Juta Krulc (1913–2015)

Nekrolog.
Objavljeno
01. julij 2015 12.38
Gojko Zupan
Gojko Zupan

Začetek letošnjega junija je v galeriji Dessa zaznamovala razstava načrtov vrtov Jute Krulc. Nihče ni slutil, da je razstava labodji spev gospe, ki je živela med nami več kot stoletje. Radovljičanka je bila rojena pred začetkom prve svetovne vojne v družini Zdešar.

Leta 1937 je diplomirala pri rojaku, arhitektu Ivanu Vurniku, na oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete. Zanj je risala eno njegovih znanih del, kopališče v Radovljici. Po poroki se je z možem preselila na vzhod tedanje kraljevine Jugoslavije. Z arhitektom Mihajlom Nešićem je tam zasnovala več zgradb. V Sloveniji je njena ohranjena stavba rastlinjak pri gradu Brdo.

Druga svetovna vojna ji je vsilila nove cilje, urejanje vrtov. Redko je lahko usmerila svoj risarski talent v risanje cvetlic, izjemen spomin v analize arhitektur in njihovih vrtnih ambientov. Povojna skrb za hrano ni spodbujala urejanja dekorativnih vrtov. Vzgojo vrtnarjev je tedaj s članki in zgledi spodbujal Ciril Jeglič. V profesorjevi senci je marljivo risala za Fenološki atlas. Postala je asistentka na agronomski fakulteti. Spremljala je Jegliča, ko je skrbel za Alpski vrt Julijana v Trenti in med prvimi opozarjal na žlahtnost cvetja iz domačih logov. Sodelovala je z njim in Dušanom Ogrinom pri oživljanju Arboretuma Volčji Potok. O posebni katedri za krajino so tedaj le sanjali.

Arhitektka Juta Krulc se je ob koncu petdesetih let preteklega stoletja usmerila v samostojno načrtovanje vrtov, pretežno ob meščanskih hišah ali okoli počitniških domovanj. Združila je znanje arhitekturnih kompozicij in poznavanje mikrookolij: reliefnih, podnebnih, pedoloških in bioloških. Aktivno je spremljala vrtnarsko umetnost v razvitih delih Evrope, vendar ni slepo povzemala angleških ali mediteranskih izhodišč. Upoštevala je razvoj ustvarjalnosti, od japonskih do severnoevropskih mojstrov, in vrtno dediščino, ki so jo v naši domovini neposredno pustili Carl Gustav Swensson, Vaclav Heinic, Cecil Ross Pinsent, Georg Potente,­ Ilse Fischerauer ...

Arhitektka je spremljala modernistične trende in razvoj abstraktnega slikarstva. Njene pogosto anonimne ureditve so prilagojene naročnikom, njihovim potrebam, cilju, da je človek v urejenem bivanjskem okolju zadovoljen. Njena zasluga je, da so se vrtovi v Sloveniji postopoma pre­obrazili v dnevno sobo na prostem, kjer se med vijugami poti dvigajo drevesna stebrišča in živice zamejujejo robove gredic ali parcel. Kolegi Juti Krulc priznavajo, da je pionirsko uvajala trajnice in znala z barvnimi skladji, teksturami in razumevanjem nenehnega spreminjanja oblikovati vrtove za različne letne čase, za jutra ali večere, za ljudi, ki jih želijo razumeti.

Uredila je park Vile Tartini v Strunjanu, parkovne površine Gozdarskega inštituta pod Rožnikom v Ljubljani, preurejala površine posestva Brdo, sodelovala pri zasaditvah v Volčjem Potoku, načrtovala parka v Hrastniku in Radečah. Zadnje delo Jute Krulc, brez ograj odprto za vse radovedne, je Kržišnikov vrt v Žireh. V njem so združeni skrb za urejanje rečnih brežin in ohranjanje slovenskega kozolca, vzorci sprehajalnega drevoreda ali intimnih kotičkov vrta s perunikami, z mlako, pergolo vrtnic ali senco glicinije. Iz preddverja hiše, iz bivalnega prostora, s stopnišča in balkona se odpirajo novi pogledi v naravo, kjer ta neprizanesljivo dovoljuje ali zavrača eksperimente. Juta Krulc nam je prepustila zgled za sobivanje ljudi in rastlin ter odprte vizije notranjega in zunanjega jaza.