Lavreata Feri Lainšček in Marko Mušič
Prešernovi nagradi v letu 2021 prejmeta pisatelj Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič, razglasili so tudi šesterico nagrajencev Prešernovega sklada.
Odpri galerijo
Feri Lainšček in Marko Mušič FOTO: Jure Eržen/Delo/Arhiv SAZU
Upravni odbor Prešernovega sklada je odločil, da prejmeta Prešernovo nagrado leta 2021 pisatelj Feri Lainšček in arhitekt Marko Mušič.
Nagrado Prešernovega sklada pa prejmejo pesnik Brane Senegačnik za pesniško zbirko Pogovori z nikomer, violinistka Lana Trotovšek za poustvarjalne dosežke v zadnjih treh letih, gledališki režiser Tomi Janežič za režije v slovenskih gledališčih v zadnjih treh letih, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin za režijo in scenarij igranega celovečernega filma Oroslan, slikar Sandi (Aleksander) Červek za razstavo 1 + 1 = 11 v Galeriji mesta Ptuj in arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc za projekta Materinski dom v Ljubljani in Poslovna stavba Term Čatež.
Pisatelj pesnik, scenarist in dramatik Feri Lainšček prejme Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju literature (romani, pesniške zbirke, kratka proza, dela za otroke in mladino, filmski scenariji, radijske igre), je zapisano v utemeljitvi. Njegovi literarni dosežki s svojo visoko umetniško vrednostjo že skoraj 40 let pomembno bogatijo zakladnico slovenske kulture. V slovenski literarni prostor je Lainšček vstopil leta 1982 s proznim prvencem Peronarji in do danes objavil več kot sto monografskih del.
V mladinskem slovstvu je med najbolj prepoznavnimi zbirka pravljic Mislice (1999), v književnosti za odrasle pa je izjemen predvsem po svojih romanih. Med najodmevnejšimi so nagrajeni romani Ki jo je megla prinesla (1993), Namesto koga roža cveti (1991) in Muriša (2006). Njegova dela so bila prevedena v številne svetovne jezike: nemščino, angleščino, slovaščino, češčino, makedonščino, hrvaščino, srbščino, italijanščino, madžarščino, danščino in francoščino, več njegovih romanov pa je doživelo tudi filmsko upodobitev.
Arhitekt Marko Mušič prejme nagrado za življenjsko delo na področju arhitekture. V slovenskem in širšem prostoru Balkana deluje na tem področju že skoraj 60 let in zaseda v njem prav posebno mesto. Sin arhitekta Marjana Mušiča in učenec velikega Edvarda Ravnikarja se je kot komet pojavil na zvezdnem nebu jugoslovanske arhitekture v 60. letih, kjer je veljal za »čudežnega dečka«, ki je na večjih arhitekturnih natečajih po bivši državi nagrade pobiral kot za stavo. V mladostnem zagonu je ustvaril nekaj svojih najbolj fascinantnih arhitekturnih del, iz katerih veje veter ekspresionizma, z vso svojo oblikotvorno dramo ujet v jadra mladega in prožnega betona.
Njegove zgodnje umetnine, ki so najbolj »avtorske«, so razpete med arhitekturo in skulpturo, med igrivim zgibanjem izvirnih poligonalnih geometrij ter med organsko sproščenostjo glinenih modelov, skozi katere je snoval svoje volumne. A te oblike (...) nikoli ne izhajajo same iz sebe, temveč se vedno navezujejo na regionalno arhitekturno izročilo, ki ga na sodoben, abstrakten način preoblikuje oziroma reinterpretira.
Marko Mušič, izjemen risar in samosvoj arhitekturni potohodec ter humanist, prepoznaven v posebni, včasih kontroverzni drži, ki vztraja »proti toku časa« in arhitekturnim trendom, še vedno lovi duha »arhitekture za vse čase«, kot se je izrazil njegov oče, ter nagovor »večnostne arhitekture«, kot ga neslišno nagovarja nepreseženi mojster slovenske arhitekture Jože Plečnik. V tem stremljenju je tudi tako izjemno dragocen še posebej za slovensko arhitekturo, umetnost, kot tudi kulturo nasploh.
