Galerija
Kako to, da ste še tukaj, Erica Pedretti?
Z mednarodno nagrado vilenica ovenčana švicarska pisateljica Erica Pedretti je v letu, ko praznuje osemdeseti rojstni dan, izdala drobno, 71 strani obsegajočo knjižico s pomenljivim naslovom Fremd genug (Dovolj tuji). Knjižica še enkrat potrjuje njeno že iz prejšnjih del znano sposobnost spominjanja brez kančka sovraštva ali maščevalnosti.
Z mednarodno nagrado vilenica ovenčana švicarska pisateljica Erica Pedretti je v letu, ko praznuje osemdeseti rojstni dan, izdala drobno, 71 strani obsegajočo knjižico s pomenljivim naslovom Fremd genug (Dovolj tuji). Ta nam ponovno, tokrat v zelo strnjeni obliki, predstavi njeno bolečo izkušnjo migrantke, ki je leta 1945 iz Češkoslovaške prišla v Švico, jo leta 1950 morala zapustiti in oditi v ZDA, leta 1952 pa se je znova vrnila v Švico. Knjižica še enkrat potrjuje njeno že iz prejšnjih del znano sposobnost spominjanja brez kančka sovraštva ali maščevalnosti.
Pisateljica, ki se je leta 1930 rodila na Češkoslovaškem in tam doživljala vojne strahote, dobro ve, kako hudo je, če so ljudje iz časopisov dobro obveščeni in ne verjamejo tujim otrokom, otrokom sudetskih Nemcev, ki so jih leta 1945 s transportom Rdečega križa poslali iz Češkoslovaške k sorodnikom v Švico. Otroci so bili že prej v Švici in zato manj tuji od ostalih beguncev, »a vendar še dovolj tuji«. Tako kot v prejšnjih delih Erica Pedretti tudi tukaj ponuja drobce iz boleče preteklosti, saj je še vedno prepričana, da ni pozabljanja brez spominjanja, toda hkrati o svojih spominih samokritično pripomni: »Seveda pa je mogoče, da moj spomin ni točen, tako kot slabo delujoča ura.« Ker je pisateljica tudi kiparka in slikarka, je drobna knjižica opremljena s sedmimi avtoričinimi risbami.
Dovolj tuji je sicer povsem zasebna zgodba, vendar je njen namen jasen. Pripovedovalka skuša kljub trpeči preteklosti promovirati kulturno različnost in propagirati solidarnost z drugimi, pri čemer ni tendenciozna, ampak ohranja estetsko avtonomijo. Kljub temu je njen pogled pogojen s socialnim, kulturnim in zgodovinskim ozadjem, predvsem z izkušnjo izgona in z nenehnim strahom pred švicarskim policijskim uradom, kjer so nenehno spraševali: »Kako to, da ste še tukaj?« To vprašanje se kot vodilni motiv ponavlja skozi celotno knjigo. Izkušnjo migrantke, ki sicer govori o pozitivnih doživetjih, v vsakokratni deželi bivanja najbolje opišejo naslednje besede: »Vedno znova se mi dogaja tole: sedim v vlaku, ki pelje z vzhoda na zahod, peljejo me iz Zábřeha v St. Margrethen. Nihče me prej ni vprašal, ali hočem ali ne, saj gre vendar vsak rad v obljubljeno deželo, še posebej v trenutnih razmerah, zakaj bi naj bil kdo izjema. Sem mar jaz izjema? Ali pa sem spet na ladji: le kdo ne bi rad zapustil tega kontinenta? Kaj imaš vendar proti the American way of life? Westchester is most beautiful, isn't it ?«
Pozabljenje in spominjanje
Drobna knjižica Erice Pedretti znova dokazuje to, kar je znameniti Homi K. Bhabha nakazal leta 1994 v knjigi The Location of Culture (Prostori kulture), da namreč problem današnje mobilne kulture ne izhaja le iz tradicionalno razumljene kulture kot homogenega otočka, ampak tudi iz polarizirajočega razmišljanja v kategorijah tuje in lastno, ki izvira iz tega. Homi K. Bhabha se zato zavzema za kulturno hibridnost, pri kateri se razlike sicer ohranjajo, vendar brez vnaprej določene hierarhije. Ne po naključju pa Bhabha pravi, da ta problem znajo najbolje opisati migranti, pri čemer omenja Rushdiejev roman Otroci polnoči pa Nadine Gordimer, Johna Coetzeeja in druge. Če pravi, da je najbolj resnična dvojna vizija migrantov, potem v tem smislu lahko razumemo tudi perspektivo Erice Pedretti.
Njeno življenje je bilo dolgih 22 let, prežetih z begom, pregonom in izgonom. Kot rdeča nit se v vseh njenih delih vleče pozabljanje in spominjanje, ki ga odlikuje sposobnost treznega reflektiranja.
