Ko zaživi nekdanja vojaška bolnišnica

Med 20. in 26. aprilom bo Milano­ znova preplavilo oblikovanje – tudi slovensko. Na ­tamkajšnjem tednu oblikovanja bo na razstavi Neukročeni predmeti (House of Creatures), izbrani v okviru poziva Centra za kreativnost, predstavljenih­ deset vrhunskih oblikovalskih praks. Kuratorska skupina, ki jo sestavljajo Ryan Barriball, Sera Eravci, Urša Gantar, Valentin Tribušon, Gašper Uršič in Vid Žnidaršič, se ob tem sprašuje, »kako predmeti živijo z nami oziroma kako živijo svoje življenje, ko se naselijo v naše domove«.

Kuratorska skupina, katere član ste, je mednarodna in multidisciplinarna – kaj prinaša ta preplet pogledov in praks?

V enem od prvih besedil smo zapisali, da smo multidisciplinarna in mednarodna kuratorska skupina, saj jo sestavljamo arhitekti, grafični oblikovalci in kuratorji iz različnih držav. Vendar se, po drugi strani, to sliši precej pompozno, glede na to, da smo v resnici skupina prijateljev, ki se poznamo najmanj od študentskih let. Vsi člani skupine smo v preteklosti sodelovali v različnih formacijah in pri različnih projektih.

Ker smo trenutno razpršeni po različnih evropskih mestih, je pri snovanju projekta naša korespondenca potekala predvsem po spletnih kanalih. Tak način se je pokazal za presenetljivo uporabnega in prepričljivega, verjetno zato, ker je misel ali koncept veliko težje zapisati kot preprosto povedati čez mizo. S tem smo se kar uspešno izognili 'šnopc idejam' oziroma strelom v prazno.

Glavno vodilo lanske kuratorske ekipe je bilo, da morajo stopiti v ospredje ne izdelki, temveč prakse. Kaj je vaše glavno vodilo?

Res je, lani so bili postavljeni v ospredje ljudje, oblikovalske prakse za končnimi izdelki. Predstavljeni so bili njihov način dela, oblikovalski pristopi, tehnike in tako dalje, skratka delovni in miselni procesi za oblikovanimi izdelki. Letos smo, sicer popolnoma nenamerno, ubrali diametralno nasproten pristop. Zanimajo nas predvsem končni izdelki – kako predmeti živijo z nami oziroma kako živijo svoje življenje, ko se naselijo v naše domove.

Izbrani predmeti izhajajo iz desetih oblikovalskih praks – v Milanu se bodo predstavili Dan Adlešič, Lara Bohinc, Juicy Marbles, Nejc Prah, Lucija Rosc, Maruša Sagadin, Soft Baroque, Janez Suhadolc, Toasted Furniture in Sari Valenci –, vsi pa prostor okoli nas ne le zasedajo, temveč ga tudi soustvarjajo. Ti izdelki niso več obravnavani kot neživi predmeti, temveč kot bitja z lastnimi osebnostmi. Od nas zahtevajo odziv, pozornost.

»Razstava združuje širok spekter praks: pohištvo in oblikovalski izdelki so postavljeni ob umetniška dela, hkrati pa vključujejo grafično oblikovanje, modno oblikovanje in oblikovanje blagovnih znamk ter hrane,« je pojasnil Valentin Tribušon. FOTO: Matej Družnik

Ste pri izboru sledili smernicam in omejitvam?

Cilj postopka izbire teh bitij je bil razširiti razumevanje pojmov sodobno, slovensko in oblikovanje. Razstava zato združuje širok spekter praks: pohištvo in oblikovalski izdelki so postavljeni ob umet­niška dela, hkrati pa vključujejo tudi grafično oblikovanje, modno oblikovanje in oblikovanje blagovnih znamk ter hrane. Namesto da naš izbor krepi ločene disciplinske kategorije, namerno ruši njihove okvire in oblikovanje obravnava kot področje odnosov, vedenj in načinov obstoja.

