Hiše iz Portugalske ne moremo preslikati k nam

S festivalom Future Architecture se danes v ljubljanskem Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) izteka drugo leto delovanja istoimenske platforme, največje in najpomembnejše arhitekturne iniciative v Evropi, ki je v tem času prav pod vodstvom MAO združila­ osemnajst muzejev, festivalov in producentov iz petnajstih držav.

Nanizali so več kot dvesto dogodkov, 1016 ustvarjalcev, arhitektov, oblikovalcev, umetnikov in kustosov pa je širši javnosti predstavilo 628 idej oziroma razmišljanj o prihodnosti mest in arhitekture.

Direktor MAO in vodja platforme Future Architecture Matevž Čelik je pojasnil, da so lani na različnih lokacijah po Evropi že pomagali razvijati in graditi projekte. »V središču Kijeva je skupina povabljenih arhitektov iz Španije in Grčije vodila delavnice za prenovo mogočnega arzenala Mistecki iz 18. stoletja, ki potrebuje novo funkcijo. V Prištini je potekalo več delavnic, med drugim za revitalizacijo v požaru poškodovane Palače mladosti in športa, izjemne arhitekture Živorada Jankovića iz leta 1974.

V Vroclavu smo podprli skupino arhitektov iz Italije, Nemčije in Portugalske, ki je v zanemarjeni stanovanjski soseski z lokalnimi prebivalci uredila nov javni prostor. V Ljubljani je konec tedna v okviru Design ­Biotopa potekala delavnica na temo kulturnega turizma, ki so jo vodili arhitekti iz Finske, Velike Britanije in Italije. Z veliko konferenco v organizaciji Festivala arhitekture v Københavnu je platforma Future Architecture sodelovala tudi v programu evropske prestolnice kulture Aarhus,« je naštel Čelik.

Ruševine kot arhitektura brez avtorja

Med prispelimi idejami (za leto 2016 skoraj tristo, za letos 337) je bil med petindvajset obetavnih ustvarjalcev tako lani kot letos izbran tudi slovenski arhitekt Miloš Kosec. Že v diplomski nalogi se je ukvarjal z ruševino kot arhitekturnim objektom (zanjo je leta 2013 prejel Plečnikovo in Prešernovo nagrado), v okviru doktorskega študija na univerzi Birkbeck v Londonu pa razvija tezo o pasivnosti sodobnih arhitektov in ­arhitekture.

»V prvem letu platforme sem se ukvarjal s priljubljenim in zanimivim objektom – ruševinami, ki so arhitektura brez avtorja, ter vprašanjem, kaj ruševina pomeni za arhitekta v svetu in času, ki zlasti od njega zahteva, da je ustvarjalen in aktiven. Letos sem nadaljeval s tezo, da je danes prav pasivnost proaktivna in veliko bolj destruktivna od vseh alternativ. Denimo, arhitekt se lahko tudi zavestno odreče posegom, jih prepusti času ali zaraščanju, ali pa napake, ki so nastale med gradnjo, vključi v končno strukturo,« je na kratko pojasnil svoj vidik. Opazil je, da je v zadnjem desetletju, zaznamovanem s krizo, poraslo kritično razmišljanje tako o družbi kot arhitekturi, a se je hkrati povečalo tudi moraliziranje, ki pa vodi v slepo ulico.

»Namesto tega se je treba vprašati o realnih (z)možnostih arhitektov, ki so samo najbolj izpostavljen del projekta, saj če ni ozaveščenega naročnika, tudi ustrezne arhitekturne rešitve ne moremo pričakovati. Mislim, da je treba na prihodnost gledati skozi pesimistične oči, saj se arhitekt lahko le s potencialno najtežjimi vprašanji odzove na realnost z ustreznimi odgovori. V tej luči se pesimizem pravzaprav kaže kot najbolj optimistična pozicija,« je poudaril sogovornik.

Joga zgolj kot metafora

Tako kot Kosec tudi Anja Humljan, še ena aktivna udeleženka platforme iz Slovenije, razume uvrstitev svojega projekta Urbana joga med izbrane (za 2016) kot potrditev, da je njena tema pomembna za prihodnost arhitekture. Že več kot desetletje se ukvarja z odnosom med telesom in prostorom ter njegovimi občutenji, zato njene urbane joge, o kateri je izdala tudi knjigo (The Urban Yoga), ne smemo razumeti na prvo žogo.

Joga (koren besede v sanskrtu pomeni 'povezati', 'združiti') je zgolj metafora, ki parafrazira harmonično ubranost uma in telesa v harmonijo med človekom in arhitekturo oziroma urbanim prostorom. To pomeni, da je treba arhitekturo snovati z mislijo na človeka, pri čemer ne smejo biti v ospredju le potrebe, ki jih rešuje funkcionalna zasnova, temveč tudi človekova občutenja in čutila, rituali telesa – izkušnje, zgodovina ...

»Temelj arhitekture je ozaveščen in izobražen uporabnik, saj se arhitektura z njim začne in sklene – je naročnik in uporabnik. Posameznik mora razumeti, da lepe hiše iz Portugalske ne moremo preslikati v naše okolje, saj je to popolnoma drugačno, začenši s podnebjem in potrebami pa tudi drugačno ­naravo ljudi.«

Priložnost za nova sodelovanja

Kaj pa so neposredne koristi, ki jih je sogovornica pridobila zaradi udeležbe na platformi? »Platforma Future Architecture mi je prinesla večjo mednarodno prepoznavnost. Zdaj veliko sodelujem z največjim arhitekturnim festivalom v Københavnu, ki je prav tako povezan v platformo. Spomladi so me povabili in naročili serije fotografij urbane joge v treh mestih, Københavnu, Aarhusu in Aalborgu, in jih tudi razstavili, z njimi pa opremili tudi vse vizualne elemente festivala – od plakatov po mestu in priložnostnega novičnika do vsebin na spletu.

Naslovna tema je bila namreč arhitektura in človek. Dobila sem priložnost tudi za senzorične delavnice, skozi katere smo spoznavali kakovostne prostore v Københavnu in Aarhusu, kjer sem imela tudi predavanja,« je naštela pozitivne strani sodelovanja.