Igorju Vidmarju za jubilej

Pod naslovom IBTZ – Igor Bodi Tukaj Zdaj – 60 let punka v Sloveniji, ki obuja spomin na njegovo oddajo na Radiu Študent, in s plakatom Tomaža Lavriča, ki obuja spomin na Mladinino naslovnico in Vidmarjevo aretacijo, so slovenski alternativci želeli narediti koncert presenečenja. Trije meseci konspirativnega dogovarjanja, v katere so se zapletli glasbeniki, s katerimi je soustvarjal slovensko politično in kulturno zgodovino, pa seveda niso mogli ostati v popolni tajnosti. Tako nas s plakatov mrko gleda Igor Vidmar - Darko, ki mu bodo za 60. rojstni dan (imel ga je že pred dnevi) jutri ob 20. uri v ljubljanskem Kinu Šiška med drugim zapeli in zaigrali Lublanski psi, Laibach, Indust Bag, Niet, Otroci socializma, Pankrti, Via Ofenziva.

Od slovenskega naroda ste doslej prejeli dve prav posebni »priznanji« in obe vsebujeta besedilo – v imenu ljudstva. Kaj je to
pomenilo za vas osebno?

Pomenilo je soočenje z realnostjo. Dokaz, da vse skupaj le ni samo igra in zgolj subkultura. Da vendarle gre zares. Četudi je bil že prej očiten znak, da se nekaj dogaja. Denimo, večmesečni preiskovalni zapor, ki so ga morali pretrpeti ti mulci, udeleženci montiranega procesa, znanega pod nazivom nacipunk afera. Med njimi je bil tudi pevec Ljubljanskih psov Mario Šelih. Jaz sem bil v zaporu manj kot dva meseca, oni pa v preiskovalnem zaporu tri mesece in potem še na procesu. Bili so največje žrtve takratne kampanje. Mene so ujeli bolj proti koncu zgodbe, ko sem že mislil, da je vse mimo in da so stvari glede nacizma in punka že bolj ali manj jasne. Vendar to srečanje z realnostjo ni bilo pretirano travmatično. Nisem bil kdo ve kako ponosen na to, da so me zaprli, po drugi strani tudi ni bilo tako hudo, bal pa sem se za svojo družino. Kljub temu da je bil oče državni uslužbenec, celo upokojen uslužbenec državne varnosti in seveda partizan. Oče in mama sta kar razumela, za kaj gre. Tudi zaradi tega sem lažje prestal vse to.

Sicer pa je prejšnji režim rad razširil krivdo tudi na družinske člane.

Prejšnji režim je sicer bil avtoritaren, ne pa totalitaren. Ljudje sploh niso bili tako prestrašeni. Zapor ni bil prijeten; to ni bila neka posebna družbena promocija, a tudi ne totalna katastrofa. Če je bila družina kolikor toliko močna, je lahko prestala težave in posledice. Očitno pritiski niso bili tako močni. Meni se je zdelo nekaj najbolj normalnega, ko sem se po Radiu Študent zavzemal za zaprte posameznike in branil punk pred krivično obtožbo nacizma, da sem nosil to protifašistično značko. To se je dogajalo med letoma 1981 in 1983, medtem ko je Jugoslavija helsinško listino o človekovih pravicah podpisala že 1977. Mislim, da sva to z odvetnikom Dragom Demšarjem vnesla v pritožbo. Šlo je za prekršek, a to ni bil kazenski postopek, ampak proces pred prekrškovnim sodiščem. Vtaknili so me pod člen, ki ni omogočal plačila v denarju. Mislim, da je bila obvezna ali vsaj priporočena zaporna kazen.

Ti »priznanji« ste dobili, čeprav ste vedno javno nastopali kot antifašist in so vam bile levičarske ideje blizu. Verjetno je bil za vas to šok, da država ni razumela vašega levičarstva.

