Med salonsko pozo in brezkompromisnim angažmajem
V primerjavi s kritično umetnostjo, ki jo poznamo že nekaj stoletij, ima aktivizem v umetnosti konkretne težnje po družbenih spremembah
Odpri galerijo
Konceptualna delavnica Maje Smrekar in Špele Petrič – DNK zaporedje: referenčne verjetnostne strukture Foto Jože Suhadolnik
The Artivist je lokal v južnoafriškem Johannesburgu. Namenjen je promociji umetniškega aktivizma, performansa in glasbe, vendar obiskovalcem ponuja tudi izbrano kulinariko s poudarkom na bio in gensko nespremenjenih sestavinah, predstavitev modnih in dizajnerskih projektov, redno so na sporedu tudi tematsko obarvane zabave. Je takšna sinteza angažirane umetnosti in zabave (skovanka »arts & entertainment« postaja vse popularnejša) ultimativna točka, do katere se je povzpel umetniški aktivizem oziroma artivizem?
Nikakor ne, pojavne oblike umetniškega aktivizma ostajajo še vedno zelo raznolike in segajo od nonšalantnih projektov z izrazito kratkočasno vsebino do radikalnih gverilskih akcij. Pomembna razlika je seveda v stopnji angažmaja in predvsem v okolju, kjer se izvajajo. Nekateri artivisti pri svojih podvigih tvegajo veliko, na Poljskem in Madžarskem gre za temeljna eksistenčna vprašanja, oponenti lahko ostanejo brez honorarjev ali zaposlitve, v Rusiji, Egiptu, Bangladešu, Indoneziji, Turčiji, na Kubi ali Kitajskem se zlahka znajdejo tudi v zaporih. V javnosti so najbolj odmevali nekateri primeri preganjanja umetniških zvezdnikov, kot so kolektiv Pussy Riot, Ai Weiwei ali Pjotr Pavlenski, pri tem pa ostaja vrsta bolj ali manj brezimnih avtorjev, ki nimajo zvezdniške avre, prezrtih.
Turška umetnica in aktivistka Zehra Doğan je bila, recimo, obsojena na kar tri leta ječe zaradi ene same slike, na kateri je upodobila pretežno s kurdskimi prebivalci poseljeno mesto Nusaybin, ki ga je uničila turška vojska. Njena iranska kolegica Atena Farghadani jo je odnesla še precej slabše, zaradi karikature bo za rešetkami kar dvanajst let, kubanski grafitar Danilo Maldonado je bil v zaporu že štirikrat. Venezuelski ilustrator Daniel Arzola ima drugačno izkušnjo, kot gej je bil fizično napaden, ko je venezuelsko vlado obtožil homofobije pa je bil deležen tako nedvoumnih groženj s smrtjo, da je bil prisiljen emigrirati v Čile. Ne nazadnje so njegovega 18-letnega rojaka Angela Prada v mestu Maracay živega zažgali na ulici, Arzola pa mu je posvetil enega svojih najslavnejših projektov.
V primerjavi s takšnimi ekscesnimi primeri je stanje na zahodni hemisferi tako rekoč idilično. Res prihaja občasno tudi do manjših napetosti, še posebno če se protestne aktivnosti ali odzivi nanje stopnjujejo do fizičnega nasilja, vendar so to praviloma zgolj izolirani incidenti brez omembe vrednih posledic. Pravzaprav se pogosto zdi, da je za umetniški aktivizem večji problem popolna apatija javnosti, kar v današnji kulturni hiperprodukciji kljub rednim poskusom škandaliziranja ni nenavadno. Zahodne družbe so pač strukturirane tako, da lahko vsako, navidez še tako radikalno zastavljeno protestno akcijo brez posebnih težav prežvečijo in nato bodisi pogoltnejo bodisi izpljunejo. Krivda je v veliki meri tudi na strani same umetniške scene, neredko imajo projekti bizaren značaj – eden od tovrstnih vrhuncev je bil gotovo Marxov oratorij na Beneškem bienalu pred nekaj leti, ko je mednarodni umetniški jet set, med katerimi so nekateri svojo megajahto privezali kar pred Giardini, poslušal marksistične recitacije o nesprejemljivi dominaciji kapitala.
