Iz oči v oči: Drago Jančar in Nejc Gazvoda

V povprečju sta sredi štiridesetih let. Včasih je veljalo, da so to tista najboljša, še posebej najboljša moška leta. Med njima je slabih štirideset let razlike. Včasih je bilo to več kot eno samo življenje. Danes ne velja več ne prvo ne drugo. Najboljših let je čedalje več in življenje je daljše kot kadarkoli. Zdi se le, da so temeljna vprašanja ves čas ostajala ista.

Oba sta pisatelja.

Drago Jančar je doslej objavil devet romanov, nazadnje To noč sem jo videl (2010), osem knjig kratke proze, prav toliko dram in dvanajst knjig esejev. Če ostanemo pri materinščini. Njegova dela so namreč prevedena v več kot dvajset jezikov. Nagrad, domačih in tujih, ne šteje več. Nejc Gazvoda je doslej objavil tri romane in dve knjigi kratke proze. Že za prvo, zbirko Vevericam nič ne uide (2004), je prejel zlato ptico in Dnevnikovo fabulo, za romaneskni prvenec Camera obscura (2006) je bil nominiran za kresnika.

Oba sta povezana s filmom.

Drago Jančar kot scenarist in kot avtor literarnih del, ki so doživela svojo ekranizacijo. Nejc Gazvoda kot scenarist in režiser. Za svoj igrani celovečerni prvenec Izlet, ki prihaja v distribucijo januarja prihodnje leto, je na letošnjem Festivalu slovenskega filma prejel pet vesen, med njimi za scenarij, film pa prav zdaj prejema tudi priznanje za priznanjem na mednarodnih festivalih.

Oba sta že srečala tako angele kot demone.

Gazvoda: Drago, ne bi rad izgubljal časa s spraševanjem, zakaj ravno midva, še posebej pa ne bi rad pogovora že s prvim vprašanjem spremenil v jamranje o krizi ekonomije, morale in ostalih temnih oblakih, ki se ali valijo proti nam ali pa so že tu. Ne - dana mi je bila carte blanche, izjemna priložnost, ki jo nameravam sebično pograbiti in izkoristiti do konca, dana mi je bila možnost pogovora, ki bo ostal nekje zapisan, potekal bo v mirnem razmisleku in brez zunanjih vplivov, in čeprav bo sodobna tehnologija s svojo brezosebno, ampak tako zelo uporabno eleganco v veliko pomoč, gledam na ta pogovor kot na izmenjavo pisem. Priznam, sam jih nisem nikoli pisal, sem toliko star, da mi konvencionalna pošta pomeni največ takrat, ko moram trpeti tistih nekaj dni, da dobim iz druge države tisto, kar sem preko interneta naročil z nekaj kliki v nekaj sekundah. Ne bom se spustil v debato o romantiki starih časov, saj je pri moji starosti govoriti o nostalgiji absurdno, razen če se komu zdi hrepenenje po Živ žavu in strganih hlačah v peskovniku res nekaj tako posebnega, česar dandanašnji malčki ne morejo več razumeti oziroma izkusiti. Ravno tako me ne vznemirja filmski trak in brnenje projektorja, na roko pišem samo takrat, kadar hočem hitro zapisati kako idejo in računalnika ni blizu - tehnologija mi omogoča, da imam stvari na kupu, da pišem hitreje, da snemam bolj elegantno ... Tako kot superge športniku omogočajo boljši rezultat in se o njih na tekmovanjih ne polemizira, tako je tehnologija zame le bližnjica do bistva. In ta oblika dopisovanja to omogoča. Ni logoreje spletnih komentarjev, ni motečih elementov iz okolja. Je samo to, kar bi vas hotel vprašati tudi kar tako, zdaj pa to storim lažje, s premislekom. Ta pogovor je zame zelo elegantna bližnjica do vas. Do človeka in pisatelja, ki je v časih, ki jih ne poznam, in v času, v katerem živim, vedno pisal o stvareh, ki štejejo. Zato me zelo zanima - o čem je treba govoriti danes? Se vam zdi, da se je vaša vloga kot pisatelja skozi leta spremenila? Kaj bi naredili drugače na začetku pisateljske poti z izkušnjami, ki jih imate sedaj? Kako vidite ustvarjalca oziroma umetnika tega trenutka in kakšna je njegova »naloga«? Na kaj naj jaz, kot mladi ustvarjalec, pazim, oziroma, tole bo lepše - naj kaj naj bom pozoren?

Jančar: Nejc, čeprav sem zadnji, ki bi mlademu ustvarjalcu dajal nasvete, je ob tem vprašanju vseeno prva stvar, ki mi pride na misel, svetopisemska prilika o talentih; velja tako za vas kot zame. Kdor ga ima, naj ga ne zakoplje v zemljo, da bi ga hranil za boljše čase, naj ga uporablja, kolikor je mogoče, množi, širi, naj z njim kaj naredi, se pravi ustvari. Kajti sicer bo tisti gospodar iz te stare zgodbe, ki nam je talent dal, zelo hud, lahko nam ga tudi vzame.

Evo, z internetno tehnologijo, o kateri govorite, v nekaj sekundah, kot pravite, pridem do nevarnega svarila iz Matejevega evangelija za tistega, ki svoj talent zanemari: »Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar ima.« Najbrž bi teologi ta paradoks drugače razložili, ampak za najino umetniško početje je kar uporaben: sedi in piši, v vašem primeru tudi: snemaj filme. Pred dvema dnevoma sem pogledal vaš Izlet - ne samo, da je dobro narejen, dotaknila se me je ta intimna štorija o minevajoči vedri mladosti, čez katero se nagne senca, slutnja smrti ... Tudi vaša zadnja knjiga nosi sunkovite preplete mladostne sproščenosti in nevarnih eksistencialnih robov. In v obeh delih je tudi samodejno duh časa, ki ga živi neka nova generacija. Skratka, lepo, da ste me to vprašali, a nobenega nasveta ne potrebujete. Imate talent, to sem vam ob nekem bežnem srečanju v knjigarni tudi napisal v posvetilu v knjigo. In tudi zase lahko rečem, da če bi še enkrat, v novih časih in z vsemi izkušnjami, ki jih imam, moral začeti, ne bi bilo drugače. Mogoče bi bile teme druge, ampak strast do pisanja, »opisno poželenje«, strast do ustvarjanja na kateremkoli področju sama poišče temo, izraz, ritem, slog. Pa čeprav sem jaz večino svojih besedil naklempal na star pisalni stroj, vi pa svoja na računalnik.

Več preberite na Pogledi.si.