Ljubljanski spomeniki: Danes v večnost, jutri v pozabo

Veliko povedo o tistih, ki jih postavijo, verjetno pa jih nikjer na svetu ne odstranjujejo tako hitro kot pri nas.
Objavljeno
20. februar 2015 17.33
Jožica Grgič, kultura
Jožica Grgič, kultura

Spomeniki so namenjeni temu, da ljudje in dogodki ne bi šli v pozabo. Čeprav naj bi zagotavljali trajni spomin in obveščali o preteklosti, jih mimoidoči neredko ne vidimo, ker bodisi postanejo samodejni del okolja bodisi izginejo. Politika pogosto botruje njihovi postavitvi in odstranitvi.

Na prelomu iz 19. v 20. stoletje so po evropskih mestih vzniknili spomeniki v bronu in kamnu. Spomenike, še preden so postavljeni in ko so postavljeni, vselej spremljajo živahni odzivi najširše javnosti in tudi stroke. Je spomenik lep ali grd, so mu izbrali primerno mesto ali ne, je predrag in kdo naj ga plača ...

Take debate so tudi danes, nekoč, ko jih je bilo manj, pa so bile še živahnejše, slovesnejša so bila tudi njihova odkritja. Dogajanju ob postavitvi spomenikov, predvsem v Ljubljani, in njihovi nadaljnji usodi, se v knjigi z naslovom Mesto brez spomina posveča dr. Božidar Jezernik, etnolog in kulturni antropolog, ki jo je izdala založba Modrijan.

Novi časi, novi spomeniki

V Ljubljani je bilo najbolj prestižno mesto za postavljanje spomenikov park Zvezda oz. Kongresni trg, najlepši trg v Ljubljani. Tam so dobili prostor najimenitnejši spomeniki najveličastnejših mož, katerih veličino so izbrisali novi časi in novi veličastni ljudje, tudi s tem, da so odstranjevali njim posvečene spomenike.

Verjetno v nobenem drugem mestu na svetu ni življenjska doba spomenikov tako kratka kot v Ljubljani. Nove generacije kot da prejšnjim ne bi hotele priznati pravice do njihovega pogleda na svet. Preteklost je vtkana v sodobnike, zato je pomembno poznati spomenike, ki so preživeli, in tiste, ki niso.

Prvi javni spomenik, posvečen zgodovinski osebnosti, je kranjsko stolno mesto dobilo leta 1860, ko so v parku Zvezda odkrili doprsni kip iz brona maršala Radeckega, naturaliziranega Kranjca in častnega meščana. Drugi kip Radeckega, v naravni velikosti in bronu, so postavili pred gradom Podturn, današnjim gradom Tivoli leta 1880.

Oba sta izražala avstrijsko domoljubje slovenskega in nemškega prebivalstva Ljubljane, v spremenjenih razmerah po koncu 1. svetovne vojne 1918 pa so ju umaknili. Na srečo ju niso uničili, kar se je pozneje zgodilo z nekaterimi drugimi, in sta danes shranjena v Mestnem muzeju v Ljubljani. Kakor tudi še v več primerih pozneje sta po odstranitvi kipov ostala podstavka, na katera so namestili posodi z rožami.

Vodniku prvi narodni spomenik

Do konca stoletja so postavili še tri javne spomenike, posvečene zgodovinskim osebnostim, njihovo število pa se je precej povečalo v 20. stoletju. Prvi narodni spomenik je bil posvečen »prvemu slovenskemu pesniku« Valentinu Vodniku leta 1889. To je bil bronasti kip Alojzija Gangla. Tistega leta so poleg Vodniku odkrili še dva narodna spomenika: v Velikih Laščah Franu Levstiku, v Postojni Miroslavu Vilharju. To so bili mejniki v narodovi zgodovini, kajti slavljenja slavnih rojakov so bila pomembna za krepitev narodne samozavesti.

Odkritje Vodnikovega spomenika na današnjem Vodnikovem trgu, tedanjem Valvasorjevem, pri današnji tržnici je privabilo več tisoč Slovencev iz vse Kranjske, pospremili so ga topovski streli z gradu. Slovesnost so zaključili z veselico v Šiški na Vodnikovem rojstnem domu.