Osrednji problem pa se zdi umeščanje določene družbene problematike v kulturni in umetniški okvir. V primerjavi z zgolj kritično umetnostjo, ki jo poznamo že nekaj stoletij, ima umetniški aktivizem povsem konkretne težnje po spremembah, pa najsi gre za politične, ekonomske, socialne, znotrajumetniške ali ekološke teme, vendar se tukaj srečuje z velikimi ovirami. Filozof, teoretik in umetnostni kritik Boris Groys poudarja, da se z umetniško reinterpretacijo določen problem lahko bodisi estetizira ali nevtralizira ali pa kar oboje. Poleg tega so umetniški aktivisti deležni kritik umetniške scene, da njihovi projekti ne dosegajo zahtevanih kvalitativnih standardov, na tradicionalni družbeno-aktivistični sceni pa menijo, da umetniki s svojimi domislicami ožijo in sterilizirajo manevrski prostor za stvarne in res udarne akcije.
V Sloveniji imamo na tem področju nekaj ikoničnih figur, na prvem mestu je seveda neuničljivi Marko Brecelj, videli pa smo tudi kar nekaj odmevnih projektov, med katerimi sta gotovo največ prahu dvignila »diverzija« zasedbe Strelnikoff s podgano v naročju Layerjeve slike Marije Pomagaj na Brezju in dvakratni zažig strunjanskega križa, ki sta ga izvedla Goran Bertok in Dean Verzel. V zadnjem obdobju sta podobno burne odzive sprožili še v luknjasto slovensko zastavo ovita Simona Semenič ter Maja Smrekar z dojenjem psov. Vendar bi kot o res eksemplaričnih primerih umetniškega aktivizma oziroma akcionizma lahko govorili le redko, še najbolj se je temu približal ruski umetnik Aleksander Brener, ki je med drugim razbil nekaj šip na ljubljanski Operi, z jajci obmetaval lepo opravljene obiskovalce v Moderni galeriji ter z razpršilcem poškodoval filmsko platno v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.
Kuratorka Bojana Piškur se z nevarnostjo estetizacije ali nevtralizacije umetniških del ne strinja, v zadnjih sto letih imamo po njenem mnenju veliko političnih angažmajev umetnikov z drugačnimi rezultati. »Seveda nastopi legitimno vprašanje, kaj se zgodi, ko postanejo del neke muzejske zbirke ali ko se manifestirajo kot razstave. V tem primeru zagotovo pride do nevtralizacije, do nekakšne zamrznitve afektov. Afekti zajemajo tako občutenja kot kognitivne procese, čutno doživetje in intelektualno dejavnost, poleg tega so lahko tudi sprememba, političnost, prelom ali neka neznana moč. Afektov ni mogoče instrumentalizirati, ker jih niti ni mogoče umestiti znotraj jezika niti jih upodobiti,« pravi Piškurjeva.
Kuratorka in kritičarka Nadja Gnamuš je bolj kritična. Po njenih besedah umetnost aktivističnim projektom sicer ponuja priložnost, prek katere lahko raziskujejo inovativne, kreativne in v tem pogledu učinkovitejše vrste participacije, sodelovanja in komunikacije, rešitve, ki nastajajo, pa so praviloma začasne in arbitrarne. Aktivizem je nova oblika kreativnosti, razumljena v smislu umetnosti kot življenjske forme, predstavlja aktualizacijo in renovacijo (neo)avantgardnih družbeno progresivnih tendenc, prenovljenih s spoznanjem, da avtonomni in izolirani umetniški predmeti, izjave in performativna dejanja, vezana na institucionalni prostor umetnosti, nimajo stvarnih učinkov v svetu. »Umetniški aktivizem je sodobna oblika utopične vere, ki jo poganja skrajno distopična vizija naše družbe. V resnici je v kontekstu umetnosti največkrat placebo učinek, iluzija, da smo se aktivno odzvali in pokazali, da nam je mar brez dolgoročnega oziroma trajnega učinka. Velikokrat gre za projekte, ki izzvenijo trendovsko in skladno s pričakovanji nekaterih konceptov sodobne umetnosti, zato je pogosto problematično ločevati med iskreno angažiranostjo in karierno potezo,« meni Gnamuševa.
