Katere kulturne objekte smo v zadnjem obdobju prenovili?

Pred kratkim so se končali 35. Dnevi evropske kulturne dediščine in 13. Teden kulturne dediščine. Tokrat­na tema je bila Zidovi naše preteklosti, temelj naše prihodnosti, kar je spodbujalo k razumevanju dediščine kot pomembnega dela našega življenja in identitete.

Grajska žitnica kot sodoben arheološki muzejski depo

V minulih desetletjih smo pogosto poslušali zgodbe o propadlih ali propadajočih objektih kulturne dediščine in resnih posledicah, ki jih ima njihovo ugašanje za okoliške skupnosti in državo kot celoto. Zgodbe o uspešnih prenovah so bile redke, na primer Plečnikova hiša, Žička kartuzija, ne nazadnje tudi Ljubljanski grad. Prav zaradi tega je spodbudno, da smo v zadnjem letu priča izrazitemu povečanju prenov in predaje kulturnih objektov v ponovno uporabo.

Čeprav je najbolj znan projekt ministrstva za kulturo verjetno prenova SNG Drama Ljubljana, se je zgolj v zadnjem letu po različnih koncih Slovenije zvrstila serija odprtij prenovljenih ali na novo zgrajenih objektov kulturne dediščine. Sredstva iz načrta za okrevanje in odpornost (NOO) so bila ob prihodu nove ekipe na ministrstvo za kulturo zagotovljena za program prenove dediščine v povezavi s turizmom, vendar je bilo veliko dodatnega dela, so pojasnili na ministrstvu. V prvem koraku je bilo treba zagnati pripravo projektne dokumentacije za šest kulturnih spomenikov v lasti države, hkrati izvesti javni razpis, s katerim so zagotovili sofinanciranje za dvanajst občinskih projektov.

»Velik izziv je bil pravno, zemljiškoknjižno in projektno neurejen portfelj gradov, dvorcev in drugih spomenikov v lasti države, pri katerih od sprejetja zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lasti leta 1999 ni bilo urejeno nič sistemskega na področju upravljanja,« je povedal državni sekretar na ministrstvu za kulturo Matevž Čelik Vidmar.

»Za začetek prenov je bilo treba za številne objekte najprej vzpostaviti osnovno pravno urejenost, uskladiti lastništvo, urediti meje, služnosti in vpise v zemljiško knjigo, nakupiti dodatna zemljišča za funkcionalno zaokrožitev kompleksov, preveriti varstvene režime, skladnost z občinskimi prostorskimi načrti, izdelati konservatorske načrte, uskladiti arheološke raziskave. Okrepiti smo morali majhno, a natančno, sposobno ter strokovno ekipo skrbnikov investicij, ki je opravila veliko delo in je zaslužna za to, da vse te projekte zdaj zaključujejo.«

Zavidljivo bogata dediščina

Poudariti je treba, da je Slovenija na področju nepremične kulturne dediščine zelo bogata država, saj ima v registru (RNKD) vpisanih več kot 30.000 enot, med katerimi jih ima status kulturnega spomenika državnega pomena okoli 350. Prav tako imamo tri nosilce znaka evropske dediščine, na seznamu Unescove svetovne dediščine je vpisanih pet območij, tri kulturna in dve naravni.

Enote za obnovo so izbirali premišljeno. Projekti so morali imeti multiplikativne učinke na turizem in gospodarstvo, občine so za prijavo na razpis morale izdelati projekt­no in investicijsko dokumentacijo ter imeti ali biti v postopku pridobivanja gradbenega premoženja. »Izkazati so morali okoljsko sprejemljivost ter vključiti elemente digitalnih predstavitev za obiskovalce. Izbrani so bili na podlagi ocene, kako bodo oplemenitili turistično ponudbo, izboljšali dostopnost in prepoznavnost območja ter vplivali na razvoj kulturnih ter drugih dejavnosti.«