V upravnem odboru Prešernovega sklada odločajo predsednik in izredni član SAZU dr. Jožef Muhovič, akad. slikar, likovni teoretik, dr. filozofije, univ. profesor, podpredsednica Bernarda Fink Inzko, mezzosopranistka, koncertna in operna pevka, ter člani dr. Rok Andres, dramaturg, scenarist in gledališki kritik, Lovrenc Blaž Arnič, dirigent in glasbeni pedagog, Marko Cotič, arhitekt in publicist, Barbara Drnač, plesalka, koreografinja, televizijska voditeljica, ddr. Igor Grdina, zgodovinar, literarni zgodovinar, libretist, znanstveni svetnik, Katarina Klanlčnik Kocutar, dramaturginja, novinarka, direktorica mariborskega Lutkovnega gledališča, Mateja Komel Snoj, komparativistka, lektorica, prevajalka, akademik dr. Janko Kos, književni teoretik, literarni komparativist, zgodovinar in kritik, upokojeni univ. profesor, Ženja Leiler Kos, dolgoletna novinarka, nekdanja direktorica direktorata za medije pri ministrstvu za kulturo, aktualna direktorica Slovenske kinoteke, dr. Jože Možina, zgodovinar, avtor dokumentarnih filmov, sociolog, publicist, novinar, Jurij Paljk, pesnik, pisatelj, novinar, odgovorni urednik slovenskega tednika Novi glas v Italiji, dr. Robert Simonišek, umetnostni zgodovinar, pesnik, literarni kritik in pisatelj, ter dr. Sonja Weiss, klasična filologinja, prevajalka, univ. profesorica.
Feri Lainšček FOTO: Jure Erzen/Delo
Nagrado Prešernovega sklada pa prejmejo pesnik Brane Senegačnik za pesniško zbirko Pogovori z nikomer, violinistka Lana Trotovšek za poustvarjalne dosežke v zadnjih treh letih, gledališki režiser Tomi Janežič za režije v slovenskih gledališčih v zadnjih treh letih, režiser in scenarist Matjaž Ivanišin za režijo in scenarij igranega celovečernega filma Oroslan, slikar Sandi (Aleksander) Červek za razstavo 1 + 1 = 11 v Galeriji mesta Ptuj in arhitekti Blaž Budja, Rok Jereb in Nina Majoranc za projekta Materinski dom v Ljubljani in Poslovna stavba Term Čatež.
Marko Mušič FOTO: Matej Družnik/Delo
Avtorstvo proslave in svečane podelitve Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada bo v letu 2021 po odločitvi Upravnega odbora v rokah mladega režiserja, scenarista in producenta Davida Sipoša in njegovega Studia Siposh, katerega glavni izziv so filmske produkcije s krščansko tematiko. V zadnjih letih, je zapisano na spletni strani studia, je režiral vrsto biografskih dokumentarnih filmov o pomembnih možeh zgodovine slovenske Cerkve, Janezu Frančišku Gnidovcu, Jožefu Smeju, Antonu Vovku, Alojziju Grozdetu in Franu Ksaverju Mešku.
Iz utemeljitev za Prešernovi nagradi:
Pisatelj pesnik, scenarist in dramatik Feri Lainšček prejme Prešernovo nagrado za življenjsko delo na področju literature (romani, pesniške zbirke, kratka proza, dela za otroke in mladino, filmski scenariji, radijske igre), je zapisano v utemeljitvi. Njegovi literarni dosežki s svojo visoko umetniško vrednostjo že skoraj 40 let pomembno bogatijo zakladnico slovenske kulture. V slovenski literarni prostor je Lainšček vstopil leta 1982 s proznim prvencem Peronarji in do danes objavil več kot sto monografskih del.
