Kocbeka sem želel rešiti pred zgodovino

Vem za to. Hribar je imel v Kopru predavanje, kjer je citiral Svetinovo pismo. To, da nisem mislil, kaj bodo počeli s Kocbekom, ne drži. Veliko sem o tem razmišljal. Samo kakšna solucija pa je bila, kako naj zamolčana resnica pride v javnost? Čakati na Kocbekovo smrt, da bi potem brali v njegovem dnevniku to izpoved? Odgovor, zakaj sem Kocbeka nagovoril k izjavi o pomorih domobrancev, pa je že v mojem dnevniku, objavljenem v knjigi Ta ocean strašno odprt (Ljubljana 1989). Tu je napisano, kaj sva se s Kocbekom pogovarjala v Opatiji, kjer sem ga obiskal. Moja prvotna zamisel je bila, da napiše nekakšen življenjepis, kjer bi posebej pojasnil vprašanja okrog dolomitske izjave in povojnih pomorov.

A danes bi rad povedal še tole. Predstavljam si, kako je bilo Ediju hudo ob napadih nanj, ko je izšla knjižica z njegovim intervjujem. Posebej, ker ni mogel nič odgovoriti na lažna pričevanja in podtikanja. Zmeraj znova razmišljam, ali bi mu bil lahko prihranil tisto muko. Mislil sem na Jermana iz Cankarjevih Hlapcev, ko najpoprej sprašuje zdravnika, ali mu lahko da pismeno potrdilo, da bi bil lahko rešil materi le en dan, eno uro, le en sam hip življenja, če bi ravnal drugače. Bi Ediju lahko prihranil kaj, da nisem ravnal tako, kakor sem? Ko Jermanu zdravnik pritrdi, da mogoče bi, sprašuje še župnika, če je grešil s tem. A ta mu končno odgovori: Kakor ste vi storili, bi storil jaz. Dolgo sem razmišljal o Jermanu in njegovi stiski, ki je te dni večkrat tudi moja. A alternative ni bilo. Vse se je namreč dogajalo tako, kakor se pač je, ker je partija imela popoln monopol in Kocbek ni mogel svobodno izraziti svojega stališča. Še preden sem mu svetoval, naj da izjavo, sem se zavedal možnih posledic.

Kdaj sem mu svetoval? Na srečanju v Opatiji januarja leta 1970. Tu je bil na nekem zdravljenju cel mesec. Od svoje prijateljice, gospe Žagar, sem dobil pismo v začetku februarja, kjer mi piše: Boris, hvala za karto iz Opatije. A kako, da se nisi domislil, da bi dal podpisat karto tudi Kocbeku. Koliko bi bilo to vredno zame, če bi imela njegov podpis. Po tem sklepam, da sem ga obiskal januarja. Obiskala sva ga skupaj z mojo ženo in Kocbek je bil zelo lepo razpoložen, ker moja žena je bila lepa ženska in on je bil rad v družbi lepih žensk. Kocbek je hvalil njeno pisanje v Zalivu o bratu Stanku Premrlu Vojku. Celo leto je objavljala v odlomkih spomine na svojega brata. Za to pisanje sem jo prepričal iz moralnih razlogov, ker je za nas Primorce življenjsko pomembno pričevanje, kako je fašizem ravnal z našimi ljudmi in da se ohrani resnica o Vojku. Veliko smo govorili o Vojku. Še zdaj ne vemo, kako je končal. Neki kurir, ki je izdal knjigo pred par leti, pravi, da so ga dvakrat skušali prepričati, da naj zapusti OF in da naj gremo Primorci po svoje z uporom, ker se niso strinjali s komunističnim odporom v Jugoslaviji. Pošiljali so k njemu neko barabo. Janko ga je zavrnil, a ga tudi branil pred soborci, češ, saj za ta razdor ni kriv toliko on, ampak tisti, ki ga pošiljajo. Vojko se je odločno uprl razkolu v slovenskem osvobodilnem boju, rekoč: Mi ne gremo v svoj odpor, ker bomo imeli še enega nasprotnika proti sebi in ker bi slabili osvobodilni boj. Ker so ga dvakrat zaman poskusili spraviti na drugo stran, so ga likvidirali. Sam sklepam, da so ga verjetno pustili izkrvaveti. To so povedali tudi drugi.

