En pogled je bil dovolj, da sva ostala za zmeraj skupaj

»Srečala sva se na razstavi v ljubljanskem Škucu – en sam pogled­ je bil dovolj, da sva ostala za zmeraj skupaj.« Tako je srečanje s Frankom Uwejem Laysiepenom - Ulayem na kratko opisala njegova žena in skrbnica fundacije Ulay Lena Pislak, sicer grafična oblikovalka. Po njenih besedah se je takrat v trenutku zaljubil tako vanjo kot v Ljubljano in tukaj ostal. Skupaj sta preživela enajst let do njegove prezgodnje smrti.

Ljubljana je bila njun skupni prostor in prizorišče njegovega poznega, izredno osebnega ustvarjalnega poglavja, ko se je posvečal predvsem projektom, povezanim s pomenom vode. Nato sta prišla bolezen ter soočanje z rakom in kemoterapijo, pa spori o avtorskih pravicah z Marino Abramović, njegovo dolgoletno profesionalno in zasebno partnerico, nato njuna pomiritev in končno obred poslavljanja, ko je na poslovilni poti obiskal prijatelje v Amsterdamu, Berlinu in New Yorku. Lena Pislak je po njegovi smrti prevzela nalogo skrbnice Ulayeve fundacije, ki se je pokazala za precej zahtevno, saj Ulay, strasten in impulziven umetnik, ni veliko razmišljal o hrambi in promociji svojega gradiva, vendar zdaj fundacija ne deluje zgolj kot arhiv, temveč tudi kot ustvarjalna platforma.

Razstava Art Vital ni samo priložnost za poglobljeno predstavitev tandema Marina Abramović – Ulay, temveč tudi za preseganje pogleda nanj kot na mistificirano ikonično institucijo ter razkritje bolj osebnega in intimnega ozadja njunih projektov.

Ulay nikoli ni privolil v mistifikacijo svojega dela ali status institucije, takšna melodrama in grandioznost sta bolj značilni za Marino. Je pa njuna zgodba kompleksna. Marina je razvila svoj izraz, ki temelji na ritualu, jasni formi in simbolnem jeziku. Ulay pa je bil izjemno spontan, intuitiven, nepredvidljiv in popolnoma iskren v trenutku. Ta razlika ni bila šibkost, temveč vir napetosti, iz katere so nastajala najmočnejša skupna dela. Njuna poznejša ločitev ni bila melodrama, ampak naravna posledica dveh kreativnih, močnih ­individualnosti.

Če pogledamo projekte, kot je Fototot z negativi, ki so se razblinili, ali znamenita kraja in vračilo Spitzwegove slike v Berlinu v smislu umetniškega akta, je bilo pri Ulayevih umetniških projektih pomembno predvsem načelo tukaj in zdaj, brez misli na pozicioniranje znotraj kulturnega establišmenta.

Takšen je ostal do konca. Ne glede na drznost nekaterih njegovih akcij je bil zadržan, v določenem smislu celo sramežljiv. Po mojem mu je ljubezen do Marine dajala pogum in energijo za te in druge umetniške projekte. Za Fototot mu je pozirala, v Berlinu pa je posnela ključne trenutke manifestativne kraje slike, kar je bila takrat res skrajno nevarna poteza. Sicer pa nikoli ni prenehal delati, tudi ko je zbolel, se njegov ustvarjalni ritem ni ustavil, postal je le tišji, bolj poglobljen, bolj prisoten, še vedno pa je delal z jasnostjo, notranjo disciplino in neverjetno radovednostjo. Voda je postala glavni element njegovega ustvarjanja – ne kot metafora, temveč kot material, ki govori o telesu, času, ranljivosti, pretoku energije in umirjanju.

Lena Pislak in Marina Abramović sta intenzivno sodelovale pri pripravi razstave v Cukrarni, vse nekdanje zamere so pozabljene. FOTO: Igor Andjelić

Ne glede na številne današnje performerje se zdi herojsko obdobje performansa mimo, posebne umetniške ali aktivistične vloge nima več.

Da, posebne moči nima več, časi so drugačni. Pa tudi sicer se mi zdi, da sta preigrala kombinacije na vseh poljih performansa, od radikalnih in tveganih do dolgotrajnih, osebnih in intimnih, drugim sta pustila pravzaprav zelo malo manevrskega prostora.

Upati je, da bo projekt v Cukrarni­ vzpostavil ravnovesje med akterjema, ki je bilo v preteklosti na umetniški sceni žal pogosto pomanjkljivo.

Razstava je pomembna prav zato, ker vzpostavlja to ravnovesje, ker ne poveličuje enega ali drugega, ampak razkrije resničen dialog med njima. Moram poudariti, da je to tokrat tudi Marinina želja, zelo je spoštljiva do Ulayevega dela, odprla je vse arhive in jih dala na razpolago. Noče se preveč medijsko izpostavljati, noče se predstavljati kot posameznica, še manj kot umetniška ali celo nekakšna performerska diva.

To je nedvomno izjemen preobrat glede na dogajanje po ločitvi umet­nikov, saj ni manjkalo sporov, tudi tožb na sodišču. In vendar sta na koncu premostila nasprotja?

