Mirko Ramovš: »Ples je vertikalni izraz horizontalne želje«

Strokovnjak za ljudske plese, ki jih je spoznaval tako v teoriji kot praksi

Objavljeno
25. februar 2020 08.00
Posodobljeno
25. februar 2020 08.12
Mirko Ramovš, etnokoreolog v pokoju, še vedno rad pride na Glasbenonarodopisni inštitut in se oglasi pri maroltovcih. Fotografiji Jure Eržen
Znani slovenski etnokoreolog Mirko Ramovš je temeljito vplival na razvoj Akademske folklorne skupine France Marolt, ki jo je tudi desetletja umetniško vodil. Kot strokovnjak Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU je to področje strokovno raziskoval in bil tudi dolgoletni predavatelj ljudskih plesov.


Vi ste slovenski etnokoreolog. Lahko pojasnite, kaj je to?


Etnokoreologija je znanost o ljudskem plesu. Po grško je etnos narod, chorea je ples, logos pa je znanost. Ta beseda je seveda domača strokovnjakom, laikom pa pač sproti razložim, kaj to je.
 

Če gremo v pradavnino, je imel ples vlogo pripovedovanja zgodb?


Vsak gib ima zgodbo. Katerikoli ples, tako sedanji kot pretekli, ki sem jih raziskoval, hoče nekaj sporočiti. S plesom tudi hočemo nekaj doseči. Ples je snubljenje in je vedno nagovarjanje moškega ženski. Taki so predvsem plesi v parih, kjer se moški postavlja pred žensko, da bi jo pridobil. To je značilno tudi za najstarejše plese, ki jih še poznamo, kakor tudi tiste, ki so nekoč bili, pa so žal pozabljeni.

»Vlakec je eden najstarejših plesov, je v bistvu kača, kjer se plesalci primejo v dolgo vrsto, ki se vije ven iz hiše. Tega plesa se nihče ne uči, ampak se mu hitro mnogi pridružijo ...«

 

Ena bolj popularnih definicij plesa je, da je to »vertikalno izražanje horizontalne želje«.


To je popolnoma pravilno, kajti moški si je prizadeval, da bi pridobil žensko. V številnih primerih res predvsem za uresničitev horizontalne želje. (Smeh.)
 

Tudi v času mojega odraščanja je tisti, ki je znal tako ali drugače plesati, imel več ženske družbe od drugih.


Dekleta in ženske rade plešejo, boj kot moški, ki so leni. Na terenu, ko smo hodili po gostijah raziskovali, so moški večinoma čemerno sedeli in pili, ženske pa so pogosto plesale v parih. Ženske si želijo plesa, vendar, žal, pogosto niso uslišane.
 

Kako poteka raziskovanje ljudskih plesov?


Jaz sem že začel v času, ko ples v najbolj živi ljudski obliki ni več živel. Ples je še živel, saj so bile plesne zabave, vendar so ljudje takrat večinoma plesali valček in polko. To je posledica našega tisočletnega bivanja v avstrijskem in kasneje še avstro-ogrskem okolju. Tako da so skoraj vsi naši plesi sorodni tistim iz alpskega oziroma srednjeevropskega okolja.

Če si pa hotel več izvedeti o plesih iz preteklosti, je bil postopek nekoliko zahtevnejši, ko smo na terenu obiskovali starejše, ki so nam po spominu pokazali nekaj korakov. Pri tem pa je bil vedno problem, da zraven ni bilo godca. Kajti ljudski plesi so se plesali ob glasbi, jaz pa nisem hodil po terenu z godcem. Tako da sem včasih moral sam zapeti, da je lahko kakšna ženica zaplesala, včasih pa sem moral z njo tudi zaplesati, če sem hotel vedeti, kako je bil ples videti v paru.

Ljudski ples v živo si takrat videl le še zelo redko, razen v Reziji.
 

Kako pa je v Reziji?


Ko sem začel delati na inštitut leta 1966, taki plesi skoraj niso več bili živi, razen v Reziji. Tam takoj vsi poskočijo na ples, ko se zasliši glasba.

Sicer pa smo občasno lahko videli kakšen ljudski ples na Koroškem, če je bila kakšna svatba. Pa v Prekmurju, kje sta še živa dva taka plesa, in sicer šamarjanka in šotiš, ki ju vsi znajo plesati. Na Gorenjskem si v mojih časih lahko še videl kak par, da je zaplesal štajeriš, vse drugo pa je bilo treba izbrskati iz spomina. Tako da si prav redko srečal te ljudske plese v naravnem okolju, kot so poroke ali veselice, razen seveda valčka in polke v različnih oblikah.

image
Mirko Ramovš: »Plesi so se vedno spreminjali, saj je vsak plesal po svoje.«

 

Ljudski plesi so se, tako kot vsa ljudska kulturna dediščina, z leti tudi spreminjali.


Plesi so se vedno spreminjali, saj je vsak plesal po svoje. Ko smo mi začeli raziskovati ljudske plese, žal nismo imeli s sabo filmskih kamer, da bi jih tudi posneli. Zato smo jih morali zapisovati s posebno pisavo. Obstaja univerzalna plesna pisava, s katero poskušamo optimalno zapisati vsak ples posebej. Seveda pa je najboljši zapis, če se ples posname s kamero in zvokom. Kajti ples je res težko zapisati v živo. Tudi če ga posnameš in si ga večkrat ogledaš, to še vedno ni preprosto.

