Neprecenljivo bodalo romalo v New York, nato v London, zdaj je po 33 letih znova »doma«

Leta 1985 so ukradili 45 neprecenljivih eksponatov bronastoobdobnega orodja, nakita in orožja. Bodalo z Iga so zdaj našli, bodo kdaj našli še preostalih 44?
Objavljeno
11. julij 2018 09.31
Posodobljeno
11. julij 2018 16.08
Bodalo iz Iga FOTO: Blaž Samec
V urah z 21. na 22. september 1985 so neznanci vdrli v dve vitrini Narodnega muzeja in iz njega ukradli 45 neprecenljivih eksponatov bronastoobdobnega orodja, nakita in orožja (40 eksponatov je bilo iz zbirk Narodnega muzeja Slovenije, pet pa iz Pokrajinskega muzeja Maribor). Med temi je bilo tudi približno 3600 let staro bronasto bodalo z Iga, ki je po 33 letih zdaj končno vrnjeno v svoj »muzejski dom«. Kdo ga je ukradel, verjetno, ker je primer zdaj že zastaral, ne bomo izvedeli nikoli. Glede na to, kaj je bilo vzeto, pa v muzeju menijo, da je skoraj zagotovo šlo za organizirano tolpo, ki je vedela, kaj išče. 

Ve pa se, da je pa bodalo v zadnjih treh desetletjih prepotovalo vsaj pol sveta. Leta 2005 so ga namreč za izklicno ceno 6000 dolarjev (5000 evrov) prodajali na dražbi v New Yorku, nato je bilo dolgo časa v lasti Britanca, čigar imena vpleteni v vračanje dragocenega eksponata ne povedo, po smrti so bodalo dediči skušali leta 2015 prodati na dražbi v Londonu. Tam pa so bodalo prepoznali …


Značilni luknjici


Predmete, ki so jih leta 2015 skušali prodati na dražbi, so preverili v Registru ukradenih umetnin (The art loss register) in opazili podobnost. Pri predmetu je bila ključna izjemno podrobna muzejska dokumentacija, saj je bilo treba dokazati, da je najdeno bodalo v resnici pogrešan eksponat. na prošnjo slovenske policije so predmet umaknili z dražbe. »Interpol niti ne objavi vseh ukradenih predmetov, ker zahtevajo konkretne podatke, na podlagi katerih se lahko predmet identificira. Tako je od omenjenih 45 ukradenih predmetov leta 1985 objavljenih le 34, ker drugi niso imeli ustrezne fotografije, ampak le risbe,« pojasni Uršula Belaj, višja kriminalistična inšpektorica iz Uprave kriminalistične policije na Generalni policijski upravi.

Ena izmed pomembnejših dokaznih fotografij je bila tista, ki prikazuje luknjici, nastali pri jemanju vzorcev brona v 60 letih prejšnjega stoletja, ki sta še danes vidni na bodalu. Po kraji so z bodala spraskali inventarno številko, tako je tam nekoliko svetlejša packa.

image
Narodni muzej Slovenije Bodalo z Iga. Vidni sta luknjici (na samem bodalu in na zakovici), ki sta nedvoumno dokazovali, da gre za »slovensko bodalo«. FOTO: Tomaž Lauko/Narodni muzej Slovenije 


Pri obeh prodajah so bili v katalogu ob bodalu navedeni lažni podatki, in sicer da izvira iz zbirke vojvodinje Mecklenburg, ki naj bi ga okoli leta 1900 podarila neki nemški plemiški družini. Vojvodinja je na začetku 20. stoletja izkopavala na mnogih slovenskih arheoloških najdiščih, bogato gradivo z njenih izkopavanj pa je zdaj razpršeno po svetu. Pripisovanje predmetov njeni zbirki je sicer, kot pravijo v Narodnem muzeju, primerna krinka za nepridiprave na cvetočem črnem trgu z umetninami in arheološkimi artefakti. Vojvodinja z bodalom ni imela ničesar, saj so ga leta 1876, torej že desetletja pred njenimi raziskavami, našli na drugem Dežmanovem kolišču na Igu na Ljubljanskem barju (ob Ižanki). Najdbe iz tega kolišča so sicer datirane v sredino 3. tisočletja pred našim štetjem, a bodalo, skupaj z nekaj drugimi najdbami, je za slabo tisočletje mlajše. 