Ta prostor za spomenik so izbrali zato, ker je bil tam licej, kjer je Vodnik poučeval. Poslopje liceja je velikonočni potres leta 1895 močno poškodoval, zato so ga 1902 podrli in Vodnikov spomenik je ostal brez ozadja, po mnenju nekaterih na neprimerni lokaciji. Še huje je bilo, da so tam postavili tržnico, in Vodnik, ki je gladil slovenske in francoske verze, je bil »prisiljen poslušati, po čem je zelje«, so se pridušali takratni časopisi.

S spomeniki se nikoli niso vsi strinjali in tudi z Vodnikovim je bilo tako. Narodnjaki, ki so poudarjali pomen slovenskega jezika, so bili navdušeni, najbolj kritično pa je bilo ljubljansko nemško časopisje. Odkritje tega spomenika je bila krona prve faze slovenskega nacionalizma.

Kri ali zasluge

Odkritja bronastega Valvasorjevega spomenika pred današnjim Narodnim muzejem, nekoč Deželnim muzejem, kiparja Alojzija Gangla leta 1902 ni spremljala slovesnost, najbrž zato, da ne bi sprožili napetosti med pristaši slovenske in nemške stranke, ki bi priložnost lahko izkoristili za nacionalistično demonstracijo.

V kontekstu narodnega boja bi se lahko izpostavilo vprašanje zgodovinarjeve narodne pripadnosti, saj so bile takrat o njej različne razlage. Je kriterij posameznkove narodne pripadnosti kri ali zasluga za narod? To vpašanje so si zastavljali v zvezi z Valvasorjem. Polčetrti meter visok spomenik je na trojnem kamnitem podstavku.

Po potresu so mestni možje želeli modernejšo in lepšo Ljubljano, obenem pa poudariti njeno narodno identiteto. Župan Ivan Hribar je to vlogo videl v narodnih spomenikih in sam vodil odbor za postavitev spomenika Prešernu. Ta spomenik je bil deležen večjega odmeva kot katerikoli drug ljubljanski spomenik. Njegovo odkrtje na tedaj največjem trgu, Marijinem in danes Prešernovem, leta 1905 je Prešerna ustoličilo kot največjega slovenskega pesnika in ikono naroda.

Da bi bil ravno Prešeren ta ikona, se niso strinjali katoliškonarodni krogi. Ko so na razpisu, na katerem so lahko sodelovali le arhitekti in umetniki slovenske narodnosti, izbrali osnutek Ivana Zajca, se je začela zbiralna akcija denarja med zavednimi Slovenci. Bila je uspešna, medtem ko pri Vodnikovem spomeniku ni bila. Ob sila slovesnem odkritju, na katerem se je zbrala množica ljudi, je s hiš vihralo na tisoče zastav, niso pa jih izobesili na škofijski palači in župniščih. Voditelji katoliško-narodne stranke in vrh ljubljanske nadškofije so odkritje bojkotirali.

Ta spomenik naj bi povezoval slovenski narod v složno in trdno enoto, zbiralna akcija zanj med vsemi Slovenci je bila najuspešnejša dotlej. Uspeh Hribarjevih liberalcev, narodno-napredne stranke, ki je stala za spomenikom, pa ni šel v nos le katoliško-narodnemu taboru, ki je nasprotoval tako izbiri Prešerna kot osebnosti kot samemu spomeniku, temveč tudi socialnim demokratom, ki jim kip ni bil všeč kot umetniški izdelek. Največ razburjenja pa je povzročila razgaljena muza, zaradi česar je pri županu protestiral škof Jeglič. Cerkev za spomenik ni prispevala denarja.

Sporni Trubar

Pod Hribarjevim županovanjem je Ljubljana poleg Prešernovega dobila še en narodni spomenik, Trubarjev (1910) in tako so bili skupaj z Vodnikovim trije. Za Hribarja in njegove liberalne somišljenike so bile merilo zasluge za narod, versko prepričanje je bilo drugotnega pomena. Verska pripadnost pa je bila pomembnejša za katoliško konservativni tabor s škofom Jegličem na čelu.

Zato so nasprotovali spomeniku začetniku slovenske književnosti, po njihovem mnenju je bila slovenska knjiga Trubarju zgolj »sredstvo za razširjevanje Lutrovih zmot«. Kip Trubarja v kamnu je naredil Franc Berneker, postavili pa so ga v takratni Bleiweisov park pred Narodnim domom, kjer je pozneje dobil za ozadje pravoslavno cerkev. Spomenik je že stal, ko denarja zanj še vedno niso zbrali, saj je bil Trubar širšemu krogu ljudi še 400 let po rojstvu precej neznan.