Posebno poglavje je različica umetniškega aktivizma v gledališču. Ne gre zgolj za jasno izraženo teznost, ki se pogosto spogleduje z agitacijo, temveč tudi za povsem jasno razberljivo politično pozicioniranje in predvsem pomanjkanje kritične distance. Na odru se namreč odvijajo reinterpretacije povsem svežih dogodkov, praviloma se upodobljeni realni liki z lastnimi imeni, skratka gre za svojevrstne dokudrame, ki imajo morda določeno kvaliteto v ažurnosti, kar se tiče umetniške kvalitete in elementov plakativnosti pa je pomislekov veliko. Nekateri projekti so sicer solidni, med njimi pa je bilo tudi kar nekaj povsem deplasiranih, morda na sam vrh zgrešenih sodi kolosalno spektakularna predstava Igra o antikristu režiserja Sebastijana Horvata o finančnem zlomu mariborske nadškofije, ki je doživela tudi spektakularno kolosalen polom.
Večina slovenskih gledaliških hiš se takšnih podvigov loteva redko, nekatera, recimo Prešernovo gledališče iz Kranja, jih dovolj sistematično uvršča v svoj repertoar, za nekatere pa je to temeljna programska usmeritev. Med te sodi Slovensko mladinsko gledališče (SMG), ki je pravzaprav že preraslo iz gledališke institucije v nekakšno aktivistično platformo, kjer so predstave le še eden od elementov produkcije. Takšna usmeritev je botrovala tudi prvi odmevnejši polemiki na naši gledališki sceni, ko je strokovna komisija ministrstva za kulturo repertoarju SMG očitala prozaičen dnevnopolitični pamfletizem. Dodatna težava se zdi izrazita zaprtost v ozek krog istomislečih, gre za večno prepričevanje že prepričanih. To se je potrdilo tudi na nedavnih Dnevih slovenskega nacionalizma v SMG, kjer na predavanjih in okroglih mizah ni bilo nobenega dialoga ali polemike, prevladoval je brezprizivni in pokroviteljski ton ex cathedra.
»Mi, ki se ukvarjamo s sodobno umetnostjo, vemo, da ne obstaja nepolitična umetnost in da ne obstaja neideološki prostor. V tem smislu je naivna in absurdna teza, da obstaja možnost delitve umetnosti na aktivistično in nekakšno tradicionalno oziroma klasično, saj je pojem političnega inkorporiran v sistem vrednosti, ki ga prezentirate v svojem delu. Lahko kritično analizirate kontekst ali formulirate političnost v umetniškem delu, vendar ga v vsakem primeru potrjujete,« položaj komentira umetniški vodja SMG Goran Injac. Gledališče vidi kot izrazito družbeni fenomen, ki ga ne konstituira samo to, kar postavijo na oder, ampak celoten sklop odzivov, ki ga izzovejo v javnem prostoru: »Umetnost res ne more neposredno spremeniti svet, za to nima moči, lahko pa opozarja in vznemirja in prav v tem je njen aktivistični naboj. Slovensko mladinsko gledališče je primer takšnega aktivizma, saj smo ob sami produkciji zavezani tudi sprožanju javne razprave, torej se naš aktivizem res začne na odru, vendar se tam ne zaključi. Če odstranimo aktivistično komponento, pomeni, da privolimo v reakcionizem ter reafirmacijo obstoječih družbenih struktur in razmerja moči.«
Direktor tega gledališča Tibor Mihelič Syed pa meni, da umetniški aktivizem – terminologija se zdi Syedu sicer nedorečena, pod pojmi politične ali kritične umetnosti in artivizma se uvrščajo tako raznovrstne umetniške prakse, da se lahko »v tem pragozdu popolnoma izgubimo« – poskuša poiskati načine, kako vplivati na spremembe v dominantnem sistemu vrednot in privilegijev. To pa neizogibno pomeni, da se bo dominantni vrednostni sistem odzval z vsemi možnimi obrambnimi sredstvi, predvsem s fetišizacijo oziroma poblagovljenjem kritičnih umetniških praks, normalizacijo ekscesov v polju realne politike, z zmanjševanjem javnih sredstev, vsiljeno logiko hiperprodukcije spričo majhnosti trga ... Sicer pa umetnik ni nič bolj usposobljen, da se upre skušnjavam bivanja v neoliberalni družbeni ureditvi; njegov spoznavni kompas je komajda kaj bolj sofisticiran od dometa tistega, ki verjame v zveličavost trga, meritokracijo in se hrani z voljo do moči. »Umetnost nima za skušnjave in krivice, ki jih uprizarja, prav nič bolj odpornega imunskega sistema; to je pogosto zmota umetnika, hkrati pa tudi zmota v pričakovanjih javnosti,« še meni Syed.