Vsi izdelki morajo v bistvu ustrezati zastavljenemu kuratorskemu okviru, v katerem izdelki niso določeni zgolj s funkcijo, temveč tudi kot akterji, s katerimi živimo, sobivamo. Zaradi svojih neobičajnih značilnosti – nenavadnega vizualnega značaja, nepričakovane uporabe materialov, domiselne rabe tehnik, procesov izdelave in tako dalje – z njimi ustvarimo vezi, ki niso zgolj praktične, utilitarne narave.

Ti predmeti niso orodja, ampak so spremljevalci v našem življenju. Eden od podnaslovov razstave je Objects that refuse to behave, torej predmeti, ki se nočejo in ne znajo obnašati. Mislim, da to kar dobro opiše izbor predstavljenih izdelkov.

Predmeti, ki nas obdajajo, odsevajo naše vrednote

Dejali ste, da projekt objekte namesto kot izdelke predstavlja kot bitja. Kaj to pomeni v praksi?

V začetnih fazah premišljevanja o konceptualnem okviru razstave smo v skupini spoznali, da izdelkov, ki jih imamo za primere dobre prakse in jih imamo doma, po navadi ne uporabljamo tako, kot bi pričakovali. Na stolu Lajt Janeza Suhadolca ali na stolih oblikovalskega tandema Softbaroque redko sediš, na primer. Ta paradoks je leitmotiv našega raziskovanja.

Poleg tega ti izdelki primarno funkcijo opravljajo pomanjkljivo – so okorni, preveliki, premajhni, prekrhki. A kljub temu, ali pa ravno zaradi tega, postanejo pomembni soustvarjalci našega bivalnega okolja, ključni gradniki atmosfere našega doma. Njihove šibkosti postanejo karakteristike, zaradi katerih jih vzljubimo. Na ta način jih dojemamo kot bitja; z njimi živimo, z njimi se postaramo, morda jih predamo v rabo naslednjemu lastniku.

Neukročeni predmeti bodo v milanski četrti Primaticcio umeščeni v nekdanji kompleks vojaške bolnišnice Alcova – Casa delle Suore. FOTO: Piergiorgio Sorgetti

Časi fabrik so minili – kaj danes pomeni slovensko industrijsko oblikovanje?

Morda so časi fabrik v slovenskem prostoru res minili, danes se obračamo v smer tako imenovanega collectible designa, torej butičnega oblikovanja, ki je nekje med industrijskim oblikovanjem in umetnostjo. Za razliko od množično proizvedenih izdelkov tu govorimo o omejenih serijah ali celo unikatnih kosih.

Letošnji nabor oblikovalcev vsekakor sodi v to kategorijo. Nekateri od njih, na primer Maruša Sagadin in Lucija Rosc sta umetnici, katerih dela so vsekakor bližje umetnosti kot oblikovanju, vendar smo se jih – prav zato, da bi poudarili širino pojma sodobnega oblikovanja – odločili vključiti v razstavo.

Kako gledate na hiperinflacijo predmetov in kako se izbrani oblikovalci temu postavljajo nasproti?

Hiperinflacija predmetov je default stanje sveta, v katerega se rodimo in ga nezavedno sprejmemo kot edino možno realnost. Izbrani predmeti – neukročeni predmeti – se vsak po svoje srečujejo s tem problemom. Predvsem gre za to, da so izdelani kot unikati, z vsemi pomanjkljivostmi in presenečenji so izdelani tako, da jih vzljubimo, in so, upamo, nezamenljivi.

Obiskovalcem bi radi sporočili, da čezmerno kopičenje predmetov ni sporno le z vidika varovanja okolja, temveč tudi zato, ker s toliko predmeti ne moremo vzpostaviti pravega odnosa – zato jih zlahka zavržemo. Kot malčki, ki pozabijo na igračo v trenutku, ko ni več v embalaži. Mislim, da je ta vidik eno od pomembnejših sporočil naše razstave.