Seveda je Ljubljana častila tudi cesarja. Prvi kip cesarju, Robbovo kamnito poprsje, je 1728 posvetila Karlu VI. in je danes shranjen v Mestnem muzeju. Po tem niso postavili spomenika nobenemu cesarju do Franca Jožefa, ki je bronasti poprsji sam podaril mestu. Mesto mu je prvega, delo kiparja Svitoslava Peruzzija v bronu, postavilo 1908 na Sodnijskem trgu pred sodno palačo in je simboliziral slovensko zvestobo habsburški dinastiji. Drugi kip pa so odkrili pred prenovljenim Ljubljanskim gradom 1916 na cesarjev 86. rojstni dan. Spet so vihrale zastave, cesarska, avstrijska, deželna, mestna in ogrska ter zavezniške (nemška, turška in bolgarska).

Po razpadu Avstro-Ogrske in nastanku države južnih Slovanov so Slovenci spremenili pogled na nekdanjo »širšo domovino«. Ta je postala »ječa narodov« in spomeniki včerajšnjim zaščitnikom, ki so izražali avstrijski patriotizem, so po novem simbolizirali našo »sužnost«. Cesarske spomenike, tudi maršala Radeckega, so takoj po koncu vojne odstranili z javnih površin. Včasih so delo opravili kar neznani rodoljubi in tako je za spomenikom na Gradu izginila vsaka sled.

V spremenjenem geopolitičnem kontekstu, v Kraljevini Jugoslaviji, so v Ljubljani postavili spomenik v čast Napoleonu in Ilirskim provincam na stičišču Vegove in Rimske. To prej ne bi bilo mogoče, ne le zaradi habsburške cenzure, še bolj zato, ker večina sodobnikov o francoskem gospostvu ni imela dobrega mnenja. Po vojni pa so v Napoleonovi tvorbi prepoznali zametek Jugoslavije.

Kralj kot konjenik

Ljubljana je 1931 postavila spomenik kralju Petru. Svoj prvi konjeniški kip, visok skoraj štiri metre, delo Lojzeta Dolinarja, je po Plečnikovem nasvetu postavila na stopnišče mestne hiše. Slovesnosti ob odkritju se je udeležilo okrog 100. 000 ljudi. Aleksander, ki je nasledil kralja Petra, je v Ljubljani dobil kar štiri spomenike, več kot kdorkoli drug.

Dolinar je naredil kot bronastega konjenika upodobil tudi Aleksandra, ki so ga leta 1940 postavili na Kongresni trg. Kip kralja je bil visok skoraj sedem metrov, skupaj s podstavkom več kot deset. Vendar je največji in najlepši konjenik jezdil le deset mesecev. Začela se je 2. svetovna vojna, sile osi so si razdelile Jugoslavijo, Italija je zavladala Ljubljanski provinci. Kip kralja Aleksandra so razžagali, kip kralja Petra pa razstrelili.

Po koncu vojne je vzniknilo več sto spomenikov junakom NOB in revolucije, kjer sa bila nekoč Radecki in Aleksander so postavili sidro s slovenske obale ob praznovanju pridobitve slovenskega dostopa do morja.

Kidrič vztraja

Tudi samostojna Slovenija ni prizanesla vsem kipov iz časa Jugoslavije. Izpred Cekinovega gradu, v katerem je Muzej novejše zgodovine, je izginil Avgustinčićev Tito, Kalinov Boris Kidrič na Prešernovi pa se kljub večkratnim poskusom odstranitve ne vda.

Spomenikov avstrijske in jugoslovanske preteklosti Ljubljana skorajda nima več, kar je, kakor pravi dr. Jezernik, po eni strani »poslovenilo zunanjo podobo mesta, po drugi strani pa je samoslovenska Ljubljana spomenik pozabe lastne preteklosti«.

Očitno imajo največjo možnost preživetja spomeniki, posvečeni literatom. Ti so nastali z idejo o pomenu ohranitve slovenskega jezika, s čimer so nacionalisti prikrivali politično razsežnost svojega delovanja.

Spomeniki vzbujajo v ljudeh kolektivni spomin in na ta način sooblikujejo identiteto posameznika in družbe, meni dr. Jezernik. Veliko pa povedo tudi o tistih, ki spomenik postavijo.