Martin Pollack: Pisati o množičnih grobiščih je bilo nepredstavljivo

Martin Pollack, pisatelj, publicist in prevajalec, ki ga Slovenci poznamo predvsem po romanu Smrt v bunkerju, je v Ljubljani pred kratkim predstavil dokumentarno-esejistično knjigo Kontaminirane pokrajine.

Pollack je za svoja dela dobil številna priznanja in nagrade: leta 2007 nagrado avstrijskih knjigotržcev za toleranco v mišljenju in ravnanju, leta 2011 pa knjižno nagrado za sporazumevanje v Evropi leipziškega knjižnega sejma.

Pojem »pokrajina« v nas večinoma vzbuja pozitivna občutja. Predvsem pokrajine iz naše mladosti nas kot medle podobe iz sanj spremljajo vse življenje, dobro vplivajo na naš duševni mir in notranjo harmonijo. Vas, g. Pollack, je kot otroka z zgodbami razvajal vaš stari oče. Doma je bil iz Laškega, pozneje pa se je preselil v Kočevje. Bil je strasten lovec in pripovedoval vam je čudovite zgodbe o brezmejnem Kočevskem rogu, v katerem so živele divje svinje, medvedi in volkovi ...

Ja, moj stari oče je bil nadarjen pripovedovalec, na številnih sprehodih po okolici Amstettna, kjer je stanoval, mi je pripovedoval o svoji nekdanji domovini v Sloveniji, o kraju Tüffer, ki se danes imenuje Laško, kjer je odraščal, in o Kočevju. V Kočevskem Rogu je navdušeno hodil na lov in mi o tem tudi pogosto pripovedoval. Čudovite zgodbe o medvedih in volkovih, ki so se tamkaj skrivali po dolinah. Veliko mi je pripovedoval tudi o lovski koči, ki jo je imel v lasti, šele pozneje sem odkril njene fotografije, na nekaterih je tudi moj oče, ki je pogosto spremljal starega očeta v Kočevje.

Družina se je že leta 1912 preselila v Amstetten v Spodnji Avstriji, toda ded je lovsko kočo obdržal vse do druge svetovne vojne. Vsako leto je odhajal tja na lov. Kočevje, to je bilo v njegovih zgodbah paradiž. Takrat nisem imel pojma, kje je Kočevje, toda že samo ta beseda je - tako kot beseda Tüffer - pred moje oči pričarala čudovite pokrajine, po katerih sem hrepenel, ker je bil moj ljubljeni stari oče tam očitno srečen. Moj ded, lovec, ki je neustrašno zalezoval medvede in volkove. Kot otrok sem od njega dobil volčji kožuh, od volka, ki ga je sam ustrelil. Moj ded, junak, ki me je nadvse ljubil in razvajal.

Šele veliko pozneje sem izvedel, da je imel moj ljubljeni stari oče, ki sem mu rekel dedi, tudi temno plat, bil je namreč fanatični nacist in antisemit. Bil je odgovoren za večino arizacij v Amstettnu in okolici. Po vojni so ga zaradi tega zaprli, toda kot mnogim drugim nacionalsocialistom v Avstriji se mu ni dosti zgodilo. Kmalu so ga znova izpustili.

Toda pokrajine, kot pišete, vedno zaznamuje in sooblikuje človek. Včasih so ti njegovi posegi dobro vidni, spet drugič prikriti.

V naših zemljepisnih širinah ni nedotaknjenih pokrajin, vse je tako ali drugače preoblikoval človek, v mnogih primerih jih je celo uničil. Že mnogo let večino časa preživim na podeželju in vem, o čem govorim. To, kako ravnamo z naravo, kako brezobzirno in predvsem nesmiselno jo zazidavamo in betoniramo, je sramota. Kljub temu pa pojem pokrajina v nas tako kot prej večinoma vzbuja hrepenenje in prijetne občutke, vendar ti, če jih pogledamo pod lupo, s seboj vse prepogosto prinesejo razočaranje. To se zgodi, ko spoznamo, da te na videz nedotaknjene, nedolžne pokrajine v mnogih primerih s seboj nosijo temačne skrivnosti.

Za svojo knjigo Smrt v bunkerju ste z ženo pogosto hodili po sledeh svojega deda, ki je imel Pod Krenom lovsko kočo. Nenadoma pa ste ugotovili, da je ta pokrajina »kontaminirana«.

