalo tudi, katere nove izdaje založbe SH bi izpostavila oz. katerih se najbolj veseli. "Ob nagradi človek morda malo bolj pogleda nazaj: veliko dobrih knjig smo naredili, nobena narejena skromnost ni primerna. Pri odločitvi za to ali ono knjigo smo se kdaj tudi ušteli, morda bi bila kakšna druga bolj potrebna, odmevna ali bolje narejena. Vendar mislim, da smo v glavnem lahko kar zadovoljni in bomo še naprej trajali in se zanašali, da je še vedno nekaj bralcev tudi za tovrstne knjige. Ene bo razveselil Erazem Rotterdamski (dva nova teksta poleg posodobljene Hvalnice norosti), drugi čakamo na Michela Foucaulta in njegove Besede in reči pa na Emila Durkheima, Josepha Schumpetra, Maxa Webra; tudi za Gastona Bachelarda je napočil nov čas. Posebej se veselim stare knjige, ki razmišlja o Anatomiji melanholije, in prelepih Žalostnih tropov Clauda Levi-Straussa, avtorja misli o potrebi po
ohranjanju vedrega pesimizma."

Pogovor bo v celoti objavljen na kulturni strani tiskane izdaje Dela v sredo, 1. decembra.