Kultura 2014 osebno: Arhitekturni bienale v Benetkah

V mestih, kjer živimo in ki jih obiščemo, se najbolje počutimo v starih zgodovinskih jedrih. Pravimo, da imajo dušo. Po starih hišah, ulicah in trgih se mesta razlikujejo, moderni deli mest so povsod enaki.

Na letošnjem arhitekturnem bienalu v Benetkah so bile države udeleženke povabljene, naj po svoje spregovorijo o brisanju nacionalnih značilnosti v arhitekturi zaradi sprejemanja univerzalnega modernega jezika.

Odgovore je mogoče iskati s primerjavo mest pred stoletjem, s prepoznavnimi uličnimi vonji, občutki in arhitekturnimi detajli ter sodobnih brezobličnih steklenih stolpnic ter drugih urbanih zgradb. Kako se je to zgodilo? Kako so lahko tako različna mesta sprejela idejo modernosti na tako homogen način, kako je en tip arhitekture postal prevladujoč? Ni več razlike med kitajsko, indijsko, ameriško, švicarsko ... arhitekturo.

Kurator bienala Rem Koolhaas meni, da je v 20. stoletju arhitektura izginila. Arhitekti v glavnem delajo za developerje. Velika mesta hočejo horizonte s prepoznavnimi stolpi, ki jih kreirajo globalni arhitekturni zvezdniki. Druga mesta, tudi manjša, jih posnemajo, z malo nižjimi steklenimi in betonskimi stolpi. Arhitekti delajo cenejše kopije, tudi za developerje. Kako se ljudje v njih počutijo, niti ni pomembno.

Tako arhitekti homogenizirajo svet v brezobličen neprostor, simulacijo Singapurja, se jezi Koolhaas. Kar je ostalo od arhitekture, so butični projekti, ki nas prepričujejo, da je še vedno nekaj racionalnosti in občutka za vsemi stoletji kulture.

Benetke so tako edinstvene, da razmišljanje o tej temi samo še spodbujajo. Edinstvenost jim daje arhitektura, ki je v tem mestu res umetnost – impozantne palače, cerkve, ozke ulice, temni prehodi, sončni in senčni trgi.

Svet Benetk ne pripada današnjemu času – ne po zvokih, ne po vonjih, ne po arhitekturi, ne po načinu življenja, ne po umetninah ... Obisk beneškega bienala je vrhunski kulturni doživljaj, v prvi vrsti zaradi – Benetk.