To, da sta se spet spoprijateljila in drug drugemu odpustila, je bil izjemen preobrat in tudi to je seveda pogoj, da je lahko nastal razstavni projekt v Cukrarni. Zelo ganljiv trenutek je bilo že njuno srečanje v newyorškem Muzeju sodobne umetnosti leta 2010, ko je ona izvajala svoj projekt The Artist Is Present [Umetnik je prisoten]. Žal je bilo pozneje treba najeti odvetnika v Amsterdamu, da so se uredile zadeve glede avtorskih pravic, takrat je bila ustanovljena tudi Ulayeva fundacija, saj on nikoli ni načrtno in natančno dokumentiral svoje umetniške poti.

Menda imate za ta preobrat tudi vi velike zasluge?

Z Ulayem sva bila leta 2016 na majhni ajurvedski kliniki v Indiji, na kateri se ob prihodu zavežeš, da boš pustil zunanji svet zunaj. Oblečeš preprosta bela oblačila, izklopiš telefon, čas tam teče drugače. Vsako jutro sem pred jogo hodila na sprehod v park in nekega dne je tam, v zgodnji tišini, proti meni prihajala Marina. Moj svet se je ustavil. Ne vem, od kod sem zbrala pogum, ampak stopila sem k njej in ji ponudila roko. Sprejela jo je in v tistem trenutku se je začel podirati zid, ki je stal med nami več let. Ko sem o tem obvestila Ulaya, je bil najprej pretresen in odločen, da bo odšel, podobno je razmišljala tudi Marina, vendar smo ostali. To so bili trije tedni pogovorov, pa tudi tišine, obdobje brez obremenitev. Verjetno je bil to edini prostor, v katerem je bila sprava sploh mogoča, Ulay in Marina sta se tam spet srečala kot človeka, ne kot zgodovina. To je eden od najlepših in najdragocenejših spominov, ki jih nosim v sebi.

Vsi poznamo najbolj odmevne in spektakularne projekte tandema Marina Abramović –Ulay, toda v ozadju so bile tudi bolj intimne teme ljubezni, sovraštva in odpuščanja, kar je tudi slogan razstave in naslov knjige, ki bo izšla ob razstavi.

Zame je knjiga Love. Hate. Forgiveness [Ljubezen. Sovraštvo. Odpuščanje], ki je nastala iz pogovorov, ki sva jih z Marino imeli med snemanjem filma o njenem življenju – pripravlja ga Pablo Larraín –, izjemno pomembna. Na razstavi bodo prvič predstavljeni drobni fragmenti njunega življenja – skice, risbe, kratke opombe, fotografije, trenutki iz vsakdana. To niso senzacije, ampak poetični utrinki resničnosti, ki vključujejo tudi utrujenost, dvom, nežnost, humor in drobne rituale. Nič ni ostalo skrito.

Morda je najbolje nekatera ozadja pustiti nedotaknjena. Zakaj bi določeno zgodbo, ki ima tudi elemente mita, morali povsem razkriti in demistificirati?

Se strinjam. Omenjene vsebine niso namenjene razkrivanju intimnih skrivnosti, ampak temu, da so ti materiali integralni del zgodbe, ki jo pripovedujemo. Pripadajo opusu in procesu njegovega nastajanja, prav ti fragmenti dajejo razstavi iskrenost in polnost. To lahko ilustriram z zgodbo, ko je Ulay podpisal pogodbo o biografiji z nemško založbo Suhrkamp. V Ljubljano je prišla piska, vendar jo je Ulay že naslednji dan odpustil, ker so jo zanimali zgolj trači. Ulayjevo avtobiografijo je nato napisala Patricija Maličev.

Ob razstavi je izšla tudi knjiga Love, Hate, Forgiveness, ki je nastala iz pogovorov, ki jih je imela Lena Pislak z Marino Abramović med snemanjem filma o njenem življenju, ki ga pripravlja Pablo Larraín. FOTO: Igor Andjelić

Mislim, da bo razstava v Cukrarni, kar se tega tiče, ravno prav uravnotežena. Nekatere zgodbe je treba predstaviti, saj dodatno osvetljujejo tako delo tandema kot Ulaya samega. Šele po njegovi smrti sem recimo odprla nekatere škatle in naletela na več kolutov nerazvitega osemmilimetrskega filma. Poklicala sem Damjana Kozoleta, s katerim smo prijatelji, in ga prosila, ali lahko poskrbi, da bo film ustrezno razvit. To je storil in predlagal, da povabimo Marino, da bo posnel njeno reakcijo, ko bo prvič videla projekcijo teh filmov.

Najprej smo obiskali Piran in tamkajšnji Ulayev grob, saj zaradi pandemije covida-19 ni mogla priti na pogreb, nato smo si v nekakšnem provizoričnem studiu ogledali film. V njem je nekaj izjemno lepih prizorov z Marino, pa tudi posnetek, ki je nastal v času njenega študija na beograjski likovni akademiji in ga je očitno posnel nekdo drug, ko slika tihožitje. Skratka, šlo je za zanimivo, še nikoli predstavljeno dokumentacijo, ki jo bomo prav tako videli v Cukrarni.

Ste skrbnica Ulayeve fundacije. Kakšna je danes njena vloga? Ob ohranjanju in predstavljanju gradiva naj bi bila to tudi ustvarjalna platforma za mlade umetnike?

Nedavno me je na Ulayevih razstavah v Pekingu in Seulu globoko ganilo, kako navdušeno mladi umetniki še vedno berejo njegov opus – kot sodobno, živo, iskreno delo. Njegova človeškost in radikalna iskrenost sta še vedno zelo živi. Ohranjati ta dialog, spodbujati odprtost in omogočiti, da Ulayev glas ostaja del današnjega časa, vidim kot glavno nalogo fundacije.