Tiskane izdaje
Šumi, Saturnus, Tiki, Pekatete, Tribuna, Pletenina itd. so bile tovarne, katerih izdelki so bili v skoraj vsakem slovenkem domu. Že misel na te izdelke v človeku vzbudi nostalgijo, ko pa jih vidi zbrane na enem mestu, ostane še nekaj časa preplavljen z nostalgičnimi spomini.
V lepem Mestnem Muzeju Ljubljana so pripravili zanimivo in privlačno razstavo teh predmetov in podob, poustvarjajo nekdanje atmosfere, občutja in okuse, tako pri tistih, ki so delili življenje z nekaterimi od teh predmetov, kakor tistih, ki nekaj o njih vedo iz pripovedovanja staršev in starih staršev ali pa sploh ne vedo nič.
Industrija, delo, kapital
Razstava ima naslov Nova doba prihaja! Industrija – delo – kapital in skozi te tri aspekte prikazuje življenje v Ljubljani od začetkov industrijske revolucije v začetku 19. stoletja do danes. Pred obiskovalcem razstave se dramaturško izrisujejo podobe različnih časov – skozi zgodbe predmetov, posameznikov, tako lastnikov kapitala kot delavcev, tovarn, razvoja, urbanizacije, spreminjanje mesta, načina življenja.
To je prikaz vsakdanjega življenja, ob hkratnem prikazu vsakovrstnih idej in ideologij, ki so ga krojile, in vplivale na vzpone in padce družbe kot celote v zadnjih dveh stoletjih. To je bil čas velikih svetovnih gospodarskih kriz, dveh svetovnih vojn, padca monarhije in komunizma.
Začelo se je s Cukrarno
Pripoved se začenja s Cukrarno, v kateri so predelovali sladkor in kjer so imeli prvi parni stroj leta 1835. Vidimo fotografiji njenega pogorišča in dima, ki se je valil ob požaru, portrete prvih industrialcev in njihovega kapitala skozi razglednice Tobačne tovarne, škatlice za cigarete, reklamne sličice Tovarne kanditov in slaščic Jos. Schumi, reklamne tiskovine Kolinske tovarne, steklenice za sodavico, duhovito dopisnico Hinka Smrekarja Kralj kapitala, razglednico delavske kolonije na Hranilniški, pločevinaste škatle za bonbone, piškote, kakav, Kneipovo kavo, ki jih je izdeloval Saturnus za pražarno Proja Ljubljana, za Šumi, za tovarno Hinka Franca iz Zagreba in za številne druge naročnike na začetku 19. stoletja.
Vidimo reklamne table, ki jih je prav tako izdeloval Saturnus za izdelke, ki so našli pot v vsak dom – za čistilo Sidol, za baterijski vložek Zmaj, za tovarno testenin Pekatete, za kremo za čevlje Ilirija. V Saturnusu so izdelovali različne izdelke iz pločevine, večinoma embalažo, ki je pustila tudi najopaznejšo sled stare ljubljanske industrije do danes. Razstavljeno je tudi prelepo motorno kolo Tribune iz leta 1931, tam je tudi Tribunin otroški voziček.
Obdobje po drugi vojni je prineslo nove izdelke in novo ideologijo. Tu vidimo bronasto poprsje glavnega ideologa Edvarda Kardelja, spremljamo gradnjo Litostroja, plakati za kongrese Zveze sindikatov in Zveze komunistov pripovedujejo o politični realnosti, industrijsko pa predstavljajo radijski sprejemniki Telekomunikacij Ljubljana z modeli Savica, Soča, Vesna, televizijski sprejemnik Panorama, steklenica in tetrapak Ljubljanskih mlekarn, steklenice za pivo Union, za cockto, Rogovi kolesi Pony in Maestral, bojler Tiki ...
Vsega skupaj 600 predmetov. Razstava se konča z reklamnimi plakati za ceritifikate po slovenski osamosvojitvi in s predvajanji pogovorov z ljudmi, ki so bili neposredno vpleteni v ljubljansko industrijo.
Postavitev je umetniško nepretenciozna, zanjo je posrečeno poskrbel Novi kolektivizem, avtor razstave pa je zgodovinar dr. Blaž Vurnik, ki je poskrbel tudi za vsebinsko strnjena in informativna besedila na razstavi. Razstavo spremlja še bogat katalog, kjer so s prispevki poleg dr. Vurnika sodelovali še drugi avtorji.
Največja v monarhiji
Razstava se torej začne s Cukrarno, ki je spremenila tudi veduto mesta, tako kot so jo pozneje vse tovarne z visokimi dimniki, iz katerih se je valil dim, ki je pomenil napredek. Na začetku, leta 1828, je Cukrarna zaposlovala le peščico ljudi, sredi petdesetih let 19. stoletja pa že dvesto in je bila največja sladkorna rafinerija v monarhiji. Po požarju iz malomarnosti se je proizdvodnja ustavila, v njej se je dogajalo marsikaj drugega, med drugim so v njej našli pribežališče najrevnejši.
Na začetku industrializacije domačega kapitala ni bilo kaj dosti, tako je tudi kapital za Cukrarno izviral iz Trsta in Reke, sicer pa je bil pri nastajanju ljubljanske industrije pomeben tudi avstrijski in češki kapital. Do hitrega razvoja industrije v Ljubljani in nasploh na slovenskem ozemlju ni prišlo, saj je bilo to bolj obrobje industrijskega sveta. Industrializacijo j ezaviralo tudi pomanjkanje šol, ki bi izobrazile delovno silo, čeprav je bila prav v Ljubljani leta 1815 ustanovljena prva obrtno-industrijska šola v Avstriji.