Po mnenju performerke, koreografinje in producentke Dragane Alfirević je sodobna umetnost neločljivo povezana z ekonomskim, političnim in socialnim kontekstom, v katerem nastaja in v katerem se interpretira, zato ima nujno tudi politični potencial. »Finančni mehanizmi zahtevajo od umetnikov, da so angažirani, pri tem pa so nenavadna pričakovanja, da za nepredstavljivo malo denarja umetniki, ki večinoma ustvarjajo v prekarnih razmerah, naslavljajo množice in vsakodnevno preverljivo spreminjajo svet, čeprav so zahteve, da so hkrati angažirani in imajo množično občinstvo, povsem kontradiktorne.«
Alfirevićeva se sprašuje, zakaj bi umetnost sploh prevzela nase odgovornost političnega angažmaja in zakaj se samo umetnosti očita jalovost politične akcije. »Glede na nemogoče razmere, v katerih umetnost deluje, ji ne moremo zameriti njene impotence, potem bi lahko rekli, da je impotenten tudi zdravstveni sistem, državna administracija oziroma kar celotna politična sfera. Umetnosti zamerim nekaj drugega, in sicer da se premalo ukvarja z raziskovanjem in afirmacijo lastnih načinov proizvodnje, prezentacije in interpretacije ter da je skoraj povsem prevzela način delovanja utrjene ekonomsko-politične logike in finančnih ter političnih avtomatizmov. S tem se je sama postavila na margino, ne razume svoje pozicije in potenciala. Morda bi bilo dobro, če bi umetnost še bolj potencirala svojo hermetičnost, če bi galerije in gledališča priprli svoja vrata in pustili, da jih občinstvo na kolenih prosi za predstavo ali koncert, trenutna konstelacija zaradi obilice dogodkov in krajšanja produkcijskih sredstev samo paralizira umetnike, producente in kritike in bolj ovira kot spodbuja kakovosten dialog z občinstvom,« je dejala.
Medtem ko družbeno dinamiko uravnavajo večinoma medmrežna družabna omrežja, ki jih mnogi označujejo za najučinkovitejši družbeni anestetik, igra umetniški aktivizem nedvomno dovolj pomembno vlogo. Obstajajo izredno učinkovite akcije, ki imajo sicer tako širše medijske kot realne družbene implikacije, vendar so omejene predvsem na aktiviste, ki so brezkompromisni in pripravljeni prevzeti nase tveganje, tudi za ceno življenja. Drugod je aktivizem pogosto zgolj modna poza in brezvsebinska manifestativnost, pri katerih niti predmet protesta niti cilji niso konkretno definirani in s katero si umetniki nekako kupujejo odpustke in si brez posebnih tveganj potolažijo vest.
V zahodnih državah umetnik praviloma uživa popolno imuniteto, tudi bolj radikalne umetniške aktiviste država obravnava bodisi kot zgolj občasno motnjo v sistemu ali pa celo kot zaželeno, sicer povsem benigno obliko »opozicije«, kar oblast legitimira kot demokratično in benevolentno. Še stopnjo višje pomeni integracija v institucije, kjer je kritična retorika lahko tudi zelo ostra, vendar je aktivistični naboj omejen z akademsko formo, potenciranim teoretiziranjem in intelektualiziranjem, ob redkih, praviloma bolj pro forma polemikah, pa so projekti deležni skoraj nedeljenih aklamacij. Če potegnemo črto, se torej za umetniškega aktivista kvalificira zelo malo posameznikov, številni samooklicani salonski aktivisti bi bolj kot na barikade sodili za mizo v uvodu omenjenega prestižnega lokala v Johannesburgu. Ki si seveda prav tako ne zasluži naziva The Artivist.
