Tiskane izdaje
Razstava #dekade80 je arhivska zgodba o času, ki se je začel s smrtjo Josipa Broza Tita, nadaljeval z obupno željo po ohranitvi sistema in pripeljal do zahteve po suvereni državi slovenskega naroda. Razstava temelji na predstavitvi gradiva, in ne na njegovi interpretaciji. Ta ostaja v polju posameznika. Nekdo bo z nostalgijo pripomnil, kaj vse se je v tistem času zgradilo, drugi bo dodal, da gre zahvala samoprispevku.
»Kakšne tajnosti poznamo? Kaj uničujemo s tromblonsko kumulativno mino? Na kakšnih razdaljah uporabljamo v boju proti tankom ročni minomet M-57?« To so bila tri od desetih vprašanj na osnovnošolskem občinskem tekmovanju o splošnem ljudskem odporu in družbeni samozaščiti leta 1982. Akcije Nič nas ne sme presenetiti so urile državljane v boju, gašenju, reševanju, zdravljenju. Osemdeseta so bila obdobje, ko so bili vsepovsod sovražniki. Zunanji in notranji. In kot da ni bil velik udarec že smrt maršala, so v Celju tri leta kasneje (1983) pospremili v grobnico še narodnega heroja Franca Leskoška Luko.
Prikaz poteka potovanja Vlaka bratstva in enotnosti. Foto: Arhiv ZAC
Družbenopolitične organizacije so kljub vsemu skušale ohranjati čaščenje lika in dela Tita. In tako so se nadaljevali štafete mladosti, praznovanje 25. maja, dneva mladosti, kot Titovega rojstnega dne, pionirčki so še prisegali, mladinci so še gradili nov svet. Še vedno so vozili vlaki bratstva in enotnosti. Bojan Himmelreich iz Zgodovinskega arhiva Celje (ZAC) je zapisal, da je sicer »Bratstvo i jedinstvo večkrat pomenilo le to, da so vsi bratje ob srečanju govorili en jezik, da so se razumeli«. V drugi polovici osemdesetih razumevanja v družbenopolitičnih organizacijah ni bilo več veliko. Med enega večjih pretresov je zagotovo sodila 57. številka Nove revije leta 1987. Končno so družbenopolitične organizacije ob koncu dekade ukinili.
Osovražena Milka Planinc
Kriminala je bilo v osemdesetih vedno več. Kot ugotavlja Sonja Jazbec iz ZAC, so na to vplivali vse slabša gospodarska in politična situacija in vedno nižji standard. In nekateri so družbeno lastnino vzeli za svojo. Dobesedno. Kot so ugotavljali, so delavci odnašali orodje, pisarniški material ... Tožilstvo se je ukvarjalo tudi z verbalnimi napadi. Razstavljen obtožni predlog zoper sedem oseb iz leta 1985 kaže, da je bila posebej osovražena Milka Planinc. Žaljivih besed ji zagotovo niso povedali v obraz, a je bilo dovolj za vsaj tri mesece zapora.
Vrstile so se delovne nesreče, kjer ponesrečeni delavci sploh niso bili prijavljeni, vedno več je bilo gospodarskega kriminala. Vse to so pravosodni organi že takrat ugotavljali, vendar delavci tega velikokrat niso prijavljali, še posebej ko je šlo za odgovorne osebe. Tudi mobing so poznali, čeprav ne pod tem imenom. V anonimnem pismu delavcev tovarne trakov Vrvica, ki ga je družbeni pravobranilec dobil leta 1982, namreč piše, da jih je strah hoditi na delo zaradi uslužbenke, ki vsem grozi: »Ona je že natepla eno delavko tako, da je bila čist plava. Zato je bila tudi na disciplinski, pa še vedno dela pri nas.«
Prvi stečaj in duty-free
Slaba gospodarska situacija je celjsko industrijo precej prizadela. Najbolj so bili na udaru Cinkarna, Aero, Metka, Železarna Štore, Toper, Zlatarna in Lesnoindustrijski kombinat (LIK) Savinja, ki je svoja vrata zaprl leta 1987 kot prvo podjetje v Jugoslaviji, ki je končalo v stečaju. Nezadovoljstvo delavcev je bilo veliko, o čemer pričajo tako imenovane prekinitve dela, kot so se takrat imenovale stavke. Samo leta 1984 jih je bilo na Celjskem kar 17!
