Messner v eni uri o smislu svojega plezanja

Med vrsticami pa ves čas recepti za srečno in polno življenje.

Objavljeno
03. februar 2016 19.49
Mi. Pr.
Mi. Pr.

Pol ure pred predavanjem so se v predverju začeli zbirati ljudje v puhovkah, termoflisih, goretex jaknah in v čevljih z nezdrsljivimi podplati. Bolj primerno za visokogorje kot za Cankarjev dom. Ob petih zasedem sedež na balkonu in kramljam s sosedom - izkaže se, da je pred desetletji v nepalskem sredogorju srečal prav Messnerja: »Skromen možakar. Po petih minutah sem imel občutek, kot da bi lahko skupaj plezala. Zdelo se mi je prav, da mu izkažem čast s tem, da pridem na predavanje.«

Po nekaj spoštljivih napovednih besedah Vikija Grošlja na oder stopi veliki Messner. Če ne bi z rokami utišal dvorane, bi aplavz zavzel prevelik del odmerjenega časa. V dobri uri je nanizal postaje svojega življenja in pozorni publiki poskusil razložiti, kaj ga žene in osmišlja. Od plezanja v stenah blizu rodne vasi, preko najvišjih vrhov Himalaje, maratonskih pohodov preko Antarktike, Grenladndije in Arktike, do aktivizma v Evropskem parlamentu in ustanavljanja gorniških muzejev.

Med vrsticami pa ves čas recepti za srečno in polno življenje: Smrtno nevarnim situacijam se izpostavljamo, da bi preživeli in zares zaživeli. Na najvišje vrhove gremo, da bi prišli dol in bili del skupnosti. Življenje naj bo kreativna gesta. Dlje kot smo od civilizacije, bliže smo pustolovščini in sebi. Sreča ni v izpolnitvi cilja, ampak v sledenju sanjam.