Kulturna dediščina: Bomo kmalu gledali samo še ruševine?

Po podatkih registra za nepremično kulturno dediščino ima Slovenija vpisanih 29.615 enot kulturne dediščine, od tega 7765 kulturnih spomenikov lokalnega pomena, 265 spomenikov državnega pomena, en spomenik evropskega pomena (Bolnica Franja) in tri spomenike na Unescovem seznamu (Škocjanske jame, Prazgodovinska kolišča okoli Alp, Dediščina živega srebra Idrija in Almadén). Od tega je vpisanih 529 enot grajske arhitekture (gradovi, dvorci, graščine, utrdbe ...), 33 gradov in dvorcev pa ima status spomenika državnega pomena. Večina izmed njih je žal samo še ruševina.

Tako pojasnjuje Damjana Pečnik, konservatorka iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), in poudarja, da je 49 grajskih objektov (v državni lasti, v lasti lokalnih skupnosti ali privatni lasti) po evidenci zavoda trenutno tako slabo vzdrževanih, da jim grozi izguba varovanih spomeniških lastnosti. »Se pa bojim, da jih bo na tem seznamu kmalu še več, če ne bo zagotovljenih ustreznih finančnih sredstev.«

Še nikoli jih sicer nismo imeli dovolj za nemoteno obnovo kulturne dediščine. Od 4,18 odstotka deleža sredstev, namenjenih za spomeniškovarstvene projekte v proračunu RS leta 2009, je teh leta 2015 samo še 0,64 odstotka. Ali, pravi Damjana Pečnik, s skoraj sedem milijonov so se sredstva znižala na milijon. »Prav tako država ni zagotovila nobenih davčnih olajšav za lastnike kulturne dediščine, na primer davčne olajšave za vlaganja v kulturne spomenike.«

S seznama 49 objektov, ki jim grozi sesutje samih vase, smo ­izbrali štiri zgodbe.

Brestanica – Grad Turn (občina Krško, delno obnovljen, prazen)

      Spodnji brestaniški grad oziroma Turn je manjši, manj veličasten in skorajda pozabljen. Foto Igor Mali

V torek so na brestaniškem gradu odprli stalno razstavo o stavbnem razvoju in prenovi gradu Rajhenburg, ki velja za enega lepših spomenikov romanske gradnje v tem delu Evrope in vzorčni primer obnove gradov na Slovenskem (leta 2012, pet milijonov evrov). Število obiskovalcev se je od takrat potrojilo. Iz objekta nad Brestanico, prvič omenjenega leta 895, se razprostira pogled na Savo. Tik ob vodi pa v kraju stoji še en grad. Spodnji brestaniški grad oziroma Turn je manjši, manj veličasten in skorajda pozabljen. Zob časa ga je močno načel, pred sesutjem samega vase ga je krška občina obvarovala le z obnovo strehe.

Veliko manj kot o zgornjem je srednjeveških zapisov o spodnjem gradu. Njuna starost je približno enaka. Iskanje zgodnje zgodovine dvorca v pripovedki o sovražnih bratih Rajhenburških, ki naj bi v strelskem obračunu skozi okni zgornjega in spodnjega gradu istočasno zadobila smrtni rani, po pisanju zgodovinarja Dejana Zadravca »ni najboljši pristop k rešitvi problema«.

Posest dvorca je bila majhna, zaradi zmanjšanja pomena Brestanice po nastanku salzburških gradov v Brežicah in Sevnici v drugi polovici 13. stoletja stavba dolgo ni doživela večjih arhitekturnih posegov. Dvorec so temeljito prenovili v 16. stoletju in mu, kot piše arhitekt in umetnostni zgodovinar Igor Sapač, prizidali trinadstropni stolpič: »Z izgradnjo obzidanega dvorišča je Turn dobil značaj utrjene stavbe, ki je popolnoma nadzorovala sotočje Brestanice in Save.« V 17. stoletju so prvotno zgradbo občutno dogradili, stolpasti dvor je dobil podobo dvorca s štirimi trakti in obzidanim dvoriščem.