Nikakor ne, pojavne oblike umetniškega aktivizma ostajajo še vedno zelo raznolike in segajo od nonšalantnih projektov z izrazito kratkočasno vsebino do radikalnih gverilskih akcij. Pomembna razlika je seveda v stopnji angažmaja in predvsem v okolju, kjer se izvajajo. Nekateri artivisti pri svojih podvigih tvegajo veliko, na Poljskem in Madžarskem gre za temeljna eksistenčna vprašanja, oponenti lahko ostanejo brez honorarjev ali zaposlitve, v Rusiji, Egiptu, Bangladešu, Indoneziji, Turčiji, na Kubi ali Kitajskem se zlahka znajdejo tudi v zaporih. V javnosti so najbolj odmevali nekateri primeri preganjanja umetniških zvezdnikov, kot so kolektiv Pussy Riot, Ai Weiwei ali Pjotr Pavlenski, pri tem pa ostaja vrsta bolj ali manj brezimnih avtorjev, ki nimajo zvezdniške avre, prezrtih.
Turška umetnica in aktivistka Zehra Doğan je bila, recimo, obsojena na kar tri leta ječe zaradi ene same slike, na kateri je upodobila pretežno s kurdskimi prebivalci poseljeno mesto Nusaybin, ki ga je uničila turška vojska. Njena iranska kolegica Atena Farghadani jo je odnesla še precej slabše, zaradi karikature bo za rešetkami kar dvanajst let, kubanski grafitar Danilo Maldonado je bil v zaporu že štirikrat. Venezuelski ilustrator Daniel Arzola ima drugačno izkušnjo, kot gej je bil fizično napaden, ko je venezuelsko vlado obtožil homofobije pa je bil deležen tako nedvoumnih groženj s smrtjo, da je bil prisiljen emigrirati v Čile. Ne nazadnje so njegovega 18-letnega rojaka Angela Prada v mestu Maracay živega zažgali na ulici, Arzola pa mu je posvetil enega svojih najslavnejših projektov.
Estetizacija in nevtralizacija
V primerjavi s takšnimi ekscesnimi primeri je stanje na zahodni hemisferi tako rekoč idilično. Res prihaja občasno tudi do manjših napetosti, še posebno če se protestne aktivnosti ali odzivi nanje stopnjujejo do fizičnega nasilja, vendar so to praviloma zgolj izolirani incidenti brez omembe vrednih posledic. Pravzaprav se pogosto zdi, da je za umetniški aktivizem večji problem popolna apatija javnosti, kar v današnji kulturni hiperprodukciji kljub rednim poskusom škandaliziranja ni nenavadno. Zahodne družbe so pač strukturirane tako, da lahko vsako, navidez še tako radikalno zastavljeno protestno akcijo brez posebnih težav prežvečijo in nato bodisi pogoltnejo bodisi izpljunejo. Krivda je v veliki meri tudi na strani same umetniške scene, neredko imajo projekti bizaren značaj – eden od tovrstnih vrhuncev je bil gotovo Marxov oratorij na Beneškem bienalu pred nekaj leti, ko je mednarodni umetniški jet set, med katerimi so nekateri svojo megajahto privezali kar pred Giardini, poslušal marksistične recitacije o nesprejemljivi dominaciji kapitala.Osrednji problem pa se zdi umeščanje določene družbene problematike v kulturni in umetniški okvir. V primerjavi z zgolj kritično umetnostjo, ki jo poznamo že nekaj stoletij, ima umetniški aktivizem povsem konkretne težnje po spremembah, pa najsi gre za politične, ekonomske, socialne, znotrajumetniške ali ekološke teme, vendar se tukaj srečuje z velikimi ovirami. Filozof, teoretik in umetnostni kritik Boris Groys poudarja, da se z umetniško reinterpretacijo določen problem lahko bodisi estetizira ali nevtralizira ali pa kar oboje. Poleg tega so umetniški aktivisti deležni kritik umetniške scene, da njihovi projekti ne dosegajo zahtevanih kvalitativnih standardov, na tradicionalni družbeno-aktivistični sceni pa menijo, da umetniki s svojimi domislicami ožijo in sterilizirajo manevrski prostor za stvarne in res udarne akcije.
