Kako blizu je kulturni evro

Ministrova prioriteta: Zakon, ki naj bi prinesel denar, še v medresorskem usklajevanju.
Objavljeno
12. marec 2019 08.00
Posodobljeno
12. marec 2019 08.00
Zoran Poznič je včeraj prevzel posle ministra za kulturo. Na fotografiji Jernej Pikalo in novi minister Zoran Poznič. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Ljubljana – Zoran Poznič je včeraj prevzel posle ministra za kulturo. Sodeč po besedah, ki jih je izrekel, preden je prejel ključe pisarne na Maistrovi, ima na vrhu kupa dokumentov na novi delovni mizi tudi predlog zakona o kulturnem evru. Ta kulturi v prihodnjih letih obljublja 122,6 milijona evrov, po Pozničevih besedah bo lahko popolnoma operativen do poletja.

Bo res? Včeraj na ministrstvu za kulturo na vprašanja o zakonu o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi, kot je uradna oznaka zakona o kulturnem evru, niso podali konkretnejših odgovorov, le to, da je osnutek v medresorskem usklajevanju, da je ena od prioritet iz koalicijske zaveze in da ji bo kot taki glede uresničevanja sledil tudi Poznič.

Novi minister za kulturo, ki ga je minuli petek v državnem zboru potrdilo 47 poslancev, proti jih je bilo 19, je sprejetje tega zakona kot eno od prioritet mandata izpostavljal že kot kandidat, prav tako tudi sprejetje novega nacionalnega programa za kulturo, reševanje konfliktov na ministrstvu in vprašanja medijev, nevladnikov ter samozaposlenih, kar vse na Maistrovi sodi med zimzelene leitmotive.

»Zakon o kulturnem evru je v resnici pripravljen. Potrebne so še drobne redakcijske spremembe, vsebinsko se v ta zakon ne bo več posegalo, ker je popolnoma usklajen. Tako pričakujem, da bo spet lahko šel v postopek že na naslednji seji parlamenta. Do poletja bi ta zakon lahko bil popolnoma operativen,« je pred tednom povedal na seji odbora za kulturo državnega zbora, ki mu je potem kot kandidatu prižgal zeleno luč.

image
FOTO: Voranc Vogel/Delo

 

V proceduri od lani


Predlog zakona so poslanci SMC s podporo poslanske skupine SD in poslancema Desusa v parlamentarno proceduro vložili malo pred lanskim kulturnim praznikom. Tako je Poznič za Tonetom Peršakom in Dejanom Prešičkom tretji minister z osnutkom predloga na pisalni mizi, odkar je ta v proceduri, sicer pa je predlog neuspešno v usklajevanje poslala že Julijana Bizjak Mlakar. Zadnji takšen slovenski zakon, tretji o kulturnem evru, je prenehal delovati leta 2013 (med letoma 1999 in 2013 je kulturi prinesel dodatnih 95 milijonov evrov), naslednji zakon pa leta 2014 zaradi vladnih varčevalnih ukrepov niso sprejeli. Prvega so sicer, ne o kulturnem evru, ampak še tolarju, sprejeli leta 1998.

Januarja potrjeni rebalans proračuna za leto 2019 je kulturi prinesel dodatnih 30,4 milijona evrov, skupaj 193,3 milijona evrov, kar je prvič po letu 2012, da znaša znotraj državnega proračuna delež za kulturo 1,9 odstotka. Kaj bi k letnim proračunom dodalo sprejetje novega zakona? Leta 2020 9,3 milijona evrov, leta 2021 12,9, leta 2022 21,4, leta 2023 22,3, leta 2024 spet 22,3, leta 2025 22,8 in leta 2026 11,3 milijona evrov.

Za uresničitev programov iz predloga bo v proračunih v obdobju od leta 2020 do leta 2026 treba zagotoviti dodatna proračunska oziroma druga javnofinančna sredstva v skupni vrednosti 122,6 milijona evrov, a iz kratkega odgovora z ministrstva za kulturo o medresorskem usklajevanju je razvidno, da o dogovoru z ministrstvom za finance še ni mogoče govoriti.

Minister Poznič včeraj za vprašanja ni bil dostopen, kot je povedal v preteklosti, zakon ne bi omogočil le gašenja požarov na področju infrastrukture in nujnih ukrepov, ampak tudi reševanje drugih »razvpitih primerov«, med katerimi je digitalizacija kulturne dediščine. »Moramo sprožiti postopek digitalizacije slovenske besede, digitaliziranja kulturne dediščine s področja plesa, filma, ker v filmu zelo zaostajamo in smo zdaj že tako daleč, da vsak dan lahko trepetamo, kdaj se nam bo zgodila kakšna izguba zgodovinsko zelo pomembnih trakov, stvari za slovensko kulturo.«

Jernej Hudolin, generalni direktor Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije:


»Področje varstva kulturne dediščine je bilo v zadnjih letih zelo prikrajšano, saj sredstev za obnove v tej evropski perspektivi ni, prav tako jih ni bilo v proračunu.
Lani, v evropskem letu kulturne dediščine, je marsikatera evropska država namenila veliko dodatnih sredstev za ohranjanje in varstvo dediščine. Slovenija žal ni bila med njimi.
V Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije upamo, da bo dolgo pričakovani zakon zagotovil nekaj najnujnejših sredstev za investicije v kulturno dediščino in podpiramo napovedi oziroma prizadevanja ministra za uveljavitev zakona.«
 

Barbara Jaki, direktorica Narode galerije


»Kultura in umetnost sta bili v zadnjem času v finančnem smislu prikrajšani. Zato pozdravljam namero o nadaljevanju, kakor je opredeljena v zadnji verziji zakona. Ta je zelo široko zastavljena, s posebnim poudarkom na kulturni infrastrukturi, ne le na vsebinah. Upamo, da kulturna dediščina, posebej še muzeji, ne bo izvzeta. Natančno bo potrebno opredeliti projekte in dinamiko financiranja in se izogniti napakam iz preteklosti, da bo črpanje sredstev smiselno, enakomerno in pravočasno.«

Varja Močnik, Programski oddelek Slovenske kinoteke


»Filmska umetnost in kultura sta v Sloveniji že pregovorno finančno podhranjeni in tudi širše diskriminirani. Pri tem imam v mislih filmsko produkcijo, a tudi prikazovanje, hranjenje, izobraževanje in raziskovanje sodobnega filma in zgodovine slovenske kinematografije. Grozljivo je, kolikšno ignoranco ('ignoranca' kot nevednost in neupoštevanje) je država v preteklosti izkazala do vprašanja ohranjanja filmske kulturne dediščine – zato je več kakor dobrodošlo, da novi kulturni minister razmišlja tudi o tem, kako pomemben gradnik kulturne sodobnosti je 'preteklost'.

Slovenska kinoteka se Slovenskemu filmskemu centru in Slovenskemu filmskemu arhivu kot akter pri restavriranju in digitaliziranju filmske dediščine pridružuje le v drobnem (a pomembnem) segmentu, v polju eksperimentalnega filma. Neumorno pojasnjevanje, kako pomemben je eksperimentalni film za zgodovino neke kinematografije, je eden izmed vsakodnevnih bojev Slovenske kinoteke.«