V mladinskem slovstvu je med najbolj prepoznavnimi zbirka pravljic Mislice (1999), v književnosti za odrasle pa je izjemen predvsem po svojih romanih. Med najodmevnejšimi so nagrajeni romani Ki jo je megla prinesla (1993), Namesto koga roža cveti (1991) in Muriša (2006). Njegova dela so bila prevedena v številne svetovne jezike: nemščino, angleščino, slovaščino, češčino, makedonščino, hrvaščino, srbščino, italijanščino, madžarščino, danščino in francoščino, več njegovih romanov pa je doživelo tudi filmsko upodobitev.
Arhitekt Marko Mušič prejme nagrado za življenjsko delo na področju arhitekture. V slovenskem in širšem prostoru Balkana deluje na tem področju že skoraj 60 let in zaseda v njem prav posebno mesto. Sin arhitekta Marjana Mušiča in učenec velikega Edvarda Ravnikarja se je kot komet pojavil na zvezdnem nebu jugoslovanske arhitekture v 60. letih, kjer je veljal za »čudežnega dečka«, ki je na večjih arhitekturnih natečajih po bivši državi nagrade pobiral kot za stavo. V mladostnem zagonu je ustvaril nekaj svojih najbolj fascinantnih arhitekturnih del, iz katerih veje veter ekspresionizma, z vso svojo oblikotvorno dramo ujet v jadra mladega in prožnega betona.
Njegove zgodnje umetnine, ki so najbolj »avtorske«, so razpete med arhitekturo in skulpturo, med igrivim zgibanjem izvirnih poligonalnih geometrij ter med organsko sproščenostjo glinenih modelov, skozi katere je snoval svoje volumne. A te oblike (...) nikoli ne izhajajo same iz sebe, temveč se vedno navezujejo na regionalno arhitekturno izročilo, ki ga na sodoben, abstrakten način preoblikuje oziroma reinterpretira.
Marko Mušič, izjemen risar in samosvoj arhitekturni potohodec ter humanist, prepoznaven v posebni, včasih kontroverzni drži, ki vztraja »proti toku časa« in arhitekturnim trendom, še vedno lovi duha »arhitekture za vse čase«, kot se je izrazil njegov oče, ter nagovor »večnostne arhitekture«, kot ga neslišno nagovarja nepreseženi mojster slovenske arhitekture Jože Plečnik. V tem stremljenju je tudi tako izjemno dragocen še posebej za slovensko arhitekturo, umetnost, kot tudi kulturo nasploh.
V upravnem odboru Prešernovega sklada odločajo predsednik in izredni član SAZU dr. Jožef Muhovič, akad. slikar, likovni teoretik, dr. filozofije, univ. profesor, podpredsednica Bernarda Fink Inzko, mezzosopranistka, koncertna in operna pevka, ter člani dr. Rok Andres, dramaturg, scenarist in gledališki kritik, Lovrenc Blaž Arnič, dirigent in glasbeni pedagog, Marko Cotič, arhitekt in publicist, Barbara Drnač, plesalka, koreografinja, televizijska voditeljica, ddr. Igor Grdina, zgodovinar, literarni zgodovinar, libretist, znanstveni svetnik, Katarina Klanlčnik Kocutar, dramaturginja, novinarka, direktorica mariborskega Lutkovnega gledališča, Mateja Komel Snoj, komparativistka, lektorica, prevajalka, akademik dr. Janko Kos, književni teoretik, literarni komparativist, zgodovinar in kritik, upokojeni univ. profesor, Ženja Leiler Kos, dolgoletna novinarka, nekdanja direktorica direktorata za medije pri ministrstvu za kulturo, aktualna direktorica Slovenske kinoteke, dr. Jože Možina, zgodovinar, avtor dokumentarnih filmov, sociolog, publicist, novinar, Jurij Paljk, pesnik, pisatelj, novinar, odgovorni urednik slovenskega tednika Novi glas v Italiji, dr. Robert Simonišek, umetnostni zgodovinar, pesnik, literarni kritik in pisatelj, ter dr. Sonja Weiss, klasična filologinja, prevajalka, univ. profesorica.