Turn so si v preteklih stoletjih izmenjevale številne rodbine – do okoli leta 1575 tudi Rajhenburška – in plemiške družine. Medtem ko v mlajšem delu gradu še živita dve družini, občasno tudi tretja, je najstarejši del gradu v lasti občine. A ker je notranjost tega dela brez sten oziroma gre le za lupino, je iskanje vsebine še toliko bolj zahtevno in dražje.

Pred gradnjo HE Krško so med letoma 2006 in 2008 krajani in občinarji predlagali rušitev mlajšega dela objekta, kar naj bi s pridobitvijo prostora za turistično dejavnost omogočilo revitalizacijo romanske zgradbe. A zavod za varstvo kulturne dediščine je pobudo zavrnil. V preteklosti so se v Brestanici pojavile številne ideje, ki naj bi Turnu dale vsebino. Toda vedno se je ustavilo pri denarju, pravi Vesna Butkovič iz tamkajšnjega turističnega društva: »Knjižnica, zbirka o Savi, razstavni prostor za zbiratelje starih predmetov, gostinski lokal ... Škoda, da propada, v kraju si želimo čimprejšnje obnove.« Na občini so kot aktualno idejo izpostavili vzpostavitev plezalne steze: »Občina Krško se še kako zaveda pomena kulturne dediščine in odgovorne vloge, ki jo ima pri tem, saj smo v preteklih letih obnovili več objektov. Tudi v prihodnje načrtujemo obnove, v katere je vključen tudi spodnji grad v Brestanici, pri tem pa računamo tudi na finančna sredstva EU.«

Branik – Grad Rihemberk (prenos na občino Nova Gorica iz RS oziroma MzK, delno obnovljen, prazen, spomenik državnega pomena)

              Grad Rihemberk ostaja zaprt. Foto Katja Željan

Grad Rihemberk (grad Branik) velja za enega najslikovitejših gradov na Slovenskem, leta 1999 je bil razglašen za kulturni spomenik državnega pomena. Grajen je bil v več razvojnih fazah od 13. stoletja dalje. Konec 12. stoletja so ga kot romanski, obodni grad zgradili goriški ministeriali s Tirolskega, gospodje Rihemberški. Kasneje, v prvi polovici 13. stoletja, so goriški grofje grad dodatno utrdili z mogočnim gotskim valjastim bergfriedom, ki dominira nad okolico.

Nadaljnja dva obzidna pasova s stolpi so novi lastniki Habsburžani najprej pozidali v poznogotskih oblikah na začetku 16. stoletja in nato v renesančnem oblikovanju v drugi polovici tega stoletja. Dokončno podobo je dala gradu rodbina Lanthieri, ki ga je dobila v fevd leta 1626, v last pa 1649. Sredi 17. stoletja so Lanthieriji gradu dodali baročne prvine, v drugi polovici 19. stoletja pa romantične neogotske prvine.

Grad je med prvo svetovno vojno služil kot zasilna bolnišnica, med drugo svetovno vojno pa so ga partizani po zavzetju zažgali in minirali. Po vojni je grad začela obnavljati zavezniška vojaška uprava, po priključitvi Primorske pa je bil nacionaliziran in šele v šestdesetih letih deležen prvih ­obnovitvenih del.

Država je bila po mnenju tukajšnje lokalne skupnosti slab gospodar, zato so svetniki novogoriške občine avgusta 2011 podprli začetek postopkov, s katerimi bi od države brezplačno pridobili grad Branik. Dogovor o prenosu lastništva so sklenili maja 2012. A čeprav je občina lastnik gradu že skoraj tri leta, se je zataknilo pri denarju, saj občina nima denarja za obnovo. Grad tako še vedno ostaja zaprt. Bodo pa po besedah načelnice oddelka za družbene dejavnosti novogoriške občine Marinke Saksida še letos naredili idejno zasnovo, ki je potrebna za pripravo konservatorskega načrta.

Grad naj bi delno popravili in odprli prihodnje leto, za celovito obnovo in umestitev programov vanj pa bodo potrebovali še desetletje. In kaj naj bi tam nastalo? Turistični center, namenjen ogledom, prireditvam, porokam in protokolarnim dogodkom, enogastronomski ponudbi, naravoslovnemu turizmu, izhodišče za športni in rekreativni turizem. V njem naj bi uredili celo hotel s centrom dobrega počutja.