Sicer pa vsak ples živi svoje življenje v številnih različicah. Mi smo zapisali vzorec plesa, ki ga ima nekdo v glavi in ga je on tako plesal. Vsak je plesal po svoje in tudi danes, ko gledate ljudi, vidite, da ne plešejo enako.
 

Če se ne motim, sta med raziskovalci ljudske kulture dve struji. Ena prisega na konservativnost, torej ujete trenutke preteklosti, druga pa na posodabljanje ljudskega izročila?


Danes se v plesu čas vrti še hitreje, kot se je prej, zdaj je kak ples popularen dve leti in ga že več ni.
 

Razen račke, ki so na vsaki poroki na vrsti, ko se dovolj spije. In pa vlakec …


Račke so očitno res vztrajne. Vlakec je pa zelo star ples. Ta ples je v bistvu kača, kjer se plesalci primejo v dolgo vrsto, ki se vije ven iz hiše. Ta ples je praviloma vezan na svatbe in večje zabave. Zanimivo, da se tega plesa, ki je eden najstarejših, nihče ne uči, ampak ko se na veselici nekdo spomni in začne, se mu mnogi hitro pridružijo. Pleše se lahko tudi v obliki polža in spet nazaj. V različicah zagotovo sega v prazgodovino. Ta ples nima nosilca, oziroma je nosilec kdorkoli, ki se ga spomni in začne.
 

V službi ste bili na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, kjer ste raziskovali predvsem ljudske plese. Ste bili med prvimi?


Ne. V raziskovalnem smislu je bil prvi France Marolt, etnomuzikolog in ravnatelj Glasbeno-narodopisnega inštituta. Raziskoval je predvsem visoki rej v Ziljski dolini in o tem pisal ter o zelo zanimivem belokranjskem metliškem kolu, ki je odprto, kot vrsta, kača in polž. S tem se je ukvarjal tudi Stanko Vurnik, po Maroltu pa je raziskovanje ljudskih plesov prevzela Marija Šuštar, njegova svakinja, sestra njegove žene Tončke Marolt. Tudi slednja je raziskovala ples. Šuštarjeva je bila v službi na Glasbenonarodopisnem inštitutu kot etnokoreologinja, po njej pa sem to mesto prevzel jaz. Za mano to raziskuje doktorica Rebeka Kunej.
 

Vendar pa ste imeli hkrati tudi izjemno priložnost, da ste svoje znanstveno-teoretično delo prelivali v prakso, torej v dejansko izvajanje ljudskih plesov.


V bistvu je bilo tako, da sem iz Akademske folklorne skupina France Marolt prišel na inštitut. Kot študent sem leta 1955 postal član te skupine, tam pa sem kmalu začel poučevati novince. Marija Šuštar je takrat vodila tudi folklorno skupino, ko pa si je leta 1965 zlomila nogo, sem vodenje prevzel jaz. Skupino sem vodil do leta 2010, kar 45 let.

Marolt je to skupino ustanovil predvsem zato, da bi tisto, kar bi o ljudskem plesu našli na terenu, ta skupina predstavljala javnosti. Seveda bi se ti plesi predstavljali v nekoliko prirejeni obliki, ker ples v živo na svatbi ali veselici poteka drugače kot na odru pred občinstvom.

Včasih smo imeli folklorne skupine, ki smo jim rekli izvorne. To so bile skupine plesalcev, ki so prišli s terena iz svojega okolja in so se na odru postavili in odplesali, kakor so vedeli in znali. Za nastope pred občinstvom pa je bilo treba tudi te plese prirediti za oder, kar sem vedno poudarjal.
 

Sestavni del ljudskih plesov je tudi glasba. Kako ste to združevali v folklorni skupini?


Seveda je bila glasba sestavni del naše folklorne skupine. Vedno smo imeli godce, ki so bili korepetitorji in so spremljali vaje plesalcev. Zelo pomembno je, da je glasba, ki spremlja ples, igrana v živo, da glasbeniki čutijo s plesalci. Najslabše pa je, kot se prepogosto dogaja, da v folklornih skupinah nimajo svojih godcev in vadijo na posnetke ali pa celo brez njih. Ko potem nastopijo z godci, je običajno rezultat zelo problematičen, saj ni pravega soglasja, enosti glasbe in plesa.

Mi smo vedno imeli skupino godcev skoraj v polni sestavi tudi na vajah, ne samo na nastopih. Harmonikar je bil obvezen, imeli pa smo tudi tamburaše.
 

Kar nekaj glasbenikov mi je povedalo, da so v mladosti igrali v glasbeni zasedbi različnih folklornih skupin.


Nas so spremljali odlični glasbeniki, med drugimi tudi klarinetist Alojz Zupan. Vendar pa so bili ti glasbeniki v naši folklorni skupini skorajda naskrivaj, kajti njihovi profesorji so se bali, da bi se kot glasbeniki pri folkloristih »pokvarili«. (Smeh.)

Mirko Ramovš


Kar 45 let je (1935) vodil Akademsko folklorno skupino France Marolt in tudi raziskoval ljudske plese. Zapisal je več kot 50 koreografij slovenskih ljudskih plesov. A kot pravi, že v času, ko je začel sam raziskovati ljudske plese, ples v najbolj živi ljudski obliki ni več živel. Sredi 60. let je bilo mogoče ljudske plese videti v živo redko; razen v Reziji, občasno na Koroškem, v Prekmurju šmarjanko in šotiš, na Gorenjskem je kakšen par še zaplesal štajeriš. Ljudske plese v naravnem okolju je bilo že takrat težko srečati, razen seveda valčke in polke v različnih oblikah.