Takrat sem Ediju rekel: Edi, dragi, ne vemo, kako je končal Janko, ampak vemo, kako je končalo deset tisoč vrnjenih domorancev. Ti si bil glava krščanskih socialistov v OF. Vi ste imeli drugačno vizijo odpora. Tudi jaz sem šel v OF, ker si bil ti zraven, in zato je tvoja dolžnost, da kot vodilni krščanski borec v OF enkrat odkrito spregovoriš o teh pobojih.

Ko sem prišel od vojakov 8. septembra 43. leta po italijanski vojaški polomiji in sem se vrnil v Trst, sem en mesec okleval, ali naj grem ali ne k partizanom. In to zato, ker mi je Danica Tomažič, žena Stanka Vuka, prinesla na Gardsko jezero, kjer sem bil v Bogliacu tolmač za jugoslovanske častnike, vojne ujetnike, dokumentacijo o razmerah v domovini. Prosil sem jo, naj mi, ko se vozi mimo, ko je hodila obiskovat v Piemont zaprtega moža, prinese kaj literature. Tako mi je prinesla brošuro o pobitih domobrancih in o terorju komunistov, ki jo je izdala domobranska stran. To knjižico sem pokazal interniranim slovenskim oficirjem. Rekel sem jim, da se bomo vedeli odločiti za osvobodilni boj ali ne. Jaz sem se odločil za OF, ker nisem maral bežati, v Trstu pa nisem mogel ostati dolgo in neopredeljen.

Ediju sem takrat rekel, ne gre za to, kaj piše emigracija, ki je Kocbeka obtoževala, da je sokriv za zločin. Gledati moramo na slovenski narod v celoti. Glavnina borcev partizanov je bila slovenskih kmetov, verujočih, pravih katoličanov, ki take revolucije niso podpirali. Tega nisem rekel takrat, lahko pa rečem zdaj: Osvobodilni boj ostaja kot osrednji boj ravno po zaslugi krščanskih sil, ki so se tako krepile v prvih letih odpora, da so se ustrašili komunisti, da bodo prevladovali kristjani. Zato so izsilili dolomitsko izjavo. Tudi Javoršek piše o tem. Potem so imeli proste roke in tudi na terenu so se krepili oni, ker krščanski socialci niso smeli več samostojno delovati. In Svetini bi rekel, da osvobodilni boj je bil in bo obstal zaradi tega, kot sem napisal v eni svojih knjig, ker je mogočno drevo. Komunisti so bili kot bršljan oviti okoli njegovega debla. Bršljan pije iz debla osvobodilnega boja zase, ampak ne more uničiti drevesa. V tem smislu so se sami pokopali. Osvobodilni boj pa ostaja in Kocbek rešuje s krščanskimi socialci njegov obraz.

Kaj bi odgovorili na domnevo, da ste Kocbeka celo silili k izjavi?

S Kocbekom sva bila prijatelja. Kako naj bi ga torej silil. Dal sem mu idejo za intervju in sem čakal, da se bo odločil. Pri tem sem razmišljal, ali je prav, da ga k temu dejanju nagovarjam. Gotovo je bila v tem moja vloga. Želel sem Kocbeka rešiti pred zgodovino. Nisem si mogel predstavljati, da bi odšel na oni svet, ne da bi dal izjavo o pokolu domobrancev. Ta izjava bo ostala.

Dodal bi iz svojega spomina, da ste mu pomagali k uresničitvi njegove želje. Kocbek je zelo trpel zaradi pomorov. Veliko sva se o tem pogovarjala in večkrat je poudaril, da mora spregovoriti o tem zločinu javno. Razlog, zakaj, je izpovedal že v Tovarišiji, kjer piše: »Nespoštovanje smrti je začetek nihilizma.« Povojno življenje na Slovenskem je doživljal kot tavajoče bivanje. O tem priča tudi njegova poezija. Razmišljal je, da bi objavil svoje politične spise in korespodenco iz časa vojne in povojnih let, kjer bi spregovoril tudi o tem zločinu partije, a ni več zmogel zbrati in urediti tega gradiva. Večkrat mi je dejal, da bi rad objavil vsaj govor, ki ga je imel pred slovenskim CK-jem leta 1946, ko se je končno lahko vrnil iz Beograda v Ljubljano. V njem je zahteval od partijskega vodstva pojasnilo, kaj se je zgodilo z vrnjenimi domobranci. Ta govor omenja tudi v svojem intervjuju. Ker je v začetku svoje bolezni izrazil željo, da bi bili njegovi medvojni spisi objavljeni, čeprav jih sam ne bo mogel pripraviti za tisk, sem po njegovi smrti predlagal gospe Zdravki, da poiščem v njegovem arhivu politične spise in jih natisnem v knjigi, kar sem tudi storil v Osvobodilnih spisih I., II. (1991, 1993). Še prej pa sem objavil tisti njegov govor pred CK-jem v Reviji, ki dokazuje, da je o pomorih spregovoril takoj po vojni.

