Jim Morrison oproščen prekrškov?

Vodilni glasbenik in pevec nekdaj znamenite rock skupine The Doors Jim Morrison je resda že dolgo med mrtvimi, a vedno znova vzbuja zanimanje. Tokrat so obudili spomine na pravcato kulturno vojno leta 1960, ko so se spopadli nekonformistični glasbeniki z Morrisonom na čelu in njegovi podobni privrženci s »poštirkanimi branitelji sprejemljivega vedenja«, kot bi lahko zdaj povzeli takratne dogodke. Na eni strani torej nekakšna protikultura proti spodobnemu (mainstreamu).

Guverner Floride Charlie Crist je ob 50. obletnici teh dogodkov te dni povedal, da bo poskusil doseči posthumno oprostitev Morrisona za dve obtožbi kriminalnih dejanj, ki da jih je zagrešil »s svojim zelo slabim vedenjem« po koncertu skupine leta 1969 v Miamiju. Zadeva je že zelo stara in gotovo potrebuje nekaj spominskega ozadja, saj je očitno šlo tudi za socialno polarizirano ozadje dogodkov, ki so pripeljali do procesa proti Morrisonu, medtem ko zdaj nekateri še vedno menijo, da je nekaj plamenov tistega na prvi pogled tako oddaljenega boja še vedno žgočih tudi v sodobni Ameriki. Dolgoletni klaviaturist pri Doorsih Ray Manzarek celo meni, da je bila tista bitka povsem podobna temu, kar se dogaja danes. »V Ameriki se še vedno bije enaka bitka.«

Vse skupaj se je menda dokončno zapletlo 1. marca 1969 s koncertom v Miamiju, ko se je od opitosti omamljeni Morrison opotekal med petjem uspešnic Light My Fire in Break On Through in dražil množico pred odrom, češ da jim bo že pokazal in da so idioti. Časopisna poročila govorijo, da je med predstavo oponašal masturbiranje in da je policija začela takojšnjo preiskavo. Zaradi tega so spisali kar šest zapornih nalogov za pevca, enega tudi zaradi njegove »opolzkosti in pohotnega vedenja«. Zaradi tega je bilo pozneje odpovedanih več koncertov, toda 23. marca je bil v Miamiju na stadionu Orange Bowl tudi velik »shod za dostojnost«, ki so ga organizirali tamkajšnji študenti, na njem pa se je zbralo okoli 30.000 najstnikov in odraslih. Predsednik Richard Nixon je v pismu organizatorjem pohvalil njihovo »občudovanja vredno pobudo«. Jima Morrisona je sodišče v Miamiju pozneje obsodilo na 500 dolarjev denarne kazni in šestmesečno zaporno kazen, ki pa je nikoli ni odsedel. Proti kazni se je pritožil, vendar je umrl v Parizu leta 1971 pri 27 letih v kopalni kadi, menda še vedno v skrivnostnih okoliščinah, kot je bilo tudi njegovo celotno življenje v francoski prestolnici. Tam je pokopan na pokopališču Père Lachaise, vsaj pravijo tako, saj namigujejo tudi, da so takrat pokopali prazno krsto.

Privrženci skupine in samega Morrisona si že štiri desetletja prizadevajo, da bi ovrgli obtožbe proti njemu, ker poleg drugega menijo, da so bile zlorabljene, da bi diskreditirale takratni nekonformizem. Tudi guverner Crist, ki bo na tem položaju še do januarja, pravi, da je vse bolj prepričan, da takrat z Morrisonom niso ravnali pravično. Kaj pa takratna druga stran? Strasti so se v dolgih desetletjih seveda ohladile, nekdanjo jezo pa je zamenjalo začudenje, kako to, da mrtvi glasbenik še po 40 letih vzbuja toliko pozornosti. Prepričljivo hladen se zdi tudi odziv sedanje državne tožilke v Ohiu Katherine Fernandez Rundler, ki je še pred morebitnim uradnim zahtevkom za sproženje novega postopka odločno dejala, »da vse skupaj ni vredno njihovega časa in stroškov«, in pristavila, da nikoli ni podpirala Morrisonovega razkazovanja javnosti. Odvetnik Robert C. Josefsberg, ki je pred desetletji branil Morrisona, pa na nove pobude odgovarja, da ne misli, da je javno spuščanje hlač nekaj sprejemljivega, vendar »to hkrati ni najslabše, kar se je kdaj koli zgodilo na svetu«. Zadnje srečanje štiričlanskega odbora za pomilostitve pred odhodom guvernerja s položaja bo 9. decembra – le dan po tem, ko bi Jim Morrrison praznoval 67. rojstni dan. Odboru predseduje prav guverner, a za uspeh predloga mora prepričati še najmanj dva.