Snežnik – Grad Snežnik (državna last, v upravljanju MzK, večji del grajskega kompleksa obnovljen, gozdarska hiša ima udrto streho in ji grozi porušitev, spomenik državnega pomena)

              Objekti pri gradu Snežnik, katerih del je tudi nekdanja grajska mitnica, še niso v celoti obnovljeni. Foto ZVKDS

Prenova gradu Snežnik, ki ga upravlja Narodni muzej Slovenije, je bila končana leta 2008, država pa je v naslednjih letih obnavljala še objekte pri gradu, imenovane pristave. V njih zdaj delujeta Gostišče Pristave s prostori za nastanitev, poslovna in družabna srečanja ter polharski muzej, ki ga upravljajo domačini oziroma občina Loška dolina. ­Obnovi gradu je sledila obnova grajskih parkovnih površih, številnih drevoredov in angleškega parka, ki so jih zasadili še zadnji zasebni lastniki Schönburgi - ­Waldenburgi.

Grajske pristave še niso v celoti obnovljene, trenutno obnavljajo še kamniti zid, ki obdaja velik vrt, potekata tudi nega drevnin in ureditev javne razsvetljave, v načrtu je obnova pozidanega izvira Obrh za gradom, nekoč bodo morda obnovili tudi rozarij. V stanju ruševine je še vedno hiša za pristavami, o kateri ustno izročilo »trdi«, da je to gozdarska hiša, v kateri naj bi potekala gozdarska šola, medtem ko je nekdanji upravnik snežniške posesti, Heinrich von Schollmayer - Lichtenberg, v kroniki zapisal, da je bila deželna gozdarska šola v t. i. geometrični hiši, delu pristav. V tako imenovani gozdarski hiši naj bi bili sodišče in zapori enih izmed prejšnjih lastnikov graščine.

Država ima na območju gradu Snežnik še veliko dela po zaslugi njenih razgledanih, naprednih in premožnih gospodarjev. Knez Otto Viktor Schönburg - Waldenburg, doma iz Dresdna, je kupil posestvo leta 1853 na licitaciji deželnega sodišča v Ljubljani, sam pa ga ni nikoli obiskal. Šele njegov sin Georg, Jurij po domače, si je prišel ogledat svojo dediščino šest let kasneje in se odločil, da bo za čas obnove gradu izstopil iz vojaške službe, težke konjenice saškega kralja.

Grad je spremenil v lovsko-počitniški dvorec za svojo družino in aristokratske prijatelje. Vendar, kot ocenjuje stroka, so knežji lastniki že takrat izvajali gojitveni odstrel in skrbeli za ravnovesje tako živalskih kot rastlinskih vrst, zavarovanje medveda pa so zahtevali na deželni ravni in celo uspeli. Tedaj so zavarovali tudi risa in sovo uharico. Nekaj deset tisoč hektarov veliko gozdno posest, v začetku zelo zanemarjeno, je razdelil na pet gozdnih revirjev, v katerih so upravnik posestva in gozdarji skrbeli za ohranitev gozdnega bogastva.

V revirjih je zgradil naselbine, na primer Mašun, Leskova dolina, Gomance, in tam nastanil gozdarske družine. Dal je zgraditi dvesto kilometrov cest v snežniške gozdove, razdalje po njih pa so merili od ničelne točke, ki leži v snežniškem parku. V vseh revirjih je leta 1872 uredil meteorološke postaje, vremenske opazovalnice. Leta 1905 so napeljali prvo telefonsko linijo med gozdarskimi uradi in glavno pisarno, v šestih letih pa so nato po snežniškem posestvu napeljali še dvesto kilometrov obsegajočo telefonsko mrežo. Grad je imel svoja vodovod in domofon.