Pa smo pri vprašanju oblikovalske odgovornosti – tako do okolja kot do posameznika, do ­uporabnika.

Pomen varovanja okolja je danes v diskurzu oblikovanja in arhitekture pogosto zreduciran na tehnične parametre – na primer debelino izolacije, izvor materialov in podobno. To so seveda pomembna vprašanja, vendar se pri tem pozablja na ključni vidik: najbolj trajnostni izdelki in objekti so dovolj kakovostno oblikovani oziroma zasnovani, da prestanejo preizkus časa. Takšni, ki jih nočemo zamenjati oziroma jih v primeru objektov raje prenavljamo kot nadomeščamo. Kot arhitekt na primer opažam, da je sodobno projektiranje podvrženo neskončnemu seznamu tehničnih zahtev o trajnosti, ki po mojem pogosto odvračajo pozornost od bistvene kakovosti objekta.

Kaj pa odnos med predmeti in telesom? Projekt bo tematiziral tudi ta vidik rabe objektov.

Na razstavi je med drugim izpostavljen odnos med predmeti in telesom, vendar ta ni razumljen kot enosmerni odnos uporabe. Namesto da bi telo preprosto uporabljalo objekt, predmeti soustvarjajo naše gibe, navade in načine bivanja. Raba tako ni vnaprej določena, temveč se vzpostavlja skozi situacijo in odnos med telesom, materialom in prostorom. V tem smislu raba postane odprt pogajalski proces, ne pa fiksna, predpisana funkcija.

Neukročeni predmeti bodo v milanski četrti Primaticcio umeščeni v nekdanji kompleks vojaške bolnišnice Alcova – Casa delle Suore. Kakšne priložnosti in izzive to prinaša?

Kompleks obsega različne stavbe – cerkev, pralnico, kuhinjo in nekdanji samostan, hišo, v kateri so bile nastanjene nune in medicinske sestre in v kateri bo predstavljen naš projekt. Gre za klasično zgradbo iz 19. stoletja, ki je imela za razliko od pralnice ali kuhinje predvsem bivalno funkcijo – je pa v okviru zgradbe tudi kapela.

Glede na naslov razstave se nam je zdel bivalni objekt primerna izbira, hkrati so prostori v zgradbi presenetljivo izraziti – tla, stropi, okna in vrata so kljub nekdanji vojaški funkciji bogato dekorirani. Posamezne sobe so v primerjavi z drugimi objekti razmeroma majhne, vendar karakterne, kar po eni strani omogoča večjo obvladljivost prostora, po drugi pa ustvarja občutek domačnosti, ki je za našo temo ključen element.

Pri koncipiranju razstavne postavitve smo se osredotočili predvsem na iskanje materiala, ki bi deloval kot ustrezen posrednik med prostorom in objekti. Na koncu smo se odločili za peno, ki ima izrazit značaj: pod težo objektov se ukloni, ti pa jo s svojo težo in obliko dobesedno ukrojijo. Nekateri se na peno naslanjajo, drugi se vanjo potopijo, tretji skoraj lebdijo nad njo. Hkrati je pena dovolj generičen in brezizrazen material, da v ospredju razstave ostajajo objekti sami.

Neukročeni predmeti bodo v milanski četrti Primaticcio umeščeni v nekdanji kompleks vojaške bolnišnice Alcova – Casa delle Suore. FOTO: Piergiorgio Sorgetti

Izbor predmetov

Toasted Furniture FOTO: Klemen Ilovar

Toasted Furniture: Toasted Vessels

Serija posod, narejenih iz zavrženih plastičnih odpadkov, ki so bili po postopku mehčanja s toploto v prehodnem, prožnem stanju ročno preoblikovani. Med ohlajanjem se je plastika ustalila v organske oblike, zaznamovane z gubami, deformacijami in sledmi preobrazbe. Čeprav predmeti ostajajo funkcionalni – v njih je mogoče hraniti vodo, cvetje ali vsakdanje predmete –, njihov izvor in videz spreminjata pričakovanja o njihovi uporabi.

