Kaj Boris A. Novak piše predsedniku?

Iz odprtega pisma, ki ga je dva dni pred sinočnjo proslavo poslal predsedniku države in torej tudi javnosti pesnik in profesor Boris A. Novak, je približno razvidno, kaj se je v zvezi s pripravami na proslavo zgodilo, ni pa povsem jasno, zakaj se je. V središču dogodka je dejstvo, da organizator slavnostne prireditve ni zadovoljil pričakovanj vsaj dveh pesnikov, katerih besedila naj bi bila del umetniškega programa. Poleg Novaka je iz programa izpadel še pesnik in prevajalec Veno Taufer – dva druga avtorja, Svetlana Makarovič in Milan Dekleva, pa sta se z njima solidarizirala in sodelovanje protestno odpovedala.

Zakaj Novak in Taufer, najprej v program povabljena, potem očitno »izločena« (Novakov glagol), nista mogla sodelovati? Kdo ju je »izločil«? Iz doslej znanih dejstev lahko sklepamo, da je to lahko storil avtor koncepta in režiser (če gre za isto osebo) Sašo Podgoršek ali pa nekdo z ministrstva za kulturo; izjave v zvezi s pripetljajem daje državni sekretar Stojan Pelko. Težko si je misliti, da bi bila intervencija, ne glede na to, s katere strani je prišla, vsebinske ali celo ideološke narave, lažje si je predstavljati, da je šlo za konceptualna usklajevanja, ki so se pač iztekla konfliktno. Po drugi strani je zaplet težko imeti za preprosto užaljenost neposredno prizadetih: Novaka – kolikor poznamo njegov javni angažma in tridesetletno pokončnost ter načelnost – v javno pismo najbrž ni pognalo kaj drugega kot pristno in utemeljeno ogorčenje. Enako velja za starejšega Tauferja, ki je bil, tako kot Novak, eden od vidnejših akterjev osamosvojitve iz kulturniških vrst. Da ne gre za navadno nečimrnost, potrjujeta tudi načelni ravnanji Dekleve in Makarovičeve.

Zaplet ima za zdaj še preveč neznank, da bi ga lahko ocenili kot celoto in si v skladu z oceno o vseh vpletenih pač mislili, kar si je misliti treba. Ob vsej parcialnosti pa je dovolj elementov za spoznanje, da se je proces (raz)ločevanja, ki pravkar intenzivno poteka na politični ravni in je povezan z ideološko oceno dvajsetletnice plebiscita, pokazal tudi v kulturi. Ne gre za enostavno vzporednost: prepir v politiki deluje agresivno in navzven, težnja po diferenciaciji je jasna, kulturniška zgodba pa kaže očitne znake introvertiranosti, načelnosti in temelji na moralni upravičenosti do udeležbe v osamosvojitvenem spominu. Če gledamo na proslavo dvajsetletnice kot na demonstracijo zaslug, potem je obzirnost do avtorjev, ki te zasluge imajo, seveda potrebna; in v tem primeru je treba priznati, da vsi izbrani avtorji, ki so sinoči posredno ali neposredno nastopili, niso istega »zaslužnega« ranga, že zaradi generacijskih razlik. Če naj bi bila proslava poklon novemu poosamosvojitvenemu življenju, ki noče tematizirati prvoborčevstva, potem bi morala biti v tem smislu dosledna tudi programska zasnova proslave. »Oda svobodi«, kakršno je predvidel konkretni scenarij, je namreč ideološki koncept, ki svobodo duši.

Novakovo pismo in reakcije, ki jih je povzročil najbrž benigen dogodek »izločanja«, kažejo, kako so državotvorna čustva, še posebej, če so povezana s tako imenovanimi zaslugami, ko se preselijo v spomin, občutljiva. Toliko bolj, ker je bila kulturna sfera potem, ko je pripravila primerno duhovno okolje za osamosvojitev in pri njej tudi aktivno sodelovala, deležna bistveno manjšega priznanja kot politika, ki se je v omenjeno okolje pač samoumevno in brezobzirno naselila. Zato ji tovrstne neobčutljivosti ne manjka. Ni tako pomembno, da je pismo napisal ravno Boris A. Novak, ki je v teh rečeh zmeraj izkazoval skrajno občutljivost, pomembno je, kaj Novak predsedniku države piše.