Galerija
Kultura 2014 osebno: Veliki spomin
Vsaj jaz se ob tej veliki obletnici velike vojne šele zdaj počutim pripravljenega za slovo od 20. stoletja.
Iztekajoče se leto je močno zaznamovala stota obletnica prve svetovne vojne. Spominski dogodki, od klasično muzejskih do virtualnih, so se prižigali povsod po Evropi, veliko jih je, ki bodo tleli še v leto 2015. Ne samo na najbolj krvavih zgodovinskih prizoriščih Flandrije, Galicije in Soče, tudi v prestolnicah, v katerih so sedeli generali in pošiljali na fronto na milijone mladih fantov.
Verjetno najvišji plamen vseevropskega spominjanja se je dogodil pri Arrasu na severu Francije, kjer je potekala zahodna fronta, tam so pred enim mesecem izročili žalostnemu namenu Prstan spomina, velikansko zidano rotundo s premerom 340 metrov. Na notranji strani so na zlate lističe vpisali imena 600.000 padlih vojakov vseh narodnosti; to je eden največjih spomenikov na svetu sploh.
Tudi pri nas dogodkov spominjanja ni manjkalo, začelo se je že zgodaj spomladi s petdelno televizijsko serijo Slovenci in 1. svetovna vojna, nadaljevalo pa z marsičem, zlasti z razstavo v Muzeju novejše zgodovine (na ogled do maja prihodnje leto). Naslov Takšne vojne si nismo predstavljali dovolj natančno povzema bistvo slovenske udeležbe na strani centralnih sil. Udeležbe, ki se je začela z navdušenim rožljanjem za starega cesarja Franca Jožefa in končala s približno 35.000 mrtvih slovenskih fantov in željo, naj vzame avstro-ogrsko cesarstvo vrag. Želja se je, kot vemo, uresničila.
A eno so rituali skupinskih, vedno tako ali drugače državotvornih spominjanj, v katerih je prišla do zapoznele besede smrt približno 15 milijonov mrtvih in še enkrat toliko pogrešanih in ranjenih, izumrle so cele generacije – drugo pa je individualno ozaveščanje katastrofe, ki se je človeštvu zgodila na začetku prejšnjega stoletja. In bila, kot še predobro vemo, le uvod v naslednjo še enkrat večjo morijo. O tej drugi vojni, se zdi, vemo skoraj vse, o prvi nismo do letos vedeli skoraj nič.
Vsaj jaz se ob tej veliki obletnici velike vojne, kakor so ji najprej rekli, ob vsem, kar sem videl in prebral, šele zdaj počutim pripravljenega za slovo od 20. stoletja.
Verjetno najvišji plamen vseevropskega spominjanja se je dogodil pri Arrasu na severu Francije, kjer je potekala zahodna fronta, tam so pred enim mesecem izročili žalostnemu namenu Prstan spomina, velikansko zidano rotundo s premerom 340 metrov. Na notranji strani so na zlate lističe vpisali imena 600.000 padlih vojakov vseh narodnosti; to je eden največjih spomenikov na svetu sploh.
Tudi pri nas dogodkov spominjanja ni manjkalo, začelo se je že zgodaj spomladi s petdelno televizijsko serijo Slovenci in 1. svetovna vojna, nadaljevalo pa z marsičem, zlasti z razstavo v Muzeju novejše zgodovine (na ogled do maja prihodnje leto). Naslov Takšne vojne si nismo predstavljali dovolj natančno povzema bistvo slovenske udeležbe na strani centralnih sil. Udeležbe, ki se je začela z navdušenim rožljanjem za starega cesarja Franca Jožefa in končala s približno 35.000 mrtvih slovenskih fantov in željo, naj vzame avstro-ogrsko cesarstvo vrag. Želja se je, kot vemo, uresničila.
A eno so rituali skupinskih, vedno tako ali drugače državotvornih spominjanj, v katerih je prišla do zapoznele besede smrt približno 15 milijonov mrtvih in še enkrat toliko pogrešanih in ranjenih, izumrle so cele generacije – drugo pa je individualno ozaveščanje katastrofe, ki se je človeštvu zgodila na začetku prejšnjega stoletja. In bila, kot še predobro vemo, le uvod v naslednjo še enkrat večjo morijo. O tej drugi vojni, se zdi, vemo skoraj vse, o prvi nismo do letos vedeli skoraj nič.
Vsaj jaz se ob tej veliki obletnici velike vojne, kakor so ji najprej rekli, ob vsem, kar sem videl in prebral, šele zdaj počutim pripravljenega za slovo od 20. stoletja.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji