Kakšna je etična raven slovenskih muzejev?

Kodeks muzejske etike: Kam, predvsem pa kako ostanke preteklosti primerno predstaviti?
Objavljeno
12. februar 2016 17.52
Jelka Šutej Adamič
Jelka Šutej Adamič

Icomov kodeks muzejske etike so slovenski muzealci dobili leta 2005, v njem pa so opozorila muzejem in v njih zaposlenim, da se morajo držati osnovnih etičnih norm, saj lahko muzeji le tako ohranjajo sloves kredibilnih ustanov.

Ta kodeks zavezuje tako zaposlene kot ustanovitelje muzejev, da spoštujejo standarde in da je njihovo vedénje na visoki etični ravni.

Del tega osnovnega kodeksa se nanaša tudi na kulturno občutljivo gradivo, na žive zbirke, na človeške ostanke in gradivo sakralnega pomena in obravnava umik občutljivega gradiva iz javne predstavitve.

Novo izdani Icomov kodeks za naravoslovne muzeje (Icom je mednarodni muzejski svet, ki ima v različnih državah sveta nacionalne odbore), ki so ga slovenski muzealci izdali dve leti za originalom, pa omenjene teme obravnava podrobneje, saj je čas pokazal, da je z etičnega stališča potrebno izdati natančne smernice, kako ukrepati in ravnati prav v teh primerih.

Prevod Icomovega kodeksa etike za naravoslovne muzeje je prispeval Generalni sekretariat vlade RS, sektor za prevajanje, slovensko priredbo pa so izpeljali lansko poletje s kolegi prirodoslovci, arheologi, zgodovinarji, umetnostni zgodovinarji, etnologi. Občutljivo gradivo namreč hranijo vsi muzeji, ki razstavljajo te zvrsti. »Delo je potekalo temeljito, od stavka do stavka, ki je bil dokončno zapisan le, ko so bili vsi zadovoljni z njim. Naporno, a vsi smo se veliko naučili,« o nastajanju Kodeksa pripoveduje dr. Marjeta Mikuž, muzejska svetnica v Narodnem muzeju Slovenije, sicer pa urednica Icomovega kodeksa etike za naravoslovne muzeje.

Kodeks bo služil kot stališče muzealcev in navodilo stroki pri razstavljanju ali hranjenju občutljivega gradiva. Za primer Mikuževa navaja hranjenje ali razstavljanje človeških ostankov ali pa razstavljanje živalskih kadavrov v modernih umetniških instalacijah. Kodeks daje navodila in zahteve do ustanoviteljev muzejev o zagotovitvi pogojev hranjenja in razstavljanja tega občutljivega gradiva, ki ga hranijo muzeji.

Slovenske (etične) posebnosti

Vprašali smo, če vse države članice izdajo svoje, posebne, specifične prevode glede na situacijo v matični državi? »Če se v državi, članici Icoma, pojavljajo vprašanja, ki se nanašajo na etične norme, se nacionalni komite odloči, ali prevede Icomov kodeks etike, ali pa pripravi svoj, nacionalni kodeks etike, glede na vprašanja, ki se večkrat ponavljajo. Pri nas smo se odločili, da sledimo mednarodnemu in dodamo naše specifike,« odgovarja Mikuževa. In kaj so naše specifike na področju muzejske etike?

»Kot predsednica Etične komisije slovenskega odbora Icoma se srečujem s strmim porastom etičnih vprašanj na področju vedénja muzejskih delavcev, neodzivnosti ustanoviteljev muzejev ter z molkom financerja muzejev na očitna kršenja osnovnih zahtev muzejske etike. Komisija na prošnje prizadetih poda stališče in opozori na nepravilnosti.

Zdi se, da smo mi kar edini, ki reagiramo na nepravilnosti in jih utemeljimo s členi ali odstavki kodeksa, ki so kršeni. Glede na pomanjkljivo in pri posameznih primerih kontradiktorno zakonodajo ter kronično neupoštevanje obstoječe muzejske zakonodaje, prizadetim ne preostane drugega, kot da o nepravilnostih obvestijo Etično komisijo slovenskega Icoma.«

Kodeks je zavezujoč

V Kodeks so že leta 2005 zapisali, »da je Etični kodeks temelj muzejskega dela ne le za članice in člane Icoma, temveč postaja zavezujoč za vse slovenske muzealke in muzealce«, torej za vse zaposlene v muzeju, od snažilke do direktorja. Glede na omenjen porast kršenja kodeksa v slovenskih muzejih, na krizo vrednot in pomanjkanje moralne integritete bi bilo teba dati etiki v muzejih več pozornosti, kar bo po mnenju Mikuževe doseženo z izobraževanjem in obligiranjem mladih rodov pri spoštovanju Kodeksa etike za muzeje.

In kdo preverja, če muzeji sledijo navodilom Kodeksa? Mikuževa odgovarja, da naj bi se vsake tri leta preverjalo, če muzeji upoštevajo standarde, vendar se ne. Nacionalni, državni muzeji ne potrebujejo kakršnegakoli preverjanja, Ministrstvo za kulturo je zadovoljno z njihovimi letnimi poročili o delu.