Moram povedati, da je do leta 1968 enotnost že razpadla. Mlajša, študentska generacija se je postavila po robu tedanjemu sistemu, ta pa je hotel na silo zakrpati svojo enotnost, za kar je mobiliziral ne samo Zvezo komunistov, ampak tudi borce. To je bil čas, ko smo že vedeli – prek Kocbekovih dnevnikov oziroma intervjuja v Tržaškem zalivu in nato ponatisa v Naših razgledih – za povojne poboje. Viktor Blažič in Franc Miklavčič sta že bila obsojena. Malo pozneje sem na Radiu Študent naredil s pričami oddajo o poboju v Crngrobu leta 1945. Iluzija o idealni socialistični oziroma antifašistični Jugoslaviji, ki je bila čista kot solza, je padla. Dejal bi, da je antifašizem postal del represivnega režima in zveza borcev je igrala svojo vlogo v tem režimu, namesto da bi poskušala samo sebe in zgodovino socialistične Jugoslavije etično prenoviti. Levičarstvo je bilo že nekje drugje, tudi novo levičarstvo.

Sicer pa je bilo tudi naše študentsko gibanje v bistvu bolj levičarsko od oblasti.

V Ljubljano sem prišel leta 1970. Kolikor razumem študentsko gibanje, je šlo za zahtevo po pravem in resnično pravičnem socializmu in proti sistemu, ki je vseboval privilegije nomenklature. O tem sem bil informiran, s tem je bila povezana tudi moja drža v času punka. Zveza borcev je dokončno izgubila kredibilnost, ko je brez pomislekov podprla naš vstop v Nato. Zdaj smo del iste zgodbe vsi, ki smo v Afganistanu in Iraku. Najbolj noro je, da smo zraven na najbolj lakajski, simbolni način. Vemo, da ne moremo nič resnega prispevati, a vendar hočemo biti zraven. Veliko pove podatek, da smo v lanskem kriznem letu porabili osem odstotkov več denarja za obrambo kot pa leto prej, ko še ni bilo krize. Me prav zanima, kakšen bo podatek letos.

Ste bili šokirani, ko ste ugotovili, da vas namerava država ideološko potolči?

Bil sem ogorčen. Starši prihajajo iz Primorske, sam se imam deloma za Primorca, in na Primorskem med Slovenci ni bilo veliko fašistov. Zadeva je bila popolnoma skonstruirana. Izkoristili so črko zakona – vznemirjanje občanov – in to je bilo to. Hoteli so me pač malce kaznovati. Nisem bil na Dobu, obakrat sem bil na Povšetovi; prav hudega mi ni bilo. Ampak zapor ni prijeten v nobenem primeru.

Delovali ste predvsem na kulturnem področju, a vaša dejanja so pogosto odmevala širše, na področju ideologije in politike.

Po študiju sem politolog in tudi po angažmaju sem bliže politični kot pa kulturni obravnavi družbe. Gre za delovanje skozi kulturo na političen način, takrat ko je bilo to edino mogoče, v 70. in 80. letih. Šlo je za analizo situacije. Potem ko so me vrgli iz Zveze komunistov pa z Radia Študent, je bilo takoj jasno, koliko je ura. Šel sem na pogovor na tedanjo SZDL (Socialistična zveza delovnega ljudstva), da preverim, kako stojijo zadeve. Takoj mi je bilo jasno, da kot politolog kakšne svetle perspektive v tej družbi nimam. Zato sem bil dejaven tam, kjer sem bil že prej – torej v Škucu, pisal sem za Mladino o Buldožerjih ipd. Ko pa so se pojavili Pankrti, je bilo to tisto, kar me je prevzelo. O pluralnosti punk ideologije bi lahko povedal, da sem bil sam medijsko-politični ideolog, pesniški ideolog je bil Gregor Tomc, filozofski pa Peter Mlakar. Mene so že prej privlačile kritične oblike subverzivne, nekonvencionalne oblike ustvarjalnosti. Strip in rock.

Politično angažirana umetnost?