Prekinitev dela oziroma stavka zaposlenih v podjetju EMO Celje s pohodom do Narodnega doma leta 1987. Foto: fototeka Novi Tednik
Stavk ni manjkalo, je pa česa drugega. Recimo pralnega praška. Kot piše sourednik razstave Jože Kranjec, je Častno sodišče pri Gospodarski zbornici Slovenije SOZD-u Merx izdalo javni opomin, ker so prodajali pralni prašek, pa za to niso bili registrirani, »kar naj bi bilo v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in v nasprotju s socialistično moralo«. In primanjkovalo je tudi olja, sladkorja, moke. Za nekatere artikle je država uvedla bone, TOZD Preskrba je prodajal ozimnico in ponujal potrošniško posojilo na deset mesecev s kar 48-odstotnimi obrestmi. Po vse tisto, česar doma ni bilo, kot so banane, kava, kozmetika, takrat luksuz, so se ljudje odpravili čez mejo. Leta 1987 so v Celju, v Hotelu Merx, odprli prvo brezcarinsko prodajalno. A bila je odprta le za tujce in zdomce z veljavnimi potnimi listi.
Sejem rabljenih avtomobilov na sejmišču Golovec leta 1985. Foto: fototeka Novi Tednik
Je pa Celje v tistem času vsako soboto obiskalo več kot 20.000 ljudi. Vzrok je bil sejem rabljenih avtomobilov. Medtem ko so ljudje prodajali fičote na sejmu, je v trgovine že prišel prvi yugo. Sicer je bilo treba na nov avto čakati tudi več kot leto dni, a se je splačalo, če verjamete sloganu trgovine Avtomotor: »Veliko daje, malo zahteva, temperamentni varčnež, sodoben stil, vrhunska tehnologija.« Varčen je bil zagotovo, če se spomnite sistema par-nepar.
Bon za pet litrov bencina za mesec november leta 1984. Foto: ZAC, Zbirka gradiva filatelije in numizmatike
Prva nujna medicinska
Mnogi se še spominjajo samoprispevka, s katerim je Celje dobilo sodobno bolnišnico. Na področju zdravstva so bili Celjani v osemdesetih pravi pionirji. Prvi v Sloveniji so namreč leta 1986 organizirali službo nujne medicinske pomoči; 24-urno zunajbolnišnično nujno pomoč na terenu so tako imeli takrat samo na območju Celja, Žalca, Vojnika, Štor in Šentjurja, izjemoma tudi Šmarja in Laškega. Takšna oblika dela je obveljala do predlani, ko smo dobili urgentne centre.
Celjska bolnišnica je bila posodobljena s samoprispevkom. Foto: fototeka Novi Tednik
Tudi šolstvo ni hotelo zaostajati pri napredku. Kovinotehna je Osnovni šoli I. celjske čete (danes III. osnovna šola) podarila dva računalnika commodore. Najboljšo računalniško učilnico pa je takrat imela Srednja tehniška šola Celje, ki je leta 1984 postala največji izobraževalni center v Sloveniji in so jo leto kasneje poimenovali po maršalu Titu. Samo ena šola v republiki se je lahko imenovala po njem, zato je bila to velika čast, piše Vesna Sirk iz ZAC. Prav nič častno pa se ni končal poskus uvajanja celodnevnih osnovnih šol, v Celju je bila taka le Osnovna šola Frana Roša.
Zdi se, da so bila osemdeseta en sam boj za obstanek. Niti vreme ni prizanašalo, januarja 1985 so v Celju namerili kar –27 stopinj Celzija.
