Lakoničnost, ki zahteva pesniško mojstrstvo

Veronikino nagrado za zbirko Dihaj je sinoči prejel Tone Škrjanec.
Objavljeno
29. avgust 2018 11.00
Posodobljeno
29. avgust 2018 11.39
Tone Škrjanec, Veronikin lavreat 2018: »Ta čas zahteva od vseh nas, da smo bolj družbeno angažirani.« FOTO: osebni arhiv
Špela Kuralt
Špela Kuralt
Veronikino nagrado, eno najprestižnejših literarnih nagrad v Sloveniji, ki jo od leta 1997 podeljuje Mestna občina Celje, je za svojo zbirko Dihaj (Center za slovensko književnost, zbirka Aleph) sinoči prejel Tone Škrjanec. Kot je dejal predsednik strokovne žirije dr. Igor Divjak, je Škrjanec prvi, »ki je prekinil neko vzvišeno, preveč metaforično govorico. Je oseba, ki bi si nagrado zaslužila že prej.«

Strokovna žirija v sestavi dr. Igor Divjak, Mojca Pišek in Ivo Stropnik se je odločila enotno, je poudaril Divjak, vendar je bila odločitev težka: »Letno izide v Sloveniji okoli 300 zbirk, boljših, ki so v igri za Veronikino nagrado, je zagotovo 40 ali 50. Letos je bilo več takih, ki so bile sorodno močne. Nobena ni bila absolutno boljša od drugih, zato smo se kar težko odločili.«

image
Prireditev ob podelitvi Veronikine nagrade, zlatnika poezije in male Veronike je bila sinoči na celjskem Starem gradu. FOTO: Brane Piano/Delo


Nominirane zbirke za letošnjo Veronikino nagrado so bile Seznam Andreja Hočevarja, Srednja leta Aleša Mustarja, Tehno Ane Pepelnik, Kako postati nihče Zorana Pevca in Dihaj Toneta Škrjanca. Divjak je strnil: »Poetike avtorjev so zelo različne. Ni neke paradigme, ki bi prevladovala. Vsak išče neko jezikovno možnost, neko svojo smer in ni skupnega imenovalca.«

Med prav posebnimi, drugačnimi smermi je pot, ki jo je ubral Tone Škrjanec, in prepričal žirijo. Že lani je za svoj vrhunski 10-letni pesniški opus prejel nagrado velenjico – čašo nesmrtnosti, a kljub temu, kot pravi sam, Veronikine nagrade, ki je tudi denarna, ni pričakoval. Na njegovo daljšo in pomembno pesniško pot pa opozarja tudi Divjak: »Tone je morda najmanj patetičen, najbolj izstopa od neke drže, ki se še vedno čuti na Slovenskem, da naj bi bila poezija hrepenenjska, da naj bi izražala neke višje resnice. Njemu pa z ležernim ubesedovanjem vsakdanjosti uspeva poezijo prizemljiti in narediti zelo komunikativno za sodobnega človeka, tudi morda za mlajše generacije, ki nočejo biti pretirano vznesene. Hkrati je ta nagrada nagrada vsemu delu, ki ga je do zdaj naredil.«

Ležeren, a ne brezbrižen

Strokovna žirija je v obrazložitvi svoje odločitve zapisala, da Škrjančeva poezija kljub svoji ležernosti in brezusodnosti še zdaleč ni brezbrižna: »Če Škrjančeve pesmi beremo med vrsticami, lahko v njih zaznamo globok eksistencialni angažma in ranljivost ob zavedanju, da so v današnji družbi topli in pristni človeški odnosi vse bolj ogroženi.«

image
Veronikino nagrado je Tonetu Škrjancu podelil župan Mestne občine Celje Bojan Šrot. FOTO: Brane Piano/Delo


Kot dodaja Divjak, je v pesniški zbirki Dihaj naredil še korak naprej: »Tokrat se bolj neposredno odzove tudi na politično realnost, česar do zdaj ni počel. Kot njegov verz 'volna. in pliš. ne žica'. S tremi besedami pove, da hoče nekaj toplega, mehkega, ne pa da se zapiramo vase, ne sprejemamo drugačnih. Zna to povedati. To je ta njegova lakoničnost. Ampak ni nekaj malomarnega, brezbrižnega. Zna preprosto povedati. To zahteva pesniško mojstrstvo in veščino. Zdi se mi, da so njegove pesmi že kar nekakšna meditacija.«

Škrjanec družbeno angažiranost vidi kot nujnost: »Časi so taki. Ta čas zahteva od vseh nas, da smo bolj družbeno angažirani, da so stvari, mimo katerih ne moreš, da se jih ne bi nekako dotaknil.« Pravi, da je bil družbeni angažma že v njegovih prejšnjih zbirkah: »Je pa bila kritika, razmišljanje na diskreten, izredno prefinjen način, da je bilo treba večkrat prebrati in spustiti domišljijo na pašo, da si jo zasledil. Preprosto rečeno, to niso bili pamfleti.« Piše postopoma: »Pesmi mi prihajajo. Včasih pogosteje, prihajajo delčki, stavek, beseda, verz morda, ki se potem napleta do nekega konca in vsebinskega smisla. Mogoče sem podložen nenadnim impresijam, svojim duhovnim ali pa duševnim stanjem.«

Poezija kot nujnost

Škrjanec se zaveda, da je njegova poezija drugačna: »Vidim jo kot eksistenčno nujnost. Naj bo hrepeneča, upajoča ali pa nič od tega. Drugačna. Ves čas imam občutek, da pišem drugačno poezijo kot večina mojih sodobnikov, kaj šele predhodnikov. V čem je ta drugačnost, težko sodim. Nisem kritik, ne teoretik. Preprosto pišem. Mislim, da je poezija, čeprav se govori, da je nihče ne bere, še manj kupuje, da se je zelo malo tiska, nekaj, kar je nujno, mora biti in bo ostala.«

image
Dobitnik male Veronike je dijak Gimnazije Celje - Center Tilen Letner. FOTO: Brane Piano/Delo


Da je poezija del nas, kaže tudi veliko zanimanje za malo Veroniko, nagrado, ki jo je Fit media, družba, ki je pobudnica, avtorica Veronikine nagrade in organizatorka projekta, podelila tretjič. Lavreta Tilna Letnerja iz Gimnazije Celje – Center je izbrala strokovna žirija v sestavi dr. Zoran Pevec, Petra Kolmančič in dr. Robert Simonišek.

image
Zlatnik poezije 2018 je za poetični opus, ki je neizbrisljivo vplival na žlahtnost slovenske poezije in jezika dobila Bina Štampe Žmavc. Podelil ji ga je prokurist družbe Fit media Jože Volfand. FOTO: Brane Piano/Delo


Zlatnik poezije, ki ga Fit media podeljuje od leta 2005 za poetični opus, ki je neizbrisljivo vplival na žlahtnost slovenske poezije in jezika, pa je tokrat prejela Bina Štampe Žmavc.