Ne verjamem v nepolitičnost kateregakoli družbenega pojava. Tukaj sem dosti blizu takemu heglovsko-žižkovskemu stališču, da je vse glede družbe politično, in vztrajati pri tem, da je neka zadeva nepolitična, je že samo po sebi politično dejanje. V prejšnjem sistemu je bilo to še toliko bolj jasno. Naš samoupravni socializem je bil bizaren hibrid na eni strani avtoritarne politike, še posebej v sedemdesetih po obračunu z liberalnejšo strujo v Partiji, in potrošniškega stalinizma na drugi strani. Imeli smo kredite, trgovine so bile založene. Nekateri so to čutili kot zlato obdobje Jugoslavije. Ampak vse to je bilo narejeno z namenom, da se prikrije temeljna nedemokratičnost družbe in njene socialne razlike.

V svojem življenju ste zakrivili veliko stvari. Vam je žal, da česa niste zakrivili?

Do devetdesetih let skorajda ne. Žal mi je za nekatere koncerte, ki bi jih lahko organiziral, pa jih nisem, in za nekaj tistih, ki so bili odpovedani zaradi višjih vzrokov. Konkretno so bili to Red Hot Chilli Peppers, ki bi jih lahko pripeljal v začetku devetdesetih malo po izidu albuma Blood Sugar Sex Magik za relativno majhen denar, a sem se malo predolgo odločal. Drugi je bil Johnny Cash, s katerim sem že imel dogovorjen koncert, vendar je dobil srčni napad in je bila odpovedana cela evropska turneja. Za Neila Younga sem že rezerviral Halo Tivoli, pa se je vrezal v prst in je odpovedal evropsko turnejo. Pa koncert Public Enemy leta 1993, ko so bile Križanke razprodane, oni pa so le tri dni prej koncert odpovedali.

... zaradi vojne na Balkanu ...

Da, to je bil njihov izgovor. Čeprav so dobro vedeli, da v Sloveniji ni vojne. Mogoče zaradi morebitnih zapletov z zavarovanjem opreme. Žal mi je, da v osemdesetih pomembne punk skupine druge generacije Ljubljanski psi, Otroci socializma, O'Kult in še kdo niso mogle izdati albuma, da jim nisem mogel kaj dosti pomagati. Večinoma so bili vzroki objektivni. Morali so v vojsko. Stvari so tako nanesle, da sem poleg z Novim rockom več sodeloval s skupno Laibach, ker so se mi zdeli nadaljevanje punka z drugačnimi metodami, bolj dialektična premišljena metoda subverzije. Imeli so svoje umetniške politične izjave, kar je bila velika inovacija, zaradi katere so postali to, kar so. To me je povsem okupiralo od leta 1983 do 1988, saj sem bil na vseh njihovih turnejah. Tudi njihova prva plošča je izšla pri Škucu, ob moji operativno-logistični podpori.

Ali je glasba vaša prva in največja ljubezen?

Ja, seveda. Dobra popularna glasba je angažirana, ne da bi to bila, ker ni tako abstraktna, kot je resna glasba, ki pa je bila tudi zelo politična. Taka popularna glasba izgovarja ne le individualno resničnost, temveč pove veliko tudi o razmerju avtorja, pevca skupine do realnosti. In če, se vrnem. Če se glasba izreka o družbeni realnosti, potem je vsaj posredno tudi politična, se pravi »angažirana«.

Kolikšne so vaše neposredne glasbene izkušnje? Kot, denimo, igranje na inštrumente ali petje?

Moja muzikaličnost se strogo omejuje na to, da sem bil nekaj let v resnem akademskem zboru Vinko Vodopivec in da imam posluh. (smeh) In to mi je bilo za to, kar sem počel, dovolj. Za igranje inštrumenta v glasbeni šoli nisem imel ne možnosti ne priložnosti. Zelo zgodaj sem se začel ukvarjati z aktivizmom, novinarstvom in organiziranjem koncertov.

Na nekaterih posnetkih pa je le posnet vaš glas.

Pankrti so me povabili k sodelovanju in sem se z veseljem odzval za Rdeči album oziroma pesem Bandiera rossa pa tudi himno Olimpiji. Pred kratkim sem jo slišal v Stožicah na košarkarski tekmi in še vedno bolje deluje od vseh novih podobnih himen. Pravi rock ima v sebi to himničnost, to možnost množične vznesenosti in čustvene mobilizacije.

Pankrti - Bandiera Rosa