Januarja 1985 je bilo v Celju kar -27 stopinj Celzija, zato so morali vozniki avtobusov pod vozili zakuriti, da so se sploh lahko peljali. Foto: fototeka Novi Tednik
In vendar so se ljudje družili in se znali poveseliti. Kultura je cvetela. Od Lojtrce domačih do koncertov Kljuba, kjer je mladina poslušala skupine Lačni Franz, Pankrte, Janija Kovačiča in druge, znana je bila skupina Kladivo, konj in voda s pretežno celjskimi glasbeniki. Na kulturnem področju je bil takrat v Celju zelo dejaven tudi današnji predsednik uprave Gorenja Franjo Bobinac, ki je bil v osemdesetih umetniški vodja Celjskega okteta. Celje je takrat gostilo Teden domačega filma, vzniknila je tudi vrsta plesnih skupin, ki delujejo še danes.
Šport je bil poglavje zase. Sindikalne igre so poskrbele, da so delavci migali, otroci so redno tekli krose na travnikih, ki so danes pozidani. Če danes Celje vsi poznajo po rokometu in judu, je takrat kraljevala košarka. Člana celjske Libele sta bila tudi Aleš Pipan in Matjaž Tovornik. Hokejski klub je bil štirikrat tretji na zveznem prvenstvu, za prav tako slovenskima Olimpijo in Jesenicami. Čeprav rokometaši takrat niso blesteli, je vratar Rolando Pušnik z jugoslovansko reprezentanco osvojil olimpijsko zlato in bronasto medaljo. Še danes pa celjski šport osemdesetih vodita atleta. Rok Kopitar je leta 1980 postavil državni rekord v teku na 400 metrov z ovirami (49,11 s), ki velja še danes. Tudi Staneta Rozmana na deset kilometrov (28:32,86) do danes ni še nihče prehitel.
Rok Kopitar je še vedno lastnik državnega rekorda na 400 metrov z ovirami (49,11 s), ki ga je postavil leta 1980 v Mariboru. Foto: fototeka Novi Tednik
Tek čez ovire
Nova razstava, ki bo v prostorih Zgodovinskega arhiva Celje (ZAC) odprta do konca maja, je druga v vrsti razstav Dekade po razstavi o devetdesetih pred dobrim letom. V prihodnjih letih bo sledil pregled dekad vse do petdesetih let, ko je bil ustanovljen celjski arhiv. Ključna ideja razstav je zgolj predstaviti arhivsko gradivo, ki ga ima ZAC oziroma je sposojeno od različnih javnopravnih oseb in posameznikov. Vendarle pa želijo v arhivu svoje poslanstvo hrambe gradiva nadgraditi, je dejal direktor ZAC dr. Borut Batagelj: »Vsak posameznik, ki je aktiven na družbenih omrežjih, lahko z oznako #dekade80 deli svoje gradivo iz tega obdobja. Tako poskušamo vzpostaviti novo platformo razumevanja tega časa.«
Majniško deklaracijo so množično podpisovali tudi v Celju in okolici. Foto: fototeka Novi Tednik
»To je bilo obdobje, ko so se nam podirali ideali. Jugoslavija je počasi umirala. Kljub temu sem vesel, da sem bil del te zgodovine. Delali smo pošteno in zagnano,« je dejal predsednik Skupščine občine Celje v osemdesetih Edvard Stepišnik, ki je odprl obsežno razstavo. Prav tako obsežni katalog nosi naslovno fotografijo Roka Kopitarja, ko teče čez ovire. Takšna so bila osemdeseta, je dejal Batagelj: »Ljudje so po svojih stezah v krogu, ki so ga zaznamovale skrhane razmere v državi, poskušali ujeti pravi ritem in se čim bolj učinkovito in hitro prebiti prek ovir.« In s podpisom majniške deklaracije se je zdelo, da so v ciljni ravnini.