Omenili smo, da so osnova za vse prenove sredstva iz NOO, podlaga za to je komponenta 4 v načrtu za okrevanje in odpornost, namenjena trajnostnemu razvoju slovenskega turizma, vključno s kulturno dediščino. »Del te komponente so investicije v trajnostno obnovo in oživljanje kulturne dediščine ter javne kulturne infrastrukture in vključevanje kulturnih doživetij v slovenski turizem. Za te investicije je bilo na voljo 47 milijonov evrov nepovratnih sredstev, od tega 32 milijonov za ­kulturne spomenike v lasti države in 15 milijonov za lokalne ­skupnosti.«

Zakaj obnavljati objekte

Matevž Čelik Vidmar je poudaril, da imajo objekti kulturne dediščine dvojno vlogo: so javno dobro in pomemben del kulturnega ekosistema. »So razvojna infrastruktura za številne dejavnosti, od kulture do izobraževanja, raziskovanja, turizma in lokalne ekonomije. Zato je treba vanje sistematično vlagati in jih vzdrževati. Seveda obnova kulturnih spomenikov zagotavlja ohranjanje te dediščine. Ohranjati jo je treba tako, da živi, in v tem primeru ima dokazane multiplikativne učinke na gospodarstvo in turizem. Turistična strategija 2022–2028 to umešča v širši razvoj: urejeni kulturna krajina in infrastruktura sta pogoj za kakovostno turistično ponudbo in trajnostno upravljanje destinacij.

Hkrati se z obnovo povečuje dostopnost teh zgodovinskih stavb, ki so naše, skupne. So del prostorske identitete krajev. Ko so prenovljeni, so to tudi prostori za lokalne skupnosti, za njihove dogodke in praznovanja. Konec koncev je prenova najbolj ekološki pristop. Če za svoje potrebe obnavljamo, kar že imamo, in se s tem izognemo novogradnjam, precej zmanjšamo ogljični odtis in količino gradbenih odpadkov. To je nekaj, kar bi morali prenesti v nove sistemske ureditve.«

»O upravljanju moramo razmišljati ob načrtovanju prenove in upravljavce vključiti v prve faze projekta,« je poudaril državni sekretar Matevž Čelik Vidmar. FOTO: Jože Suhadolnik

Seveda se obnove objektov razlikujejo, vendar je obnova vsakega kulturnega spomenika velik gradbeno-obrtniški projekt, ki vključuje popravila konstrukcije, strehe, fasade, stavbnega pohištva, napeljav, urejanje požarne varnosti in dostopnosti za gibalno ovirane, hkrati se s prenovo skrbno ohranjajo zgodovinske plasti. »Na začetku je vedno najprej treba preveriti stanje in pripraviti načrte. Potem je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, izpeljati postopek javnega naročila, na katerem izberemo izvajalce del in nadzornike. Med delom konservatorji in arheologi pazijo, da se dediščina pravilno varuje,« je opisal Matevž Čelik Vidmar. »Priprava načrtov in dovoljenj navadno traja leto ali dve, gradnja pri večjih objektih pa poldrugo do tri leta – včasih lahko tudi več, če se pokažejo skrite poškodbe ali arheološke najdbe.«

Vloga ministrstva pri obravnavanih prenovah je dvojna, pri državnih objektih je ministrstvo glavni investitor, kar pomeni, da vodi celoten potek od priprave dokumentacije do javnih naročil, pri občinskih objektih obnova deluje kot sofinancer, njegova vloga je omejena na nadzor porabe sredstev in strokovne pomoči. Izpostaviti je treba, da večino del pri projektih obnove opravijo slovenska podjetja, ki jih izberejo z javnimi razpisi.

