Mojstrski izpit s prevodom Bele krizanteme

Nima vsaka manjša nacionalna literatura tolikšne sreče s prevajanjem v tuji jezik, kot jo ima slovenska z Dunajčanom Erwinom Koestlerjem. Trinajst knjig prevodov Ivana Cankarja v nemščino je opazila tudi avstrijska država in ga nagradila z državno nagrado za literarne prevajalce. Svojo vsestranskost je pokazal s komentiranim prevodom Kosovelovih Integralov, Prežiha, Franja Frančiča, Slavka Gruma ali Jurčičeve Kozlovske sodbe v Višnji Gori. Prejšnji teden se je vpisal med prejemnike Lavrinove diplome, ki jo za prevode slovenske literature v tuje jezike podeljuje Društvo slovenskih književnih prevajalcev.

V zadnjih dvajsetih letih, kolikor prevajate slovensko literaturo, vam je uspelo prevesti v nemščino, če je številka točna, trinajst Cankarjevih del in za to leta 1999 prejeti tudi avstrijsko državno nagrado za literarne prevajalce. Zakaj prav Cankar? Bi se še enkrat odločili za njegov opus?

Absolutno! Čeprav na začetku nisem niti slutil, kako daleč me bo neslo ukvarjanje s tem avtorjem. Seznanil sem se z njegovimi deli, ko sem kot študent slovenistike, ki sem se šele začel učiti jezika, izbrskal na Dunaju dosegljive prevode, da bi si čim hitreje nabral nekaj osnovnega znanja o slovenski literaturi. Ko pa sem prebral prevode Gusti Jirku iz poznih dvajsetih let, nisem razumel, zakaj naj bi bil tisti Cankar, o katerem so stalno govorili, tako velik pisatelj. Zato sem s svojim komaj kaj več kot začetniškim znanjem jezika šel v izvirnike in jih primerjal s prevodi, pri tem pa so se mi odpirale oči, kakšen avtor je to. V bistvu sem se ob teh zasebnih vajah učil brati v slovenščini, zelo hitro sem si ustvaril besedni zaklad in vedno bolj me je imelo, da bi sam prevajal in malo popravljal podobo, ki so jo posredovali s ponatisi ponesrečenih starih prevodov do sedemdesetih let in še čez, saj drugih enostavno ni bilo. Dejansko sem že leta 1991 založbam ponujal cel korpus Cankarjevih dunajskih črtic in se odločil za poklic prevajalca, zaradi česar sem opustil študij medicine, ki bi ga sicer dokončal v dobrem letu. Ko je leta 1994 izšel prvi izbor dunajskih črtic Vor dem Ziel pri celovški založbi Drava, je naletel na takšen odmev, da je bilo nadaljevanje s Cankarjem programirano. Do danes je izšlo, kot ste rekli, 13 knjig in eno Cankarjevo berilo, 14. zvezek je v pripravi. Ko so mi podelili avstrijsko državno nagrado, sem jo dobil za vseh sedem knjig skupaj, šest Cankarjevih in prevod Kosovelovih Integralov.

Počasi ste se znašli tudi v vlogi izdajatelja?

Da, v zadnjih dvanajstih letih sem se res vživel v vlogo izdajatelja, najbolj vidno je to v knjigi Weiße Chrysantheme, ki je izšla leta 2008 in je zame osebno najpomembnejša. Ta izbor iz kritičnih in političnih spisov je neke vrste seštevek mojega prizadevanja za Cankarja, z njo sem morda opravil svoj mojstrski izpit. Čas za objavo je bil pravi, saj so poskusi na Slovenskem prekrstiti Cankarja v mistika naravnost kričali po masivnem odgovoru. Dejansko pa je politični Cankar že v komentarjih in spremnih besedah prejšnjih knjig tako rinil v ospredje, da je bil čas enostavno zrel za to objavo. Pravzaprav bi ta knjiga morala iziti v slovenščini, mladini v poduk. Vendar tudi tako mimo političnega Cankarja v prihodnje ne bodo mogli več. Cankar je paradigmatični avtor slovenske književnosti, avtor z visokim političnim etosom in z ogromnim obzorjem, ki se je dobro zavedal svojega statusa in pomena, intelektualec prve vrste, ki so ga avantgardisti častili kot moralno avtoriteto, saj jim je za popotnico dal pouk o modernem človeku, ki na tem svetu odgovarja za svoja dejanja in zamude. Bil je izvrsten avtor, ki se ga splača brati še danes. Da so bili sodobniki zbegani in da so ga pozneje kolektivizirali in izrabljali za različne ideologije – to lahko razumemo. Na drugi strani pa nismo dolžni vseh napačnih interpretacij opravičevati s spremembami družbenih razmer. Praviloma so bili v ozadju vedno tudi oprijemljivi interesi, volja, moč.