Po nastanku prvih tovarn je Ljubljana več industrijskih podjetij dobila šele na prehodu iz 19. v 20. stoletje, kot središče dežele je bolj razvijala uradniški in javni aparat.
Prvi industrialci
Prvi ljubljanski industrialec je bil Fidelis Terpinc, graščak s Fužin, ki je sredi 19. stoletja med drugim postavil temelje papirniške industrije v Ljubljani. Iz domačega kapitala je nastala tudi pivovarna Kosler, predhodnica Uniona, v Šiški, kamor se je stekalo dovolj kakovostne vode z Rožnika. Pivovarna Union je najstarejša tovarna, kjer se je proizvodnja brez zastopejv ohranila do danes.
Zanimivo je, da so se mnogi tedanji kapitalisti gibali v intelektualnih in kulturnih krogih ter so podpirali šolstvo, umetnost in narodne ustanove. Znanje, ki jim je bilo bolj dostopno kot drugim, so uporabljali pri ustvarjanju napredka v svojih okoljih.
Taka sta bila bil Terpinc in tudi eden od bratov ustanoviteljev pivovarne Peter Kosler, avtor prvega zemljevida slovenskih dežel.
Tobačna z največ zaposlenimi
Zatem je Johann Janesh ustanovil usnjarno, ki jo je pozneje odkupil Karel Pollak. Sredi druge polovice in proti koncu stoletja so v Ljubljani odprli več tovarn, med njimi Dreslejevo tovarno peči, Prvo kranjsko tvornico pletenin Dragotin Hribar, predhodnico Pletenine, Tovarno kanditov in slaščic Jos. Schumi,, stari ljubljanski livarji pa so v tem času svoje delavnice modernizirali in jih dvignili na indutrijsko raven.
V velikanskem kompleksu ob Tržaški cesti je v začetku sedemdesetih začela delovati Tobačna tovarna, ki je še desetletja kasneje zaposlovala več delavcev, večinom, delavk kot vsa druga ljubljanska industrijska podjetja skupaj, in sicer kakih 2500.
Zakonca Šumi sta prva generacija uspešne industrialske družine, katere gospodarski razvoj je prekinila druga svetovna vojna.
Prve tovarne niso bile zanimive samo za delavce, ki so prihajali vanje delat od vsepovsod, ampak so pritegovale zanimanje tudi zaradi svoje arhitekture. Dvoje del tistega časa, namenjenih tujcem, ki so obiskali Kranjsko in v Ljubljano, nekatere ljubljanske tovarne omenja kot znamenitosti, katerih zunanjščino si je vredno ogledati. Tobačna tovarna je bila ena od njih.
Industrijsko delavstvo
V procesu industrializacije mesta je naraščal tudi sloj najrevnejšega rebivalstva, industrijskega delavstva. Slabe socialne in delovne razmere so delavstvo silile v upiranje. Delavci so se organizirali v društva, kasneje pa tudi v politične skupine in sindikate.
Nekatere tovarne so zaposlovale tudi otroke, po letu 1885 pa je bilo zaposlovanje otrok pod 14. letom starosti prepovedano z zakonom. Delovni čas so posamezni podjetniki urejali po svoje, večinoma je trajal 12 do 14 ur na dan, šest ali celo sedem dni na teden.
Delavci so se gnetli v najetih sobah ali barakah. Potreba po stanovanjih zanje je spodbudila mestne oblasti in posamezne podjetnike, da so začeli graditi delavska stanovanja. Prve namenske hiše za delavce so bile na današnji Hranilniški ulici, njihovo zgraditev je plačala Kranjska hranilnica. Brezposelni in najslabše plačani delavci so živeli v barakarskih naseljih na obrobju mesta. Mestna občina je pozneje stanovanjsko stisko lajšala z gradnjo stanovanj (kolonija za Bežigradom in delavske hiše na Viču).
V prvih desetletjih 20. stoletja se je v Ljubljani povečalo število podjetij, vendar so bila večinoma majhna. Takrat je bilo manj kot 10 tovarn z več kot 100 zaposlenimi. Največje so bile: Tobačna tovarna, Saturnus, Strojne tovarne in livarne Ljubljana, Združene opekarne, Tovarna usnja Carl Pollak in Pivovarna Union. Ljubljanska industrija je večinoma delala z domačimi surovinami, najpomembnejši trg je bil jugoslovanski.
Industrija je med drugo svetovno vojno zastala,mnoge tovarne so delale za odporniško gibanje in partizansko vojsko. Industrijsko delavstvo se je najbolj množično pridružilo uporu.
Sodobnost
Po drugi vojni je bila ukinjena zasebna lastnina, industrija je bila nacionalizirana, sledila je načrtna obsežna industrializacija pod državnim nadzorom. Nastajala so velika industrijska podjetja, prebivalstvo v mestih se je povečevalo, nastajale so nove velike stanovanjske soseske.
Razpad Jugoslavije je prinesel velike spremembe v industriji, s prehodom v tržno gospodarstvo, privatizacijo, z lastninjenjem premoženja so se spremenili lastninski odnosi, s tem pa se je spremenil tudi odnos med kapitalom in delom, kar nam je vsem dobro znano.
