Kitajsko zlato, feng šuj in kranjska sivka

Razstava dragocenosti iz časa dinastije Ming odpira vrata, Narodni muzej Slovenije v okviru izmenjave čakata predstavitvi na Kitajskem.

Objavljeno
16. avgust 2018 15.00
Posodobljeno
16. avgust 2018 15.00
Vaza z ročaji v obliki feniksa iz zlata z rubini, safirji in biseri, datirana v leto 1601. FOTO: Wang Wei Chang
Zlato, vpeto v filigranske forme estetike kitajskega dvora izpred stoletij, in v feng šuj. Ta kombinacija od danes pričakuje obiskovalce Narodnega muzeja Slovenije, katerega atrij že zaseda težko pričakovano Zlato kitajskih cesarjev.

Starodavne dragocenosti iz časa dinastije Ming in zdaj v lasti novodobnega kitajskega milijarderja Petra Kwoka so pripotovale iz njegovega muzeja v Xianu, prvi prestolnici združenega kitajskega cesarstva.

O 145 zlatih predmetih iz zbirke Petra Kwoka, ustanovitelja Muzeja lepih umetnosti Qujiang v Xianu, ki bodo od danes – razstavo bo ob 19. uri odprl kitajski veleposlanik Ye Hao – dostopni v atriju Narodnega muzeja Slovenije, smo že pisali. Na pot v Slovenijo so, ko so opravili s sitom državnih uradnikov, ki odmerjajo možnosti začasnega izvoza kitajskih kulturnozgodovinskih dragocenosti, krenili z oznakama, da sodijo v čas vladavine dinastije Ming oziroma cesarja Wanlija (1573–1620) in da kot izdelki na najvišji ravni zlatarske obrti reprezentativno predstavljajo nekdanje cesarsko razkošje.

Najvišji domet te obrti odražajo predmeti v filigranski tehniki, ki je bila pred tem v zlatarstvu obdobja dinastije Ming razmeroma neznana, motivi, kot sta zmaj s petimi kremplji ali feniks, pa jih povezujejo s cesarskim dvorom. Pripadali so bodisi temu bodisi članu cesarske družine.



Zbirka z imenom Dong Bo Zhai je sicer širša. Obsega okoli 200 predmetov iz kronološko širšega izseka, od prve kitajske dinastije Shang iz časa kitajske bronaste dobe dalje, za gostovanje v Ljubljani pa so izbrali tiste, ki jih povezuje zlato. Kitajska kulturna tradicija je bila na poti skozi tisočletja sprva vezana predvsem na čaščenje žada in brona, a tudi zlata, tega pa so doslej na vsem planetu izkopali le toliko, da bi z njim zalili kocko s stranico 20 metrov. Ostaja redka, privlačna dragocenost vseh kultur, v Narodnem muzeju gotovo pričakujejo visoke številke obiska.
 

Muzej lepih umetnosti Qujiang najvztrajnejši


Kako so prišli do gostovanja dragocenosti, ki Kitajsko le redko zapustijo? Odkar so v lasti Petra Kwoka, ki je zbirko v celoti kupil od japonskega zbiralca, so bili v Evropi le leta 2011 predstavljeni v Franciji in zatem Švici. Po besedah direktorice muzeja Barbare Ravnik je bil za navezavo stikov s Kitajsko odločilen mednarodni forum izpred let z direktorji nacio­nalnih muzejev srednje in jugovzhodne Evrope, ki so ga Kitajci organizirali v Xianu, stari kitajski prestolnici na začetku svilne poti, jugovzhodno od Pekinga. Na njem je sodelovala sama, že nekaj mesecev zatem pa so se Narodnemu muzeju Slovenije začeli s svojimi projekti oglašati kitajski muzealci.

Kot dodaja, je bil Muzej lepih umetnosti Qujiang najvztrajnejši, dogovor med muzejema o gostovanju nakita, posodja in drugih predmetov iz zbirke Dong Bo Zhai pa je moral iti še čez več stopenj kitajskega uradništva. Muzej je dolgo pridobival dovoljenja za začasen izvoz; najprej na lokalni ravni, naposled na državni, zadnjo štampiljko so na dovoljenje pritisnili šele letošnjega 25. maja.

image
Posoda za pitno daritev jue in podstavek iz zlata z rubini in safirji, datirana v leto 1601. FOTO: Wang Wei Chang


Razstava predmetov iz zbirke milijarderja je v Slovenijo prišla brez pristojbine oziroma »najemnine«. Po besedah Ravnikove imajo z njo toliko stroškov, kot bi jih imeli z lastno razstavo, del teh pa so, denimo, stroški za nove specialne vitrine za dragocenosti, ki jih bodo zatem uporabljali za druge projekte. Vprašanje o znesku zavarovalnine za razstavo je ostalo neodgovorjeno, a je, kot pravi Ravnikova, iz kategorije »ni majhna«. Zneska v muzeju ne izdajo, argument so varnostni razlogi, do danes sedmi sili razstave tudi ni bilo mogoče fotografirati.

Razstava bo obujala tudi starodavno kitajsko veščino urejanja zunanjega in notranjega prostora feng šuj, katere namen je povečati skladnost in pretok energije či. Arhitekt Vilijem Treo te veščine ob gradnji neorenesančnega Rudolfinuma v poznem 19. stoletju ni imel najbolj pred očmi, zato atrij muzeja za to filozofijo prostora niti ni najustreznejši.

Pomagala je Helena Golenhofer iz Energijskega centra, poznavalka feng šuja in inženirka gradbeništva, ki na spletu o sebi zapiše, da na leto prebere najmanj 100 knjig in posadi 200 rožic. Na razstavi bo blišč eksponatov kombiniran z različnimi elementi in barvami, denimo zelenjem, iskanje ravnotežja pa bo odražalo tudi blaženje oglatih vitrin s predmeti zaobljenih oblik.

image
Vazi z ročaji v obliki feniksa iz zlata z rubini, safirji in biseri, datirana v leto 1601 FOTO: Wang Wei Chang

 

Na Kitajsko s porcelanom, keramiko in čebelarstvom


Veseli podatek, da ima gostovanje širši kontekst izmenjave. Tudi Narodni muzej Slovenije bo namreč s svojimi predmeti prihodnje leto gostoval v Xianu. Kitajska delegacija je muzej že obiskala, nato pa je padla odločitev, da se bo predstavil z izborom evropskega in kitajskega porcelana iz svojih zbirk, ob tem še s prazgodovinsko keramiko z Ljubljanskega barja, na dolgo pot pa bo v sodelovanju s Čebelarskim muzejem v Radovljici krenila tudi marljiva kranjska sivka. Tako bodo Kitajci spoznavali še tukajšnjo čebelarsko tradicijo. Tudi panjske končnice.

Vzporedno so jih na razstavo, ki jo pripravljajo na temo povezovanj med kulturami, povabili še v osrednjem Nacionalnem muzeju Kitajske v Pekingu. O tem, kaj bodo predstavili v njem, se še niso dokončno dogovorili. V igri je 15 eksponatov najvišjega ranga, z izjemo tistih »s plombo«, ki muzeja nikdar ne smejo zapustiti. Med temi je, denimo, vaška situla, a je na seznamu paradnih arheoloških predmetov iz časa starejše železne dobe situla z Magdalenske gore.

image
Simbolni predmet ruyi z medaljonom iz zlata in žada z rubini in safirji, datirana v leto 1601. FOTO: Wang Wei Chang