Bridka ironija zgodovine je, da sem prav Pod Krenom v Kočevskem Rogu našel »kontaminirano« pokrajino, množična grobišča. Sredi najlepšega, idiličnega visokega gozda. Tam so jugoslovanski partizani leta 1945 postrelili na tisoče ljudi in jih vrgli v kraške jame, med njimi tudi veliko svojih rojakov, domobrancev. Lovske koče svojega starega očeta nisem našel, morda so jo porušili ali požgali, sem pa zato našel številne križe in svečke za mrtve, ki zdaj spominjajo na žrtve, ki tako kot prej ležijo v jamah, ker jih je skoraj nemogoče izkopati. Potem sem našel tudi pričo, nekega kmeta iz okolice, ki mi je povedal, da je bil s svojim očetom na poti v gozd, ko sta zagledala kolone tovornjakov z ujetniki, ki so jih potem ustrelili in vrgli v jame.

Čudovita pokrajina, o kateri mi je pripovedoval stari oče, je nenadoma dobila drugačen, strašen, grozljiv obraz. Seveda je naključje, da je dedkova lovska koča stala prav na tem mestu, toda tudi v moji družini sta nasilje in ubijanje igrala veliko vlogo.

»Kontaminirana« pa je bila tudi okolica Laškega, od koder je bil doma vaš ded, pozneje tudi Hrastovec, kjer je bila umorjena vaša teta Pavla Drolc. Teta naj bi bila edini »nedolžen« člen v vaši sicer nacizmu zapisani družini. So bile vse te vaše osebne izkušnje povod za vašo nedavno izšlo dokumentarno-esejistično knjigo Kontaminirane pokrajine?

Da, tudi v Laškem so množična grobišča iz leta 1945. V nekdanjem rudarskem rovu s povednim imenom Huda jama so našli na tisoče žrtev. Slovenski zgodovinar Mitja Ferenc je o tem napisal pretresljivo knjigo in v njej objavil tudi grozljive fotografije.

Do Hrastovca, kjer je umrla moja stara teta Pavla, imenovana Paulina, sem prišel šele veliko pozneje. Zelo pozno sem namreč izvedel, da prav sestra mojega starega očeta, ki edina v naši družini ni bila okužena z velikonemškim, Slovanom sovražnim strupom nacionalsocialistov, ni umrla naravne smrti, temveč je svoj konec dočakala v taborišču Hrastovec. V knjigi o moji družini o tem ni niti besede, bil sem namreč prepričan, da je teta umrla spokojno in da njenega groba ni več. Dokler me ni neki zgodovinar opozoril, da so ponjo v resnici prišli partizani in jo odpeljali v Hrastovec.

Dejstvo, da sem v Kočevju in Laškem, krajih, o katerih mi je stari oče pripovedoval toliko čudovitih zgodb, našel množična grobišča, je bilo povod za to, da sem napisal te eseje. Zavedel sem se, da so mnoge pokrajine v naših deželah »kontaminirane«, da v sebi skrivajo anonimna množična grobišča. Veliko teh pokrajin ima nekaj opraviti tudi z mojo lastno zgodbo. Z zgodbo mojega očeta, ki je sam postal storilec.

Zato zame ni naključje, da so tudi tam, kjer zdaj stanujem, na Južnem Gradiščanskem, v bližini madžarske in slovenske meje, množična grobišča. V majhnem kraju Deutsch-Schützen, na primer, kjer pogosto kupujem vino, čudovito modro frankinjo in zweigelt, so pred nekaj leti v nekem gozdu odkrili množični grob. Tam so spomladi 1945, malo pred koncem vojne, ustrelili in zagrebli madžarske Jude. Zelo pogosto sem v Deutsch-Schütznu, sedim v točilnici na prostem in gledam gozd, v katerem ležijo mrtvi. Idilična pokrajina. Toda »kontaminirana«. Prebivalci Deutsch-Schützna s to zgodbo nočejo imeti nobenega opravka, zato ker nekaj storilcev prihaja iz njihovih vrst. To je razumljivo. Kar je zlo, grdo, nizkotno, nočemo videti, o tem nočemo ničesar slišati. A ne pomaga, da pogledamo stran. S tem ne moremo pregnati duhov. Moramo se soočiti z zgodovino. O tem moramo govoriti, pisati.