Tako kot v z vilenico nagrajenem romanu Najožja domovina, ki ga imamo tudi v slovenščini, se Erica Pedretti v knjižici Dovolj tuji upira duhovnemu propadu Evrope. Tudi tokrat v estetsko prepričljivem besedilu svari pred sovraštvom, šovinizmom in nacionalizmom, svari pred vsem, kar je prikazala že s stricem Gregorjem v romanu Najožja domovina. Ta je bil slikar, ki je emigriral v Pariz, se v češki legiji boril proti nacistom, potem pa ni smel nazaj na Češkoslovaško, ker je bil etnično Nemec. Njegov pomen je Erica Pedretti v intervjuju ob izidu romana leta 1995 opisala takole: »Na primeru enega samega človeka sem lahko prikazala delčke blaznosti srednjeevropske zgodovine, to, kar se je dogajalo takrat, in to, kar se danes spet dogaja. To sovraštvo različnih etnij, tudi če posamezniki sploh niso tako razmišljali.«
Pisateljica, ki se je leta 1930 rodila na Češkoslovaškem in tam doživljala vojne strahote, dobro ve, kako hudo je, če so ljudje iz časopisov dobro obveščeni in ne verjamejo tujim otrokom, otrokom sudetskih Nemcev, ki so jih leta 1945 s transportom Rdečega križa poslali iz Češkoslovaške k sorodnikom v Švico. Otroci so bili že prej v Švici in zato manj tuji od ostalih beguncev, »a vendar še dovolj tuji«. Tako kot v prejšnjih delih Erica Pedretti tudi tukaj ponuja drobce iz boleče preteklosti, saj je še vedno prepričana, da ni pozabljanja brez spominjanja, toda hkrati o svojih spominih samokritično pripomni: »Seveda pa je mogoče, da moj spomin ni točen, tako kot slabo delujoča ura.« Ker je pisateljica tudi kiparka in slikarka, je drobna knjižica opremljena s sedmimi avtoričinimi risbami.
Dovolj tuji je sicer povsem zasebna zgodba, vendar je njen namen jasen. Pripovedovalka skuša kljub trpeči preteklosti promovirati kulturno različnost in propagirati solidarnost z drugimi, pri čemer ni tendenciozna, ampak ohranja estetsko avtonomijo. Kljub temu je njen pogled pogojen s socialnim, kulturnim in zgodovinskim ozadjem, predvsem z izkušnjo izgona in z nenehnim strahom pred švicarskim policijskim uradom, kjer so nenehno spraševali: »Kako to, da ste še tukaj?« To vprašanje se kot vodilni motiv ponavlja skozi celotno knjigo. Izkušnjo migrantke, ki sicer govori o pozitivnih doživetjih, v vsakokratni deželi bivanja najbolje opišejo naslednje besede: »Vedno znova se mi dogaja tole: sedim v vlaku, ki pelje z vzhoda na zahod, peljejo me iz Zábřeha v St. Margrethen. Nihče me prej ni vprašal, ali hočem ali ne, saj gre vendar vsak rad v obljubljeno deželo, še posebej v trenutnih razmerah, zakaj bi naj bil kdo izjema. Sem mar jaz izjema? Ali pa sem spet na ladji: le kdo ne bi rad zapustil tega kontinenta? Kaj imaš vendar proti the American way of life? Westchester is most beautiful, isn't it ?«
Pozabljenje in spominjanje
Drobna knjižica Erice Pedretti znova dokazuje to, kar je znameniti Homi K. Bhabha nakazal leta 1994 v knjigi The Location of Culture (Prostori kulture), da namreč problem današnje mobilne kulture ne izhaja le iz tradicionalno razumljene kulture kot homogenega otočka, ampak tudi iz polarizirajočega razmišljanja v kategorijah tuje in lastno, ki izvira iz tega. Homi K. Bhabha se zato zavzema za kulturno hibridnost, pri kateri se razlike sicer ohranjajo, vendar brez vnaprej določene hierarhije. Ne po naključju pa Bhabha pravi, da ta problem znajo najbolje opisati migranti, pri čemer omenja Rushdiejev roman Otroci polnoči pa Nadine Gordimer, Johna Coetzeeja in druge. Če pravi, da je najbolj resnična dvojna vizija migrantov, potem v tem smislu lahko razumemo tudi perspektivo Erice Pedretti.
Njeno življenje je bilo dolgih 22 let, prežetih z begom, pregonom in izgonom. Kot rdeča nit se v vseh njenih delih vleče pozabljanje in spominjanje, ki ga odlikuje sposobnost treznega reflektiranja.
Tako kot v z vilenico nagrajenem romanu Najožja domovina, ki ga imamo tudi v slovenščini, se Erica Pedretti v knjižici Dovolj tuji upira duhovnemu propadu Evrope. Tudi tokrat v estetsko prepričljivem besedilu svari pred sovraštvom, šovinizmom in nacionalizmom, svari pred vsem, kar je prikazala že s stricem Gregorjem v romanu Najožja domovina. Ta je bil slikar, ki je emigriral v Pariz, se v češki legiji boril proti nacistom, potem pa ni smel nazaj na Češkoslovaško, ker je bil etnično Nemec. Njegov pomen je Erica Pedretti v intervjuju ob izidu romana leta 1995 opisala takole: »Na primeru enega samega človeka sem lahko prikazala delčke blaznosti srednjeevropske zgodovine, to, kar se je dogajalo takrat, in to, kar se danes spet dogaja. To sovraštvo različnih etnij, tudi če posamezniki sploh niso tako razmišljali.«
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji