Hvaležna žrtev volčjega poljuba
Po uspešnici Modrost volkov ponuja vpogled v intimno razmišljanje o vrednotah življenja
Odpri galerijo
S spoznavanjem in opazovanjem volkov se je porodila želja, da bi jih ljudje bolje spoznali in uvideli, da smo si bolj podobni, kot si hočemo priznati. Foto Tanja Askani
V torek, 3. marca, nas bo obiskala Elli H. Radinger, pisateljica in strokovnjakinja za volkove in pse, ki je zaslovela s knjigo Modrost volkov. S slovenskim občinstvom se bo srečala ob 19. uri v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, druženje bo vodil Tone Hočevar.
Avtorica je od nekdaj ljubiteljica psov, v volkove pa se je zaljubila, ko je odšla na raziskovalno prakso v rezervat Wolf Park v Indiani. Tam je pritegnila pozornost volčjega samca, ki je stekel k njej, jo podrl na tla in polizal po obrazu. Ta poljub ji je spremenil življenje. S spoznavanjem in opazovanjem volkov se je porodila želja, da bi jih ljudje bolje spoznali in uvideli, da smo si bolj podobni, kot si hočemo priznati. To je bil tudi eden od motivov za nastanek knjige. V njej med drugim razkriva, da so volkovi občutljivi za čustva, natančno vedo, kdaj smo srečni, prestrašeni ali žalostni.
Povrhu premorejo izredno socialno inteligenco, iz njihovih izkušenj bi se morali učiti vsi na vodstvenih položajih. Prav tako razbija mit o alfasamcu, ki naj bi bil predvsem antropocentrična interpretacija vladajočega volka in širi prepričanje, da so volkovi in ženske še posebej povezani, saj so oboji zatirani in v resnici močnejši.
V knjigi Modrost starih psov je strnila vtise po spremljanju zadnjih let življenja svoje psičke. Utrdila se je v spoznanju, da psi živijo za trenutek, niso zamerljivi in ničesar ne obžalujejo. Pravi, da se lahko od njih veliko naučimo, predvsem, da sprejmemo stvari, ki jih ni mogoče spremeniti, takšne, kot so, in se naučimo odpuščati. »Ljudje se nočemo starati, če se pogledamo v ogledalo, še vedno vidimo mladega moškega ali žensko, vidimo se takšne, kot smo bili nekoč. Vsi bomo nekoč umrli, vsi se staramo. To je življenje,« ugotavlja Elli H. Radinger, ki pravi, da se je od svojega psa naučila sprejemanja, odpuščanja, zaupanja in brezpogojne ljubezni. »Umirajoči psi se ne borijo, se ne pritožujejo. Zavedajo se, da je prišel njihov čas, umrejo z veliko dostojanstva in ljubezni.«
Seveda to ne spremeni človekovega čustvovanja in doživljanja umiranja psa. »Na to se nikakor ne moremo pripraviti, vedno je nočna mora. Vse, kar lahko naredimo, je, da uživamo v vsakem trenutku, ki ga skupaj preživimo, in na polna pljuča vdihnemo življenje. Moj nasvet je, da v tem obdobju ne pustimo psa samega. Vem, da nam bo to zlomilo srce, vendar ne gre za nas, temveč za psa. Ko ga sprejmete, se zavežete, da ga ne boste nikoli zapustili. Prav ob umiranju je treba to obljubo še posebej držati. Pozabite na bolečino, mislite na psa. Zame je bila smrt psa najgloblja čustvena izkušnja v življenju. Zaradi nje sem bolj empatična in ljubeča oseba.«
Umiranje psa jo je učilo o življenju. Foto Sabrina Schaefer
Avtorica je od nekdaj ljubiteljica psov, v volkove pa se je zaljubila, ko je odšla na raziskovalno prakso v rezervat Wolf Park v Indiani. Tam je pritegnila pozornost volčjega samca, ki je stekel k njej, jo podrl na tla in polizal po obrazu. Ta poljub ji je spremenil življenje. S spoznavanjem in opazovanjem volkov se je porodila želja, da bi jih ljudje bolje spoznali in uvideli, da smo si bolj podobni, kot si hočemo priznati. To je bil tudi eden od motivov za nastanek knjige. V njej med drugim razkriva, da so volkovi občutljivi za čustva, natančno vedo, kdaj smo srečni, prestrašeni ali žalostni.
Povrhu premorejo izredno socialno inteligenco, iz njihovih izkušenj bi se morali učiti vsi na vodstvenih položajih. Prav tako razbija mit o alfasamcu, ki naj bi bil predvsem antropocentrična interpretacija vladajočega volka in širi prepričanje, da so volkovi in ženske še posebej povezani, saj so oboji zatirani in v resnici močnejši.
Radingerjeva ljubi volkove in samoto. Foto Promocijsko Gradivo
Umiranje in učenje
V knjigi Modrost starih psov je strnila vtise po spremljanju zadnjih let življenja svoje psičke. Utrdila se je v spoznanju, da psi živijo za trenutek, niso zamerljivi in ničesar ne obžalujejo. Pravi, da se lahko od njih veliko naučimo, predvsem, da sprejmemo stvari, ki jih ni mogoče spremeniti, takšne, kot so, in se naučimo odpuščati. »Ljudje se nočemo starati, če se pogledamo v ogledalo, še vedno vidimo mladega moškega ali žensko, vidimo se takšne, kot smo bili nekoč. Vsi bomo nekoč umrli, vsi se staramo. To je življenje,« ugotavlja Elli H. Radinger, ki pravi, da se je od svojega psa naučila sprejemanja, odpuščanja, zaupanja in brezpogojne ljubezni. »Umirajoči psi se ne borijo, se ne pritožujejo. Zavedajo se, da je prišel njihov čas, umrejo z veliko dostojanstva in ljubezni.«
"Zame je bila smrt psa najgloblja čustvena izkušnja v življenju." Foto Corina Cornelsen
Seveda to ne spremeni človekovega čustvovanja in doživljanja umiranja psa. »Na to se nikakor ne moremo pripraviti, vedno je nočna mora. Vse, kar lahko naredimo, je, da uživamo v vsakem trenutku, ki ga skupaj preživimo, in na polna pljuča vdihnemo življenje. Moj nasvet je, da v tem obdobju ne pustimo psa samega. Vem, da nam bo to zlomilo srce, vendar ne gre za nas, temveč za psa. Ko ga sprejmete, se zavežete, da ga ne boste nikoli zapustili. Prav ob umiranju je treba to obljubo še posebej držati. Pozabite na bolečino, mislite na psa. Zame je bila smrt psa najgloblja čustvena izkušnja v življenju. Zaradi nje sem bolj empatična in ljubeča oseba.«