Toasted Furniture je ljubljanski oblikovalski studio, ki sta ga ustanovili Nina Mršnik in Nuša Jelenec. Oblikovalki ustvarjata nove predmete iz odpadne plastike, s čimer omogočata materialu, da z novo uporabnostjo ponovno vstopi v domače okolje. V studiu s segrevanjem mehčata in ročno preoblikujeta material, njun proces pa omogoča, da ta prevzame nove oblike in namen. Pri tem ohranjata sledove, deformacije in nepravilnosti, ki nastanejo med obdelavo.

Stol Lajt FOTO: Klemen Ilovar

Janez Suhadolc: Različice iz ikonične družine stolov Lajt

Stol Lajt, ki je bil prvotno zasnovan kot poskus varčevanja z materialom, je izdelan iz tankih lesenih palic, ojačenih z minimalnimi aluminijastimi elementi, ki zagotavljajo lahkost in obenem strukturno stabilnost. Sčasoma se je oblika stola razširila v obsežno paleto različic, od barskih stolov in klopi do eksperimentalnih različic z različnimi materiali in oblikami, pri čemer je ohranila prepoznavno strukturo. V vseh različicah stol ostaja tako funkcionalni predmet kot nenehno raziskovanje ravnovesja, učinkovitosti in oblike.

Janez Suhadolc je arhitekt, oblikovalec, profesor in izdelovalec pohištva iz Ljubljane. Z ikoničnim stolom Lajt, zasnovanim leta 1991, »ki ga je mogoče držati na konici iztegnjenega prsta, obenem pa lahko prenese težo odraslega in otroka hkrati«, je preizprašal sam koncept stola ter ustvaril ikonično delo slovenskega oblikovanja. Njegov stol je prepoznaven in cenjen tudi zunaj meja Slovenije ter se nenehno razvija v novih različicah.

Soft Metal Light FOTO: Klemen Ilovar

Soft Baroque: Miza Soft Metal in svetilka Soft Metal

Dve novi deli iz serije Soft Metal, v katerih se zdi, da se kovina upogiba, mehča in obnaša neukročeno. Vsak predmet je oblikovan s postopkom rezanja, segrevanja in fizične obdelave, brez specializiranega orodja, stiskalnic ali kalupov. Oblika ni vnaprej določena, temveč se vzpostavlja skozi aktivnost. Končni izdelki ohranjajo vidne sledi tega procesa in dajejo občutek napetosti med nadzorom in odporom.

Oblikovalski duo Soft Baroque (Nicholas Gardner in Saša Štucin) deluje na presečišču oblikovanja in izdelave objektov ter ustvarja dela, ki se umeščajo med pohištvo in konceptualne artefakte. Oblikovalca v praksi raziskujeta napetost med funkcijo, podobo in lastnostmi materiala, pri čemer pogosto preizprašujeta ustaljene tipologije, hkrati pa ohranjata prefinjen vizualni jezik. Ker sta tako oblikovalca kot izdelovalca svojih predmetov, se njun interes za različne materiale kaže v raznolikem opusu, ki vabi k ponovnemu razmisleku o tem, kako danes dojemamo in doživljamo vsakdanje oblike.

Napihljiva oblačila iz kolekcije MERINGUE FOTO: Klemen Ilovar

Sari Valenci: Napihljiva oblačila iz kolekcije Meringue

Serija napihljivih oblačil, ki telo pretirano povečajo v teatralne, slaščičarske oblike. Kosi oblačil črpajo navdih iz vizualne pretiranosti otroških zabav, kot so baloni, bleščeče dekoracije in okraski za torte, in tako uporabnika spremenijo v gibljiv spektakel. Delo poudarja igrivo pretiravanje in čezmerno okraševanje, se poigrava z merami in teksturami ter s tem spreminja telo v prizorišče domišljije in spektakla.

