Klic glasbe je bil močnejši
V ponedeljek se je v 93. letu poslovila Breda Kalef (1930–2023), mezzosopranistka in altistka, mednarodna zvezda opernih odrov. Njena mama Tončka je bila Slovenka, poročila pa se je z Judom, predstavnikom ene od najstarejših srbskih judovskih družin, in z njim ostala v Beogradu. Moževi davni predniki so se namreč iz Afrike prek Španije preselili na Balkanski polotok in pristali v Beogradu.
Še preden je Rahela Kalef (ali Ela, kot so jo klicali sorodniki) pomislila na glasbeno kariero, si je morala reševati življenje v času nacizma. Preimenovali so jo v Bredo Ograjenšek, da njenega judovskega porekla ne bi izdalo ime, priimek pa je vzela po mami. Veljalo je, da je nezakonska, tudi ponarejene dokumente je dobila. S pomočjo beograjskega župnika Andreja Tumpeja, nekakšnega jugoslovanskega Schindlerja, je preživela drugo svetovno vojno in se vseskozi skrivala. Njena medvojna usoda je bila tako filmska, da so o njej veliko pisali in posneli celo film. Od vseh članov družine Kalef so preživele vojno le ona, njena starejša sestra Matilda ali Tilka, ki so jo preimenovali v Lidijo, in njuna mama Antonija.
Sestri Kalef nista bili edini judinji, ki ju je rešil župnik Tumpej, toda le Vatikan je rešil njega, da ga Nemci niso ubili, ko ga je nekdo izdal. Med vojno je župnik organiziral otroški pevski zbor in ga sam spremljal na orglah, za sprostitev je dal postaviti mize za namizni tenis in otroci so vadili kot pravi profesionalci. Breda je postala celo srbska prvakinja v namiznem tenisu. Vendar je bil klic glasbe premočen, da bi ostala pri športu.
Bogata operna kariera
Po študiju na beograjski glasbeni akademiji in potem še v Benetkah se je njena pevska kariera od prvih majhnih vlog strmo vzpenjala. Življenje je vdihnila vrsti opernih heroin, od Carmen Georgesa Bizeta do Azucene v Verdijevem Trubadurju, Olge v Jevgeniju Onjeginu Čajkovskega, Magdalene v Verdijevem Rigolettu, Rosine v Rossinijevem Seviljskem brivcu, Amneris v Verdijevi Aidi, Dome v Eru z onega sveta Jakova Gotovca in vrste drugih. Nastopila je v Don Kihotu Julesa Masseneta, ko so ga pri Philipsu kot prvo opero posneli na gramofonsko ploščo.
Ravno v Don Kihotu je pela z basistom Ladkom Korošcem. Sodelovala je z vrsto vrhunskih opernih solistov, poleg Franca Corellija, Giuseppeja Di Stefana, Nicolaia Gedde, Miroslava Čangalovića, Vladimirja Ružđaka tudi z drugimi, največkrat, več kot štiridesetkrat, pa s slovitim Plácidom Domingom, s katerim je gostovala tudi v Operi Tel Aviv v Izraelu in je kot edina jugoslovanska operna umetnica omenjena v Domingovi avtobiografiji. Razen v operah je nastopila tudi v koncertnih izvedbah Verdijevega in Mozartovega Rekviema in Beethovnove Devete simfonije.