Ta govor potrjuje, da je Edi ves čas želel priti resnici o pobojih do dna in jo povedati javno. Saj sam pravi v intervjuju, da Slovenci brez priznanja te krivde ne moremo sproščeno stopiti v prihodnost. To je pravi razlog, zakaj je dal izjavo o pomorih. Tako globoko ga je ta stvar mučila, da je celo molil za moč, da bi prav spregovoril. Seveda pa ga je priganjala tudi obljuba meni. V svojem dnevniku pravi o mojem prigovarjanju: »Za stavki in naglasi pa sem čutil, da me pomiluje.« In doda, da na intervju misli resno, čeprav ga ne more več vezati na svojo obletnico. Piše nekako takole: Vem, da moram spregovoriti o vseh težkih, usodnih trenutkih. V to me žene moja vest. A najti moram čim manj izzivalno obliko. Intervju mi ne gre izpod rok. Nekaj me ovira. Te mesece je to moja največja naloga, čeprav se vse postavlja zoper mojo voljo. In vendar me misel ne pusti, čeprav me vselej strese zona. Zvečer sem mislil nanjo pri frančiškanski maši. Zdaj začenjam moliti zanjo tudi zvečer in se čudim, da že prej nisem prišel do tega.

Kocbeku sem dal priložnost, da se izpove. V čast mi je, da sem Kocbeka kot svojega prijatelja skušal pred zgodovino reševati. Sem čakal štiri leta, da bo poslal za Zaliv izpoved. Zaliv je izhajal trikrat na leto in spis bi moral iziti najpozneje v junijski številki leta 74, a ga ni poslal. Takrat sem mu rekel: Dragi Edi, če bo tako, bom jaz napisal v Zalivu pogovor s tabo v obliki eseja. In je v to tudi privolil. Ampak po tistem sta me v Dutovljah obiskala Osterc, ki je bil v taborišču z mano in je bil eden izmed dejanjarjev, in sodnik Franc Miklavčič. Govorili smo o dolomitski izjavi. Mislil sem, da sta mogoče prišla prav zaradi tega, ker se je med prijatelji razvedelo, da bom o Kocbeku spregovoril v Zalivu pa tudi o dolomitski izjavi. Kocbeka sta napadala zaradi podpisa dolomitske izjave, predvsem Miklavčič, da jo je podpisal, ne da bi vprašal krščanske socialiste. Ko sem slišal njuno kritiko, sem si rekel, kakšen smisel ima, da jaz pišem v Zalivu o tem. To bi izgubilo veljavo. Tako sem se odločil, da naj da intervju, tudi zato, ker mi je v pismu 2. oktobra 1970, ko se je vrnil iz Pariza, objavili ste ga v Reviji 2000 (št. 203/2008), zapisal, da mi obljubljenega spisa ne more dati in da izjave o pomorih ne more objaviti v tujini. O tem zločinu lahko spregovori le v domovini zato, ker ga je prav takrat srdito napadala emigracija. Pa tudi prijatelji v Parizu so mu svetovali, verjetno pri reviji Esprit, naj ne daje take izjave. Najbrž zato, da ne bi bil ogrožen Titov projekt z neuvrščenostjo, ki jo je Jugoslavija snovala z Egiptom in Indijo. Svetovali so mu, da ni pravi čas, da se prikazuje Tita v slabi luči.

A z intervjujem je odlašal, da je bila njegova obletnica mimo. Takrat sem mu rekel: Edi, zdaj bo knjižka, ki sva jo pripravila z Rebulo, izšla. Bila je že pripravljena za tvoj rojstni dan, a zdaj jo bom dal tiskat, ker bi rada, da izide pred Mostom. V Mostu bo nekaj objavil o tebi Kermauner, menda tudi Rožanc. Knjiga bo posvečena tebi. Če ne daš svojega intervjuja, bo izšla brez njega. Lahko pa ga daš v Most. Nič se ne bom hudoval. In takrat je odgovoril: Ne, jaz spadam k vama dvema v Zaliv. Napisal bom za Zaliv, pridi čez osem dni. In čez osem dni točno mi je ves srečen izročil intervju. In jaz sem bil še bolj srečen kot on. - Pa saj je to vse popisano točno v njegovem dnevniku in mojem tudi.