Največji izziv vsake prenove sta začetek in konec, saj je na začetku treba vložiti veliko energije v pripravo kakovostne in usklajene projektne dokumentacije. »Tu je pogosto najtežji mehki, programski del, zlasti pri objektih, ki so bili dolgo zaprti in so propadali. Že v tej fazi je ključno tesno usklajevanje prihodnjih programov z bodočimi upravljavci, ki najbolje vedo, kako bodo prostore uporabljali in kako jih je treba funkcionalno organizirati.« Po prenovi se pojavi izziv predaje objektov v upravljanje, saj je treba najti kompetentne upravljavce, izobražene kadre in vire za izvajanje programov ter vzdrževanje objektov. »V nasprot­nem primeru obstaja nevarnost, da bodo lepo obnovljeni, a neuporabni prostori po prenovi ostali zaprti. Iz preteklosti žal poznamo takšne primere. Zato moramo o uprav­ljanju razmišljati ob načrtovanju prenove in vključiti upravljavce v prve faze projekta. Če je ta krog sklenjen, smo lahko prepričani, da bo prenova uspešna.«

Pozitivni odziv lokalnih skupnosti

Lokalne skupnosti se na prenove objektov seveda odzivajo z veliko naklonjenosti in angažmaja. »V primerih, kot so mitnica v Senožečah, dvorec Jelšingrad v Šmarju pri Jelšah in grad Podčetrtek, se je pokazalo, kako velik odziv po­vzroči prenova objektov, ki so dolgo propadali na očeh prebivalcev. Hkrati moram na podlagi odzivov izpostaviti, da je potreb po prenovi veliko. Lokalne skupnosti redno povprašujejo po sredstvih za obnovo. Seznanjeni smo z vrsto vrhunsko pripravljenih projektov, zato si prizadevamo, da bi z ustreznimi razpisi in stabilnim financiranjem tudi v prihodnje omogočili njihovo izvedbo.«

Še ena izmed prednosti obnove propadajočih gradov, dvorcev in drugih stavb po različnih koncih Slovenije je, da se s tem, ko v njih zaživijo novi programi, nove vsebine, zgodita širjenje in razpršenost mreže kulturnih vsebin, kar doseže prebivalstvo, ki je bilo odrezano od teh dobrin ali so bile zanj težko dosegljive. »V prenovljenih prostorih se dogajajo festivali, koncerti, gledališke predstave, umetniške rezidence in izobraževalni dogodki, pa tudi lokalni sejmi in druge turistične prireditve. Kar nekaj takšnih uveljavljenih prizorišč poznamo, ki so rezultat preteklih prenov.

V dominikanskem samostanu na Ptuju poteka festival Arsana; grad Khislstein v Kranju s poletnim odrom gosti koncerte in gledališke predstave, na gradu Podsreda potekajo cikli komornih koncertov ali grad Gewerkenegg v Idriji, ki gosti Festival idrijske čipke. Da ne omenjam gradu Snežnik, v katerem poteka festival Plavajoči grad. Takšna prizorišča prinašajo nove možnosti za ustvarjalce, obenem pa oživljajo odmaknjene kraje, vanje pripeljejo obiskovalce, kar ima trajne gospodarske učinke.«

Izzivi

»Velik izziv ostaja celovita prenova in oživitev največjih, najbolj izjemnih in seveda najzahtevnejših državnih kompleksov, dvorca Dornava s parkom, kompleksa Snežnik, kartuzije Bistra, samostana v Kostanjevici ob Krki. A še večji izziv je centralizirano in enot­no upravljanje teh kompleksov,« razmišlja Matevž Čelik Vidmar. »Poseben izziv je prenova dediščine, ki jo upravljajo drugi resorji, na primer železniška dediščina s postajami, mostovi in predorskimi portali. Še vedno imamo nekaj industrijskih kompleksov, ki kličejo po novih vsebinah in so izjemen potencial v mestih, v katerih stojijo. Menim, da je naš največji izziv, kako uveljaviti prenovo kot splošno prioriteto v gradbeni praksi, ne le pri izbranih zaščitenih spomenikih, temveč pri vseh objektih. Prenova je najbolj ekološka in trajnostna pot. V dobi podnebnih ujm, polarizacij, dezinformacij in vojn moramo varovati dediščino kot skupno dobro, ki nas povezuje kot skupnost.«