Začasne in arbitrarne rešitve
V Sloveniji imamo na tem področju nekaj ikoničnih figur, na prvem mestu je seveda neuničljivi Marko Brecelj, videli pa smo tudi kar nekaj odmevnih projektov, med katerimi sta gotovo največ prahu dvignila »diverzija« zasedbe Strelnikoff s podgano v naročju Layerjeve slike Marije Pomagaj na Brezju in dvakratni zažig strunjanskega križa, ki sta ga izvedla Goran Bertok in Dean Verzel. V zadnjem obdobju sta podobno burne odzive sprožili še v luknjasto slovensko zastavo ovita Simona Semenič ter Maja Smrekar z dojenjem psov. Vendar bi kot o res eksemplaričnih primerih umetniškega aktivizma oziroma akcionizma lahko govorili le redko, še najbolj se je temu približal ruski umetnik Aleksander Brener, ki je med drugim razbil nekaj šip na ljubljanski Operi, z jajci obmetaval lepo opravljene obiskovalce v Moderni galeriji ter z razpršilcem poškodoval filmsko platno v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.Kuratorka Bojana Piškur se z nevarnostjo estetizacije ali nevtralizacije umetniških del ne strinja, v zadnjih sto letih imamo po njenem mnenju veliko političnih angažmajev umetnikov z drugačnimi rezultati. »Seveda nastopi legitimno vprašanje, kaj se zgodi, ko postanejo del neke muzejske zbirke ali ko se manifestirajo kot razstave. V tem primeru zagotovo pride do nevtralizacije, do nekakšne zamrznitve afektov. Afekti zajemajo tako občutenja kot kognitivne procese, čutno doživetje in intelektualno dejavnost, poleg tega so lahko tudi sprememba, političnost, prelom ali neka neznana moč. Afektov ni mogoče instrumentalizirati, ker jih niti ni mogoče umestiti znotraj jezika niti jih upodobiti,« pravi Piškurjeva.
Kuratorka in kritičarka Nadja Gnamuš je bolj kritična. Po njenih besedah umetnost aktivističnim projektom sicer ponuja priložnost, prek katere lahko raziskujejo inovativne, kreativne in v tem pogledu učinkovitejše vrste participacije, sodelovanja in komunikacije, rešitve, ki nastajajo, pa so praviloma začasne in arbitrarne. Aktivizem je nova oblika kreativnosti, razumljena v smislu umetnosti kot življenjske forme, predstavlja aktualizacijo in renovacijo (neo)avantgardnih družbeno progresivnih tendenc, prenovljenih s spoznanjem, da avtonomni in izolirani umetniški predmeti, izjave in performativna dejanja, vezana na institucionalni prostor umetnosti, nimajo stvarnih učinkov v svetu. »Umetniški aktivizem je sodobna oblika utopične vere, ki jo poganja skrajno distopična vizija naše družbe. V resnici je v kontekstu umetnosti največkrat placebo učinek, iluzija, da smo se aktivno odzvali in pokazali, da nam je mar brez dolgoročnega oziroma trajnega učinka. Velikokrat gre za projekte, ki izzvenijo trendovsko in skladno s pričakovanji nekaterih konceptov sodobne umetnosti, zato je pogosto problematično ločevati med iskreno angažiranostjo in karierno potezo,« meni Gnamuševa.
