Tiskane izdaje
Zakaj ime Jugoslavija v naslovu knjige ali drame povzroči nenavadno veliko reakcij? Kaj je tisto, kar rado požene to zadevo v vode politikantstva, kakšna je argumentacija, da je jugonostalgičnost problematično čustvovanje, nekakšen zavržni melanholični diskurz, ki se ga je treba nujno in čim prej znebiti?
Kaj potem storiti z jugonostalgijo, s fenomenom, ki se ga pravzaprav ni relevantno in odmevno lotil skoraj nihče od tukajšnjih umetnikov? Je treba vse dopustiti vsemogočnemu trgu, ki ponuja le prostodušno estetsko izbiro, najsibodi v okviru prodaje glasbe, ki jo označujejo kot »ex-yu«, drugih značilnih izdelkih iz časa ranjke Jugoslavije?
Je neprimerno objokovati dejstvo, da ne premoremo velike nogometne in košarkarske lige, kakršno je imela Jugoslavija? Kako se od modnega diskurza čefurstva izpred nekaj časa razlikujeta partizanska ikonografija, ki je nekateri ne trpijo, in napis Naš Tito na Sabotinu, kjer se je zadnje čase, kot vemo, dogajalo marsikaj? Bi tisti, ki so se krvoločno zavzemali za preimenovanje »napačno imenovanih« ljubljanskih ulic, prepovedali tudi prodajo glasbe skupin Bijelo dugme, Zabranjeno pušenje, Majke, EKV, Idoli itd.?
Kaj Lepo Breno bistveno razlikuje od Cece? So tisti, ki množično obiskujejo festival v Guči in beograjske splave, sumljivi? Tako sumljivi, kot so bili dokumentirano sumljivi čevapčiči, ki so se v blaženi slovenski poosamosvojitveni ihti morali spremeniti v slovenotvorne lulčke alias mesne svaljke?
Jugonostalgija je zapletena oznaka, včasih je priložnostna kleveta večjih in predvsem manjših disidentov in »disidentov« – nekateri med njimi so se komunističnega šikaniranja spomnili šele nedavno –, ki drugim očitno odrekajo pravico do spomina. Pogosto ugovori zoper jugonostalgijo vključujejo desničarska histerična in seveda klišejska mnenja in stereotipne marnje o komunizmu, bratstvu in enotnosti, Beogradu, Titu, dinarju, seveda JLA.
To se zdi razumljivo, a nihče niti za trenutek ne pomisli, da bi bilo nekaj zelo narobe, če bi tisti, ki jih razbesni že pogled na steklenico grenčice Maršal z Brozovo podobo na etiketi, kot normo ustoličili pravico do brisanja različno velikih delov kolektivnega spomina. Ne, s spominom se je treba soočiti.
Staro dobro, novo slabo?
V takem kontekstu se zdi jugonostalgija reakcija in hkrati fenomen, ki nikakor ni enoten, strogo zamejen koncept, ampak nekaj precej fluidnega, saj različnim generacijam in različnim javnostim predstavlja povsem drugačne vsebine. Ima tako imenovana jugonostalgija opraviti s politiko kolektivnega spominjanja ali je zgolj ideologija poenostavljenega sveta, v katerem je staro zmeraj dobro in novo slabo?
V tistem slogu, ki ga je pisatelj Miljenko Jergović pred časom opisal kot jugonostalgični kič, češ v Jugi smo se vsi imeli lepo, potem pa je z neba prišla katastrofa in je bilo vsega konec. Je jugonostalgija potemtakem le emotivna regresija, bolezen tako rekoč, vrsta patološkega hrepenenja oziroma problematične neprilagodljivosti, za katero načeloma nikakor ni dobro, če zajame množico?
So gorečni nostalgiki nevarni? Ali pa so bolj nevarni njihovi groteskni kritiki? Je zdravilo ravnodušnost? Vojnovićev roman govori o drugem, o naporu soočenja s preteklostjo, bližnjo in daljno.