Sari Valenci je sodobna modna oblikovalka iz Ljubljane, ki pri delu uporablja večplastne pripovedi, eksperimentiranje z materiali in performativne oblike. V praksi ustvarja nadrealistične svetove, ki jih pretvarja v kose oblačil, pri čemer pogosto vključuje umetne materiale in s tem preizprašuje ustaljene predstave o oblačilih. S humorjem, pretiravanjem in »kampovsko« senzibilnostjo rekontekstualizira dekorativno, pretirano in prezrto

Die Flügelmutter (Schwarz) FOTO: Klemen Ilovar

Maruša Sagadin: Die Flügelmutter (Schwarz)

Skulpturalna klop, ki neposredno naslavlja gledalca. S pretirano obliko in poliranimi površinami objekt izraža implicitno vabilo: »Usedi se, dotakni se, sodeluj.« Klop ni pasivna, temveč aktivno narekuje držo, saj zahteva, da se telo nagne naprej, oprime in prilagodi. Interakcija postane nekoliko koreografirana, s čimer se preprosto dejanje sedenja spremeni v zavestno, fizično srečanje. S tem objekt razblinja mejo med skulpturo in uporabnikom.

Maruša Sagadin je umetnica, ki deluje na Dunaju in se pri delu giblje na stičišču zasebnega in javnega prostora ter preizprašuje uveljavljene načine dojemanja umetniških del. Njeno ustvarjanje izhaja iz raziskovanja arhitekturne zgodovine, pri čemer preizprašuje tako vključujoče kot izključujoče elemente v grajenem okolju in se sprašuje, komu so namenjene javne zgradbe. S humornimi strategijami in namernim pretiravanjem obravnava vidnost ter spodkopava prevladujoč družbeni diskurz.

Noma 1 (10:1) FOTO: Klemen Illovar

Lucija Rosc: Noma 1 (10:1)

Gre za desetkrat povečano ravnilo iz umetničinega otroštva, ki je bilo v osnovi zasnovano za natančnost in nadzor, zdaj pa je preveliko, da bi služilo osnovnemu namenu, in je tako postalo hkrati monumentalno in krhko. S povečavo je preprosto orodje preoblikovano v objekt, ki v sebi nosi kolektivni spomin, red in željo po popolnosti, hkrati pa razkriva svoje omejitve. Delo je nekje med orodjem in podobo ter tako obravnava napetost med strukturo in igro.

Lucija Rosc je vizualna umetnica, ki pri ustvarjanju črpa iz otroških spominov, družinskih zgodb in okolja, ki jo obdaja. S preoblikovanjem najdenih materialov raziskuje, kako se pomen spreminja glede na kontekst. Dela tako s prevzetimi pravili kot s tistimi, ki si jih nalagamo sami, in pri tem razvija preproste sisteme, ki so dovzetni za prekinitve in spremembe. V novejših delih posega na področja instalacij, filma in zvoka, pri čemer fotografijo obravnava kot del širšega procesa, ki se odvija v prostoru in času.

Seasons 13 (songino) in Seasons 14 (carciofo) FOTO: Klemen Ilovar

Nejc Prah: Seasons 13 (songino) in Seasons 14 (carciofo)

Seasons je razvijajoča se serija štirinajstih sitotiskov, ki deluje kot koledar sezonske hrane. Vsak sitotisk prikazuje sadje ali zelenjavo, ki je v danem mesecu sezonska, pri čemer je njena razpoložljivost odvisna od lokalnega trga, kjer Prah kupuje pridelke. Če neko živilo ni na voljo, sitotisk postane »nesezonski«. Serija sledi naravnim sezonskim ciklom v Ljubljani, z izbranimi izjemami, kot sta songino ('motovilec') in carciofo ('artičoka'), ki sta bila izdelana za milanski teden oblikovanja. Oba sta značilna za območje Milana.