Prepričevanje že prepričanih
Posebno poglavje je različica umetniškega aktivizma v gledališču. Ne gre zgolj za jasno izraženo teznost, ki se pogosto spogleduje z agitacijo, temveč tudi za povsem jasno razberljivo politično pozicioniranje in predvsem pomanjkanje kritične distance. Na odru se namreč odvijajo reinterpretacije povsem svežih dogodkov, praviloma se upodobljeni realni liki z lastnimi imeni, skratka gre za svojevrstne dokudrame, ki imajo morda določeno kvaliteto v ažurnosti, kar se tiče umetniške kvalitete in elementov plakativnosti pa je pomislekov veliko. Nekateri projekti so sicer solidni, med njimi pa je bilo tudi kar nekaj povsem deplasiranih, morda na sam vrh zgrešenih sodi kolosalno spektakularna predstava Igra o antikristu režiserja Sebastijana Horvata o finančnem zlomu mariborske nadškofije, ki je doživela tudi spektakularno kolosalen polom.Večina slovenskih gledaliških hiš se takšnih podvigov loteva redko, nekatera, recimo Prešernovo gledališče iz Kranja, jih dovolj sistematično uvršča v svoj repertoar, za nekatere pa je to temeljna programska usmeritev. Med te sodi Slovensko mladinsko gledališče (SMG), ki je pravzaprav že preraslo iz gledališke institucije v nekakšno aktivistično platformo, kjer so predstave le še eden od elementov produkcije. Takšna usmeritev je botrovala tudi prvi odmevnejši polemiki na naši gledališki sceni, ko je strokovna komisija ministrstva za kulturo repertoarju SMG očitala prozaičen dnevnopolitični pamfletizem. Dodatna težava se zdi izrazita zaprtost v ozek krog istomislečih, gre za večno prepričevanje že prepričanih. To se je potrdilo tudi na nedavnih Dnevih slovenskega nacionalizma v SMG, kjer na predavanjih in okroglih mizah ni bilo nobenega dialoga ali polemike, prevladoval je brezprizivni in pokroviteljski ton ex cathedra.
Prevelika pričakovanja
»Mi, ki se ukvarjamo s sodobno umetnostjo, vemo, da ne obstaja nepolitična umetnost in da ne obstaja neideološki prostor. V tem smislu je naivna in absurdna teza, da obstaja možnost delitve umetnosti na aktivistično in nekakšno tradicionalno oziroma klasično, saj je pojem političnega inkorporiran v sistem vrednosti, ki ga prezentirate v svojem delu. Lahko kritično analizirate kontekst ali formulirate političnost v umetniškem delu, vendar ga v vsakem primeru potrjujete,« položaj komentira umetniški vodja SMG Goran Injac. Gledališče vidi kot izrazito družbeni fenomen, ki ga ne konstituira samo to, kar postavijo na oder, ampak celoten sklop odzivov, ki ga izzovejo v javnem prostoru: »Umetnost res ne more neposredno spremeniti svet, za to nima moči, lahko pa opozarja in vznemirja in prav v tem je njen aktivistični naboj. Slovensko mladinsko gledališče je primer takšnega aktivizma, saj smo ob sami produkciji zavezani tudi sprožanju javne razprave, torej se naš aktivizem res začne na odru, vendar se tam ne zaključi. Če odstranimo aktivistično komponento, pomeni, da privolimo v reakcionizem ter reafirmacijo obstoječih družbenih struktur in razmerja moči.«Direktor tega gledališča Tibor Mihelič Syed pa meni, da umetniški aktivizem – terminologija se zdi Syedu sicer nedorečena, pod pojmi politične ali kritične umetnosti in artivizma se uvrščajo tako raznovrstne umetniške prakse, da se lahko »v tem pragozdu popolnoma izgubimo« – poskuša poiskati načine, kako vplivati na spremembe v dominantnem sistemu vrednot in privilegijev. To pa neizogibno pomeni, da se bo dominantni vrednostni sistem odzval z vsemi možnimi obrambnimi sredstvi, predvsem s fetišizacijo oziroma poblagovljenjem kritičnih umetniških praks, normalizacijo ekscesov v polju realne politike, z zmanjševanjem javnih sredstev, vsiljeno logiko hiperprodukcije spričo majhnosti trga ... Sicer pa umetnik ni nič bolj usposobljen, da se upre skušnjavam bivanja v neoliberalni družbeni ureditvi; njegov spoznavni kompas je komajda kaj bolj sofisticiran od dometa tistega, ki verjame v zveličavost trga, meritokracijo in se hrani z voljo do moči. »Umetnost nima za skušnjave in krivice, ki jih uprizarja, prav nič bolj odpornega imunskega sistema; to je pogosto zmota umetnika, hkrati pa tudi zmota v pričakovanjih javnosti,« še meni Syed.