Vprašanje pa je, kako je partija prišla do intervjuja, preden je bil objavljen. In kako je potem ostro reagirala. Poslala je Fajferja, bivšega krščanskega socialista, z zahtevo, naj ne objavi intervjuja, a ga je zavrnil, da so mu s svojim odnosom sami prižgali zeleno luč, da da izjavo o pomorih. Prav tako je odklonil tudi pobudo Rebulove žene, naj raje ne objavi izjave. Ne, rajši umrem, jo je zavrnil. Se pravi, da je vztrajal pri svoji izpovedi. Nič ni bil prisiljen. On sam takrat izpostavi svojo vest. Zaradi svoje vesti je moral javno spregovoriti. Seveda sem jaz vztrajal, da je njegova izjava potrebna. A kot pravi Tine Hribar, na obziren način. Kocbeku sem rekel: Če boš poslušal te nasvete, boš napisal to za tvoj dnevnik in bodo odkrili trideset let po tvoji smrti. A stvar je danes aktualna. Za nas je potrebno, da se to razčisti. A on je to sam vedel.

Meni je do tega, da se ohrani pošten spomin na Kocbekovo osebo. To sem mu nekako povedal že v pismu, dne 25 septembra 1974. Tukaj imam to pismo. Pisal sem mu za njegov rojstni dan iz Kranjske Gore. Nisem ga vprašal po intervjuju, ampak mu rečem: »da je napočil trenutek, ko ti današnji slovenski položaj sugerira, da dopolniš svojo podobo. Isto bi seveda veljalo, če ne bi danes praznovali tvojega jubileja, a ta ti danes kar sam ponuja priložnost, da za slovenske ljudi še enkrat pregledaš preteklost in pokažeš busolo, ki naj jih vodi v prihodnost ... Še eno poglavje manjka v tvojem opusu, Edi, in tega napiši zdaj, da bo kot izvirek v puščavi.« S tem sem mislil na pričevanje o njegovem odnosu do povojnih pomorov. In prav to je Edi v intervjuju izpostavil, ko pravi, da si moramo usodo domobrancev vzdigniti iz zanikanja v javno priznanje krivde, ki se tiče nas vseh, ker »brez tega dejanja Slovenci ne bomo nikoli stopili v čisto in jasno ozračje prihodnosti«. Danes je to bolj jasno, kot je bilo tedaj, da je priznanje te krivde pogoj za naše prihodnje narodno sožitje.

Morda še besedo o nastajanju Kocbekovih odgovorov. Tudi o sodelovanju Viktorja Blažiča.

Blažič je dobil v branje intervju, ko so bili odgovori že napisani. Dal mu ga je Kocbek sam s prošnjo, da ga opozori, ali je kje spregovoril preostro. Blažič mu je svetoval, naj nekaj izboljša, kar je upošteval. A zamisel za intervju je bila moja. Tudi Rebula nima nič zraven. Ko sva snovala knjigo o Kocbeku, sem Rebuli dal idejo za uvod, tudi za vse točke v uvodniku sva se zmenila skupaj. Naslov Pričevalec pa je njegov in obširen esej o Kocbeku. Rebuli sem rekal, naj ga napiše, ker piše bolj slovesno. Jaz sem pragmatik, po kraško mi gre samo za stvarna dejstva. Rebula pa je napisal »alelujo« na Kocbeka, kar meni ne leži. Kocbek ga je za uvodnik pohvalil. Vprašanja sem Kocbeku poslal jaz, ampak jih je sam priredil za odgovore, kakršne je hotel dati. Natančno je premislil, kaj vse bo izpovedal in na kakšen način. Tako da je intervju njegovo delo. Moja zasluga je v pobudi in v nagovarjanju.

V svojem historiatu o Kocbeku sem vse te zaplete in omahovanja že popisal. Tudi v govoru, ki sem ga imel ob otvoritvi njegovega spomenika v ljubljanskem Tivoliju. Ta govor je zdaj objavljen v knjigi pod naslovom Suvereni predstavnik naše identitete, na strani 145.

Po objavi knjige Kocbek ni doživljal le ponižujočih napadov. Bil je tudi zelo osamljen, saj se ga niso upali obiskovati niti njegovi ožji prijatelji in znanci. Vidva z Rebulo sta se edina zavzela zanj, in sicer v tujini. Doma ga je poskušala vzeti v bran le predsednica Pena Mira Mihelič, ki je poslala oblastem protestno pismo.