Snežniški gospodar je dal leta 1924 napeljati elektriko s svoje parne žage v Marofu do gradu. Jurij Schönburg pa tudi njegov sin Herman sta sofinancirala različne potrebe okoličanov, velik pomen pa so Schönburgi posvečali tudi njihovi izobrazbi, zato so jim pomagali graditi šole, in izobrazbi lastnih kadrov. To je botrovalo ustanovitvi gozdarske šole pri gradu Snežnik, ki je že sredi 19. stoletja potekala v slovenščini, v njej pa sta poučevala oba snežniška upravnika, Čeh Josef Obereigner in Heinrich Schollmayer, oba s končano gozdarsko akademijo. Obnova »gozdarske hiše« bi tako bila priložnost za nov del zgodbe o gradu in njegovih nekdanjih gospodarjih, nov del snežniške turistične ponudbe.

Preddvor – Grad Dvor (prej vzgojno-izobraževalni zavod, zdaj v lasti občine, prazen, nevzdrževan, spomenik lokalnega pomena)

              Kaj bo v gradu Dvor v Preddvoru, katerega notranjost je v poraznem stanju, ni jasno. Foto Marjana Hanc

Obnova gradu Dvor v središču Preddvora ob župnijski cerkvi svetega Petra bo v prihodnje ena največjih naložb v občini. Po več kot desetih letih obljub je država decembra 2014 zaradi razvojnih namenov brezplačno prenesla grad in dva hektara zemljišča ob njem na občino Preddvor. O tem, kaj bo v gradu, katerega notranjost je v precej poraznem stanju, še ni odločeno. Občina je naklonjena zlasti zamisli, da bi s partnerjem in evropskimi sredstvi v njem uredili medgeneracijski center in nanj prenesli tudi del dejavnosti doma za starejše, ki je v sosednjem gradu Turn. Prav tako naj bi na gradu uredili prostore za bivanje in delovanje mladinske poletne šole ter prostore za sestanke in predavanja ter literarne večere.

Grad je prvič omenjen v pisnih virih leta 1147, ko so grofje Andeški prepustili dvorec s pristavo vetrinjskemu samostanu. Po nekaj stoletjih so menihi grad prodali. Lastniki so se menjavali in leta 1608 je prišel v last stiških cistercijanov. Ti so ga obnovili in preuredili v samostan za bolne in ostarele menihe, kamor so jih pošiljali na okrevanje. Takrat so imeli menihi prvo neobvezno osnovno šolo v tem kraju. A tudi stiški menihi niso bili dolgo lastniki. Zadnji grof je bil doktor Arthur Wurzbach – od tod ime Wurzbachova graščina. Zemljo in hleve je razprodal, grad pa leta 1920 preuredil v turistične namene.

Leta 1936 je grad kupil zdravnik Otmar Majerič iz Ormoža in ga preuredil v sanatorij za pljučne bolnike in letovišče Hotel Grintavec. Sem so prihajali bogati gostje iz Avstrije, Nemčije in Jugoslavije. Med drugo svetovno vojno so ga zavzeli nemški vojaki in žandarmerija, v njem so živela nemška dekleta, ki so pomagala pri družinah in kmetih, njihova prva naloga pa je bila učiti otroke in odrasle nemščine. Od leta 1945 do 1949 so bile v gradu vojne sirote, nato pa do 2001. vzgojni zavod za osnovnošolsko mladino. Od takrat je grad, za katerega se je denacionalizacijski postopek vlekel do vključno leta 2009, za spomenik lokalnega pomena pa ga je občina razglasila leta 2006, prazen.

Država je septembra 2014 zagotovila denar za popravilo strehe, poškodovane v neurju, tako da je bilo zamakanje ustavljeno. Letos so zaščitili okna, tako da ni mogoče kar vstopati v grad, in zavarovali zid pred nadaljnjim propadanjem. Za ureditev povezovalne poti in mostička do vzhodne strani parka je občina pridobila gradbeno dovoljenje. Prejšnji teden pa je občina Preddvor naročila konservatorski načrt, ki bo v nadaljevanju podlaga za revitalizacijo. Z zavodom za kulturno dediščino iščemo rešitve, kaj bi bila najustreznejša vsebina, tako da bi z dokumenti pripravljeni čakali evropski razpis. Občina pripravlja tudi strategijo trajnostnega razvoja in predvideno je, da bodo tudi občani predlagali, kaj bi si želeli imeti v gradu. Potrebujemo dobre ideje! je poudaril direktor občinske uprave Marko Bohinec.