Boste poskušali še z opusom kakšnega drugega slovenskega klasika?­

Razmišljanje o opusih mi je res blizu. To je stvar intenzitete in »dolgega diha«. Čeprav nisem aboniran na opuse. Od leta 2003 prevajam Franja Frančiča, živega klasika, četrta knjiga, prevod izbora v zbirki Kondor Kam se skrijejo metulji pred dežjem je ravno izšel, spet pri Dravi. In ne mislim odnehati, založba zaenkrat tudi ne, saj je eminenten pisatelj, ki ga danes, mimogrede povedano, prevajajo v številne jezike. Ravno je izšel poljski prevod Domovine blede matere , ki je naletel na skoraj evforične odmeve. Kot Frančičev prevajalec sem zelo radoveden glede njegovega novega romana Abadon, ki bo izšel po novem letu in ga za zdaj poznam le po odlomkih. Super so njegove knjige za mladino, tudi satire bi bile vredne prevoda. In Frančičeve lirike se sploh še nisem lotil. Ob enem avtorju se prevajalcu odpira široko delovno polje. Ni treba poškiliti na druge, morda bolj uveljavljene ali z visokimi nagradami odlikovane avtorje. Zame ni apriorne razlike med, recimo, Elfriede Jelinek in Franjem Frančičem. Oba sta avtorja velike intenzitete, oba svojevrstna in neprimerljiva z drugimi. Največja razlika v javnem zaznavanju obeh je verjetno v prestižu jezikov, v katerih pišeta, saj je jezik tudi zaščitni znak neke kulture. In nekatere kulture je trg pač odobril, drugih pa ne.

Cankar je res vaša glavna prevajalska preokupacija, vendar ste, poleg Frančiča, prevajali tudi Kosovela, Prežiha, Jurčičevo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori …To so časovno in jezikovno zelo različni avtorji. Po čem se odločite za prevod?

Doslej sem objavil skoraj trideset knjig prevodov, največ pri Dravi, kjer so sprejeli veliko mojih predlogov, na primer Cankarja, Frančiča, Hočevarja (Šolen z Brega), Kosovela. Prevod Grumove zbrane proze sem po večletnem iskanju založnika končno uresničil pri Thanhäuserju. To so vsi avtorji, ki so mi pokazali neko podobo slovenske literature, ki je nisem ali sem jo le stežka našel v uradni literarni zgodovini. Nekateri prevodi so nastali na iniciativo Drave, tako Žabotove Volčje noči in antologija Čas kratke zgodbe, tudi ti so zame pomembni. Prevodi lirike Milke Hartman so nastali na pobudo Andreja Lebna, s katerim sva tudi znanstveno sodelovala. Ta zbirka s prevodi rimanih pesmi v ljudskem tonu je bila svojevrstna izkušnja in preizkušnja, skrajno trdo delo, na rezultat sem res ponosen. Jurčičeva Kozlovska sodba je bila v bistvu priložnostno delo, ki mi ga je posredoval neki kolega. Tudi tega dela sem se lotil z vso resnostjo in plačali so zelo fino. Še vsako knjigo sem delal z veseljem.

Slovenski in avstrijski, zlasti koroški prostor sta bila še pred devetdesetimi leti tudi skupni literarni prostor, čeprav je literatura nastajala v dveh različnih jezikih. Pa verjetno vendarle obstajajo stičišča glede tematike in še česa?