Kdo ga je prodajal leta 2005, slovenska policija ni ugotovila, saj ameriške oblasti zaradi varovanja podatkov v zastaranih primerih tega ne posredujejo. V muzeju, kot pove direktorica Barbara Ravnik, ne vedo imen zadnjih lastnikov. »Verjetno si ne bi niti želeli, da vemo, kdo so. Vsekakor pa je prav, da jim sporočimo, da smo srečni, da se je bodalo vrnilo, in jih tudi povabimo v Slovenijo na ogled.« 

Prav zaradi postopka dokazovanja, da gre za ukradeno bodalo, je trajalo kar tri leta, da so predmet spravili v deželico na sončni strani Alp. David Brozina, generalni direktor za zadeve EU na ministrstvu za zunanje zadeve, je še dodal, da bodala, ker gre vendarle za hladno orožje, niso mogli poslati z letalom, ampak je moralo prepotovati pot po evropskih cestah. »Ključno vlogo v postopku vračanja je imelo Veleposlaništvo RS v Londonu, ki se je učinkovito povezalo s tamkajšnjim podjetjem Register izgubljenih umetnin. Gre za največji register izgubljenih in ukradenih umetnin v svetovnem merilu, ki se ukvarja z iskanjem in vračilom ukradenih umetnin in preko katerega je bila opravljena identifikacija ukradenega predmeta. Potrebno je bilo dokazati, da dejansko gre za predmet, ki je bil leta 1985 ukraden iz Narodnega muzeja Slovenije. Galerija, v kateri se je nahajal ukraden muzejski eksponat, je bodalo 7. junija 2018 predala predstavnikom Registra izgubljenih umetnin. Nato je bilo pridobljeno še končno soglasje britanskega Interpola v Manchestru za vrnitev bodala v Slovenijo. Direktor Registra izgubljenih umetnin James Ratcliffe je 8. junija 2018 bodalo osebno predal Veleposlaništvu RS v Londonu. Ker bodala ni bilo mogoče dostaviti v Slovenijo kot diplomatsko pošto v kabinski prtljagi na letalu, je bilo v Slovenijo pripeljano po kopnem, z vlakom in kombijem, s pomočjo uslužbencev ministrstva za zunanje zadeve. 5. julija 2018 je bilo bodalo dostavljeno v ministrstvo za zunanje zadeve, 6. julija pa ga je ministrstvo predalo Narodnemu muzeju Slovenije.« 




Zakaj je bodalo tako posebno?


»V muzejih težko ocenjujejo vrednost predmeta v denarju, saj govorimo o historični izpovednosti, ki je za naše kraje resnično neprecenljiva. To je predmet, ki je iz meje dveh obdobij in to pretvarjati v neko valuto nima smisla,« je jasna Ravnikova, ki je vrnitve izjemno vesela.  

Izdelavo bronastega bodala z Iga uokvirajo v čas in livarsko-obrniški krog, v katerem so predmeti, predvsem orožje (bodala in meči) izdelani kot unikatna umetniška dela. Tak je pri bodalu z Iga predvsem okras, ki ga sicer zaradi posameznih značilnih elementov - vrezi na polkrožni ročajni plošči in viseči šrafirani trikotniki pod njo – uvrščajo v značilne oblike zaključka zgodnje bronaste dobe, to je 17. stoletja pred našim štetjem. Kot celota je bodalo tako zaradi odlične ohranjenosti – bodalo je tudi v zadnjih 33 letih ostalo nepoškodovano – kot zaradi kombinacije klasičnega in redko nastopajočega okrasja (polkrožne girlande) izjemno, poudarja Peter Turk, kustos za prazgodovino v Narodnem muzeju.

Turk še izpostavlja, da je še vedno pogrešan enako edinstven meč z Lavrice, ki je bil eden izmed preostalih (še) ne najdenih 44 predmetov. »Oba sta tako izjemna, ker sta prestižna pokazatelja človeške prisotnosti. V evropskem merilu skoraj ni mečev oziroma bodal, ki bi imeli takšna okrasja in obliko, kar kaže na lastno kreativnost. Za konkretna primerka smo prepričani, da sta bila izdelana v tem krogu, in sicer zaradi okrasja, ki ga drugod ni.«

image
Trije bronasti meči (z Lavrice, iz Avberja in Vnanjih Goric), ukradeni leta 1985. Fotograf neznan, verjetno iz leta 1905. FOTO: Arhiv Narodnega Muzeja Slovenije


Bronasto bodalo z Iga je torej eden redkih predmetov, ki v času prve polovice 2. tisočletja pred našim štetjem izkazuje visoko obrtno veščino tukajšnjih livarjev, a ta čas še vedno slabo poznamo. Naselbinski ostanki tega obdobja so namreč izključno majhne nižinske neutrjene vasi s preprostimi lesenimi hišami, ki ne odražajo civilizacijskih presežkov.