Samo Miheličeva je protestirala, da se s Kocbekom tako ne sme delati, a pisma ji niso objavili. Kocbek pa je meni in Rebuli prepovedal, da predstavljamo knjižico, da govorimo o njej in o gonji zoper njega po radiu, zahteval je, da morava vse pustiti pri miru, da se stvari umirijo. In sva se držala tega. Že ko so me za jožefovo leta 1975 v Sežani pridržali in zasliševali celo dopoldne, sem rekel udbovcem, naj dajo mir okrog njegove izjave, naj bo to slovenska zadeva, ker če ga bodo preveč v javnosti napadali, bo imel Kocbek v Parizu in po Evropi podporo. A nisem ukrepal, ker Kocbek ni želel. Po tem zasliševanju so mi prepovedali vstop v Slovenijo za eno leto.

Ko pa so zaprli Miklavčiča in Blažiča, sem smatral, da so se stvari tako zaostrile, da me obljuba ne veže več. Obvestil sem vse od Amnesty International do tujih Pen centrov in manjšinskih organizacij, kjer sem deloval. To je šlo po vsej Evropi. Miklavčiča so razglasili celo za zapornika meseca. Takrat so mi dale jugoslovanske oblasti še dvoletno prepoved vstopa v državo, poleg tistega leta, ki so mi ga dali takoj marca po izidu knjige. Za Kocbeka sem napravil vse, kar sem mogel. Bil mi je največji prijatelj. A cenil sem ga tudi kot največjega živečega Slovenca.

Zakaj mislite je bilo za partijo tako kočljivo, da je Kocbek spregovoril o povojnih pobojih, saj je pisatelj Tone Svetina v svojem romanu Ukana že prej opisal pomore domobrancev? Morda zato, ker je bil eden vodilnih politikov OF in ker ima pričevanje takega človeka zgodovinsko težo, literarni opis pa ne? Ali je šlo predvsem za sovražen odnos do Kocbeka, ker ga niso mogli zlomiti?

Vse skupaj. Pa saj ni o pomorih domobrancev pisal samo Svetina. Tudi Kermauner je nekje zapisal, da se je strinjal s pokolom domobrancev in da mu ni nič žal, da se je strinjal. To maščevanje je nekako spadalo v vojno. La guerre comme la guerre. Takšno je bilo nekako splošno stališče tistih, ki so vedeli za zločin.

Ampak v nobeni vojski ti nisi ustrelil človeka, ne da bi ga prej sodil. Posebej če gre za uboge reveže, ki so se na politiko zastopili ko zajec na boben. Voditelji so jih imeli za norca, ko so jim govorili, da jih bodo Angleži sprejeli kot svoje zaveznike. Sami pa so jo pobrisali in pustili navadne ljudi tam, da so končali, kot so. Javornik in kompanija je prišla v Trst, kjer so jih Angleži sprejeli v službo, ker komunisti niso hoteli sodelovati z njimi, češ, da s kapitalisti ne bodo sodelovali. To je bil absurd na absurd. Pa so si Angleži pomagali z Javornikom in podobnimi. Ko sem leta 1947 naredil doktorat, sem prosil za službo profesorja na slovenski šoli, pa mi je Angleži niso dali, ker je Javornik nasprotoval. Imel me je za komunista. Moral sem čakati, da je prišlo italijansko vodstvo, ko so odšli Angleži. Pa še italijanska oblast mi je najprej odrekla službo. A sem jim rekel: Oprostite, ne morete mi je odreči, ker sem italijanski državljan in sem doktoriral v Padovi. Tako sem dobil prvo suplenco. Vidite, stvar je bila na eni strani zločinska, na drugi strani absurdna. To velja še danes.

Gospod Pahor, naj za sklep tega najinega pogovora navedem še en moralni razlog, zakaj je nujno pričevati o zločinih in ohranjati zgodovinski spomin. Izpovedal ga je Lojze Krakar v knjigi spominov na nacistično taborišče, ki ga je preživel: »In ne oznanjuj pozabe, pozaba je zločin. Izmislili so si jo tisti, ki jim je težko poslušati, kaj so nekoč počeli. Ali tisti, ki jim na tihem dajejo prav...« (Od tod so bežale še ptice. Dokumenti iz nacističnih koncentracijskih taborišč, Ljubljana 1962)