Ja, seveda. Prve Cankarjeve knjige z dunajsko tematiko so nekateri recenzenti naravnost navdušeno pozdravljali kot nujno dopolnilo avstrijski literarni zgodovini, kot del skupne zgodovine, ki ni samo vezana na tematizirani prostor. S Cankarjem so se ukvarjali avstrijski kulturologi in Karl Markus Gauß v svoji najnovejši knjigi v poglavju o Ottakringu navaja Cankarja. Je pa dejstvo, da avstrijska literarna zgodovina v veliki večini pozna le literarno produkcijo v nemščini, tudi tisti pisci, ki si izrecno prizadevajo za opredelitev tega, kar naj bi odlikovalo avstrijsko literaturo pred zvezno nemško. Izmed Korošcev je v takih literarnih zgodovinah omenjen kvečjemu Lipuš. Očitno naj bi en znan avtor nadomeščal neznano celoto.

Imate kakšne informacije, kako so prevedeni slovenski avtorji sprejeti pri nemških bralcih?

Tega v zadnjih letih nisem zasledoval, zato si ne bi upal dati konkretnega odgovora. Lahko pa povem tole: v začetku novembra je na Dunaju potekal tridnevni literarni festival Jugoslavija revisited, ki je bil res zanimiv, povabili so vrhunske avtorje iz vse bivše Jugoslavije. Vendar sta bila med dvajsetimi povabljenimi le dva iz Slovenije: Franjo Frančič in Drago Jančar. Ne vem, ali je to dejstvo res zgovorno, morda so imeli kak paritetni ključ, po katerem so vabili, verjetno pa manjkajoča širina reprezentacije zadeva literaturo nekdanje Jugoslavije nasploh. Tisti, ki pridejo na prireditev, cenijo kakovost, tudi zanimanje za oba na omenjenem festiva lu zastopana slovenska avtorja je bilo res veliko. Pogrešam več takih nastopov slovenskih avtorjev na res opaznih mestih. Kako se prevedene knjige prodajajo, o tem pa nič ne vem.

Pred dobrim letom ste na razpravi o avstrijski književnosti pri nas in slovenski v Avstriji v Slovenski matici predlagali ustanovitev posebne ustanove, ki bi v desetih letih omogočila sistematičen in načrten izbor in prevod od trideset do štirideset knjižnih del, nekakšno »trdno jedro«, v nemščino. Je vaš predlog naletel na kakšen odziv?

Pravzaprav ne gre za ustanovitev ustanove, ampak za knjižno zbirko, podobno Češki biblioteki, ki je izhajala pri Deutsche Verlags-Anstalt in jo je financirala nemška Robert-Bosch-Stiftung. Ja, pred log je naletel na izredno pozitiven odziv. V tej zadevi je od januarja 2010 prišlo do mnogih kontaktov in konkretnih pogovorov, tudi z Javno agencijo za knjigo, z založbami in z drugimi pomembnimi institucijami v Sloveniji in Avstriji. Prosim za razumevanje, da ob trenutnem stanju pogovorov ne bom šel v podrobnosti, upam pa, da vam bom v doglednem času lahko povedal kaj bolj konkretnega.

Lansko leto je tekla polemika zaradi prekinjenega projekta Enciklopedija slovenskega jezika in literature na Koroškem pri Avstrijski akademiji znanosti. S so­urednikom (glavna urednica je bila dr. Katja Sturm Schnabl) Michaelom Reich­mayerjem zaradi vložene tožbe na delovnem sodišču o tem nista hotela govoriti. So sodni mlini že kaj zmleli in se projekt nadaljuje?

Veste, ta nepotrebni ples me je stal toliko živcev in gnusa, da o njem rajši ne bom veliko govoril. Sodni mlini so mleli, da, čeprav ne do konca. Tako moj kolega in prijatelj Michael Reichmayer kot jaz sva v procesih sprejela poravnavo, ki nama jo je ponudila Akademija, saj se ji je očitno zdelo odveč še globlje riniti v nesrečo. Za naju je bilo edino pametno iti v poravnavo, ker sva potrebovala vso moč, da sva si spet uredila eksistenco. Kako pa gre s projektom naprej, o tem bo treba vprašati gospo vodjo projekta in njena nova sodelavca. To je vendarle projekt javnega interesa. Jaz ga nisem smel dokončati, s tem sem se moral sprijazniti. Če pa kdo pride in mi ponudi, naj spravim na noge drugi del, od leta 1938 do danes, za katerega sva z Michaelom v upanju na nadaljevanje opravila ogromno pripravljalnega dela, ne bom rekel ne. Saj vem, kako se dela. In vedo moji kolegi v Sloveniji in Avstriji in drugod po svetu, kako sem delal.