Kulturnik: Vsi slovenski kulturni zadetki. Išči

Recenzija Goveje postrvi in skorajšnje vplutje Ladje norcev, grammyji, ustvarjalnost medvoških upokojenk in jubilejni­ velenjski Šejkspir, obujanje »nekega star'ga pesnika«. To in še marsikaj je v zadnjem času iskalo pozornost na Kulturniku,­ spletnem portalu s sloganom »Vsi slovenski kulturni zadetki. Išči.«

Kreatorji (projekt ljubljanske Ljudmile, metaurednici sta Alenka Pirman in Polona Torkar, programerji Mitja Doma, Luka Frelih, Žiga Kranjec in Zoran Obradović s podporo kulturnega ministrstva) ga definirajo kot troedini stroj, namenjen »agregiranju« tukajšnje kulture.

Za tiste, ki še niso pristali­ na njegovem spletnem naslovu kulturnik.si, vstopni točki v virtualna prostranstva slovenskih zapisov o kulturi: troedini je, ker ga sestavljajo, prvič, poglavje z novicami s področja kulture, drugič, metaiskalnik, tj. iskalnik po obstoječih iskalnikih vsebin tukajšnjih digitalnih podatkovnih baz, kakršni sta knjižnični dLib ali Cobiss, in, tretjič, zbir objav kulturnih dogodkov niza tukajšnjih organizatorjev.

Stroj pa, ker se oklepa logike »random«, naključja, in med najrazličnejšimi viri informacij ne vzpostavlja hierarhije ali kake komercialno utemeljene logike, pač pa ločevanje med vsakodnevno ljuljko ter plevami prepusti bralcu.

Bralcu se lahko v krovni domeni Novic zgodi, da sredi profesionalnih objav iz tukajšnjih medijskih hiš naleti na nepodpisana piarov­ska sporočila z ministrstva za kulturo ali promocijske zapise drugih institucij, a tiste, ki imajo od virtualnega mešanja ognja in vode raje novinarske zapise, od branja teh loči le klik na polje Mediji. Na Kulturniku je mogoče slediti zapisom večine. Ne vseh, ker kulturnih rubrik niza medijev še ne zna prebrati (tehnični pogoj je strojna berljivost zapisov v tehnologiji RSS), sicer pa celoten projekt temelji ­ekskluzivno na odprtih kodah.

Nabor medijev se bo še širil, trenutno pogrešaš predvsem objave niza lokalnih, že zdaj pa ob objavah etabliranih prečeše več kot dva tisoč podatkovnih baz, blogov, podkastov, strani institucij, avtorskih strani umetnikov, objav na facebooku in twitterju ... V dobrem in slabem sledi, denimo, okoli petsto tviterašem.

Radoživost Kulturnika

Prva verzija Kulturnika je zaživela konec leta 2013. »Slovenska kultura je veliko bogatejša in bolj raznolika, kot si predstavljaš,« ocenjuje Alenka Pirman. »Izredno pestra je, kar velja tudi za pisanje o njej, če ga spremljaš prek spleta. Medijske hiše vzdržujejo stereotipe, na Kulturniku pa se odraža radoživost. Zaradi različnih odločevalcev kultura v medijih izgublja položaj, a obstajajo številni blogi, polprofesio­nalni in ljubiteljski. Za knjige, filme, glasbo in domoznanske teme jih je zelo veliko in če si na dieti mainstreamovskih medijev, vsega tega ne spoznaš. Presenečenje je, denimo, nova revija Outsider, ki s tehtno vsebino in odlično distribucijo kljubuje težavam, s katerimi se danes soočajo mediji.«

Alenka Pirman sicer dodaja, da je slogan o vseh »slovenskih kulturnih zadetkih« na enem mestu utopičen, saj do vsega ne moreš seči, a je Kulturnik že dobrodošel tudi kot povratna informacija za medije. Ob inventuri lanskega leta so njegovi kreatorji objavili nekaj statistike.

Vrh peterice najbolj obiskanih virov iz medijskih hiš so se znašle Delove ocene, kritike in recenzije, na petem mestu Delova vizualna umetnost, vmesne položaje pa so zasedli Večer, program ARS in Radio Študent. Najbolj priljubljeno kulturno področje je bilo gledališče, najbolj priljubljen blog cerkniške Stare slike, naj revija je postala Poiesis, najbolj iskano prizorišče pa, denimo, mariborski Salon uporabnih umetnosti.

Neenotna stopnja digitalizacije

Prva beseda, ki te nagovori na Kulturnikovi domači strani, je Meta­iskalnik. Izraz označuje iskalnik po obstoječih iskalnikih tukajšnjih podatkovnih zbirk, spletnih mest, portalov ali arhivov, njegovi kreatorji pa zagotavljajo, da vrne več zadetkov od univerzalnega googla in, predvsem, da teh ne uravnava kak komercialen algoritem. A seveda išče le po tukajšnjih virih. Po mnogih, a ne vseh.

Stopnja digitalizacije tukajšnjega kulturnega gradiva žal ni enotna. Če je brskanje po knjižničnem gradivu, predvsem po Digitalni knjižnici Slovenije (dLib.si) in njenih šestih milijonih digitalnih strani, lahko izjemna izkušnja, saj do najdenih vsebin nemara fizično ne bi nikoli prišel, področje digitalizacije umetnostnih zbirk zaostaja.

A bi bila digitalizacija tega gradiva nujna. Ne le zato, ker kot majhen narod nimamo muzejev s krovnimi specializiranimi in vselej dostopnimi stalnimi zbirkami (denimo razvoja fotografije, umetne obrti, oblikovanja ali grafike), ampak tudi zaradi ogromne količine umetnin v muzejskih depojih, ki zlepa ne najdejo stika z vsemi ljubitelji umetnosti in raziskovalci ali, denimo, zbiralci, ki bi jim to gradivo predstavljalo referenco za izoblikovanje okusa.

Pa tudi zaradi morebitnega spodbujanja donacij zasebnikov. Mar ne bi bilo spodbudno, če bi nekdo, ki muzeju pokloni predmet, nakar ta pristane v depoju in ni javno dostopen, vsaj na medmrežju zaznal njegovo fotografijo in zaznamek o svoji dobrodošli gesti?