Po mnenju performerke, koreografinje in producentke Dragane Alfirević je sodobna umetnost neločljivo povezana z ekonomskim, političnim in socialnim kontekstom, v katerem nastaja in v katerem se interpretira, zato ima nujno tudi politični potencial. »Finančni mehanizmi zahtevajo od umetnikov, da so angažirani, pri tem pa so nenavadna pričakovanja, da za nepredstavljivo malo denarja umetniki, ki večinoma ustvarjajo v prekarnih razmerah, naslavljajo množice in vsakodnevno preverljivo spreminjajo svet, čeprav so zahteve, da so hkrati angažirani in imajo množično občinstvo, povsem kontradiktorne.«
Alfirevićeva se sprašuje, zakaj bi umetnost sploh prevzela nase odgovornost političnega angažmaja in zakaj se samo umetnosti očita jalovost politične akcije. »Glede na nemogoče razmere, v katerih umetnost deluje, ji ne moremo zameriti njene impotence, potem bi lahko rekli, da je impotenten tudi zdravstveni sistem, državna administracija oziroma kar celotna politična sfera. Umetnosti zamerim nekaj drugega, in sicer da se premalo ukvarja z raziskovanjem in afirmacijo lastnih načinov proizvodnje, prezentacije in interpretacije ter da je skoraj povsem prevzela način delovanja utrjene ekonomsko-politične logike in finančnih ter političnih avtomatizmov. S tem se je sama postavila na margino, ne razume svoje pozicije in potenciala. Morda bi bilo dobro, če bi umetnost še bolj potencirala svojo hermetičnost, če bi galerije in gledališča priprli svoja vrata in pustili, da jih občinstvo na kolenih prosi za predstavo ali koncert, trenutna konstelacija zaradi obilice dogodkov in krajšanja produkcijskih sredstev samo paralizira umetnike, producente in kritike in bolj ovira kot spodbuja kakovosten dialog z občinstvom,« je dejala.
Samooklicani salonski aktivisti
Medtem ko družbeno dinamiko uravnavajo večinoma medmrežna družabna omrežja, ki jih mnogi označujejo za najučinkovitejši družbeni anestetik, igra umetniški aktivizem nedvomno dovolj pomembno vlogo. Obstajajo izredno učinkovite akcije, ki imajo sicer tako širše medijske kot realne družbene implikacije, vendar so omejene predvsem na aktiviste, ki so brezkompromisni in pripravljeni prevzeti nase tveganje, tudi za ceno življenja. Drugod je aktivizem pogosto zgolj modna poza in brezvsebinska manifestativnost, pri katerih niti predmet protesta niti cilji niso konkretno definirani in s katero si umetniki nekako kupujejo odpustke in si brez posebnih tveganj potolažijo vest.V zahodnih državah umetnik praviloma uživa popolno imuniteto, tudi bolj radikalne umetniške aktiviste država obravnava bodisi kot zgolj občasno motnjo v sistemu ali pa celo kot zaželeno, sicer povsem benigno obliko »opozicije«, kar oblast legitimira kot demokratično in benevolentno. Še stopnjo višje pomeni integracija v institucije, kjer je kritična retorika lahko tudi zelo ostra, vendar je aktivistični naboj omejen z akademsko formo, potenciranim teoretiziranjem in intelektualiziranjem, ob redkih, praviloma bolj pro forma polemikah, pa so projekti deležni skoraj nedeljenih aklamacij. Če potegnemo črto, se torej za umetniškega aktivista kvalificira zelo malo posameznikov, številni samooklicani salonski aktivisti bi bolj kot na barikade sodili za mizo v uvodu omenjenega prestižnega lokala v Johannesburgu. Ki si seveda prav tako ne zasluži naziva The Artivist.