Nejc Prah v svojem studiu eksperimentira s tipografijo, pri čemer pogosto uporablja simbole, katerih pomeni so razblinjeni, spremenjeni ali pretirani. Ceni generično in amatersko oblikovanje, ki ni upoštevano, cenjeno ali celo nujno, pri čemer si pogosto izposoja elemente iz sveta oglasnih desk, sporočil, kot je »vrnem se kmalu«, in grafitov na železniških postajah. Delal je kot umetniški direktor pri newyorški reviji Bloomberg Businessweek, leta 2019 pa je odprl lasten studio v Ljubljani.

Juicy Marbles FOTO: Klemen Ilovar

Juicy Marbles: Različni kosi rastlinskega mesa

Serija rastlinskega mesa, predstavljena kot užitni oblikovani predmeti. Njihova marmorirana struktura je zasnovana tako, da posnema videz in teksturo mesa. Kot »bitje« zavzema nenavaden položaj, saj je hkrati prepoznavno in umetno. Vabi k uživanju, hkrati pa spodbuja k razmisleku o materialu, izvoru in pristnosti. Hrana postane prostor za oblikovalsko eksperimentiranje, pri čemer so meje med naravnim in umetno ustvarjenim namerno zabrisane.

Juicy Marbles je ljubljanski kolektiv ustvarjalcev, ki z rastlinskimi nadomestki mesa, ki posnemajo strukturo, teksturo in okus tradicionalnih kosov mesa, na novo opredeljuje oblikovanje hrane. Delujejo na stičišču hrane, znanosti, tehnologije in oblikovanja ter preizprašujejo naša pričakovanja o tem, kaj vse je lahko meso.

Compulsion Chair FOTO: Klemen Ilovar

Lara Bohinc: Compulsion Chair

Compulsion Chair je hkrati stol in odnos med stoloma. Kovinski stol je fizično ujet v rokah lesenega, za katerega se zdi, da ga trdno drži in mu tako preprečuje samostojen obstoj. Ta odnos ustvari zaplet v funkciji: čeprav objekt spominja na pohištvo, je njegova logika bolj vedenjska kot ergonomična. Stola sta zaklenjena v trajnem objemu, ki daje prednost njunemu medsebojnemu delovanju pred uporabnostjo, s čimer uvaja subtilno neprimerno vedenje. Lesena oblika z ovijanjem okrog hladnejše, bolj mineralne prezence kovinskega stola deluje zaščitno, morda tudi posesivno.

Lara Bohinc je v Sloveniji rojena umetnica in oblikovalka, ki živi in ustvarja v Londonu. Ukvarja se z oblikovanjem pohištva, skulptur in predmetov. Po desetletju dela pri podjetju Cartier je leta 2016 ustanovila svoj studio, v katerem z nenehnim raziskovanjem materialov, oblik in prostorskih odnosov tako v funkcionalnih kot skulpturalnih delih nenehno razvija svoje ustvarjanje.

Serija svetil Flower Lamp FOTO: Klemen Ilovar

Dan Adlešič: Serija svetil Flower Lamp

Serija svetlobnih predmetov, ki so med svetilko, skulpturo in organizmom. Adlešič z deli nadaljuje raziskovanje dekorativne razsvetljave in postavlja vprašanje, kakšne oblike bi lahko prevzeli predmeti na osnovi LED-svetil, če bi bili osvobojeni konvencionalnih oblikovalskih pričakovanj. Vsaka svetilka, od kolagenskih ovitkov in varjenih kovinskih struktur do 3D-tiskanih komponent in modularnih dodatkov, oživi v edinstveni materialnosti in procesu izdelave. Čeprav oddajajo mehko, atmosferično svetlobo, je njihova primarna prisotnost skulpturalna. Bolj kot funkcionalna svetila delujejo kot rastoče entitete: nekoliko skrivnostne in žive.

Dan Adlešič je multimedijski umetnik, ki deluje na stičišču umetnosti, konceptualnega oblikovanja in izdelave predmetov. V oblikovalski praksi ustvarja predmete, ki se upirajo jasnemu namenu, pri čemer pogosto uporablja humor, eksperimentira z materiali in uporablja nepričakovane oblike, s čimer preizprašuje načine razumevanja in uporabe objektov kot posledice navad.