Nadzor, ki kaže, da nadzor ni deloval

Revizija računskega sodišča: Ministrstvo za kulturo leta 2015 poslovanja javnih zavodov ni nadzorovalo, kot bi moralo.

Objavljeno
19. julij 2017 16.18
Igor Bratož
Igor Bratož

Prejšnji mesec je računsko sodišče objavilo revizijsko poročilo z naslovom Učinkovitost izvajanja nadzora nad poslovanjem javnih zavodov na Ministrstvu za kulturo. Revizija je zajela početje ministrstva v letu 2015. Z davkoplačevalskega stališča se – tako kot večina takih poročil – bere kot grozljivka.

Poročilo, ki ga je podpisal generalni državni revizor Tomaž Vesel, je zajelo obdobje med 1. januarjem in 31. decembrom 2015, torej leto, ko je ministrstvo za kulturo (MK) vodila ministrica Julijana Bizjak Mlakar. In za to revidirano obdobje računsko sodišče (RS) meni, da ministrstvo ni imelo vzpostavljenega učinkovitega nadzora nad poslovanjem javnih zavodov na področju kulture, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija.

Najverjetneje bi analiza katerega drugega obdobja pokazala podobno stanje. RS je v reviziji preverilo, ali so postopki izvajanja nadzora jasno določeni, ali so postopki izvajanja nadzora ustrezni in zadostni in ali MK izvaja predpisan nadzor nad poslovanjem javnih zavodov. V obravnavanem letu se je iz državnega proračuna redno financiralo delovanje 72 javnih zavodov (od tega 27 javnih zavodov, katerih ustanoviteljica je Republika Slovenija, in 45 javnih zavodov, katerih ustanoviteljice so občine), dveh javnih agencij in enega javnega sklada.

Postopki izvajanja nadzora ministrstva oziroma skrbnikov javnih zavodov nad poslovanjem javnih zavodov v predpisih in internih aktih niso bili jasno določeni, prav tako jih MK ni določilo v odločbah, poroča RS. Ministrstvo v letu 2015 ni vzpostavilo nadzora nad poslovanjem javnih zavodov, ki bi ga v skladu z zakonom o javnih financah (ZJF) in zakonom o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Zujik) moralo izvesti.

Prav tako ni določilo oseb, ki bi izvedle podrobnejše preglede poslovanja javnih zavodov. Postopki izvajanja nadzora niso bili jasno določeni. Na 21. strani poročila je imenitna generalna ugotovitev: Posebnega postopka, ki bi opredeljeval, kako se nadzira javni interes na področju kulture, ni.

Strokovne komisije po domače

Naštevanje »grehov« ministrstva navaja, da MK, kar zadeva financiranje javnih zavodov, ni sprejelo normativov in standardov po posameznih umetnostnih zvrsteh, ki bi zasledovali kakovost in obseg ciljev iz resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2014–17 in bi bili podlaga za pripravo programov dela javnih zavodov. Prav tako ministrstvo ni sprejelo smernic oziroma usmeritev, ki bi skrbnike javnih zavodov in strokovne komisije, ki ocenjujejo predloge programov dela, usmerjale pri pregledu ciljev in prioritet, ki jih je določil javni zavod v programu dela.

Določeni niso bili niti kriteriji, na podlagi katerih so se izbirali člani strokovne komisije, niti pogoji, ki jih morajo izpolnjevati člani strokovnih komisij. Ta ugotovitev bo prek manjšega ovinka brez dvoma močno razveselila tiste, ki so strokovnim komisijam na primer Javne agencije za knjigo (ki je v pravilniku o načinu izvajanja financiranja na področju kulture v istem košu z javnimi zavodi, javnimi skladi in še eno javno agencijo) doslej že večkrat očitali nekompetentnost, neenako obravnavo prijaviteljev oziroma dodeljevanje subvencij favoriziranim prijaviteljem in netransparentnost, saj potrjuje njihove sume.

Posebno omembo si je ministrstvo prislužilo tudi pri finančnih načrtih: javnim zavodom ni pravočasno, v 15 dneh po sprejetju rebalansa proračuna za leto 2015, poslalo izhodišč za pripravo finančnih načrtov, enemu 38 dni prepozno, enemu z 21-dnevno zamudo, trinajstim z 18-dnevno in dvanajstim s 15-dnevno. K tej ugotovitvi RS je ministrstvo dodalo spoznanje, da je zakonski rok težko pravočasno realizirati, češ da pravočasnost trpi zaradi trenutne kadrovske zasedbe na ministrstvu.


Nenadzorovana poraba sredstev

Še več: kar zadeva dodeljevanje denarja javnim zavodom, poročilo ugotavlja, da komisije niso imele določenih kriterijev oziroma meril, s katerimi so ocenjevale programe dela, možnih ocen in vpliva ocen na višino dodeljenih sredstev. Tako je ministrstvo odobrilo programe dela javnih zavodov, čeprav nekaterih letnih ciljev ni bilo mogoče nadzirati in izvajati nadzora nad uresničevanjem javnega interesa po posameznih javnih zavodih in umetniških zvrsteh.

Postopki izvajanja nadzora po mnenju računskega sodišča niso bili ustrezni in zadostni. Revizija tudi omenja, da je nadzor nad pripravo, izvajanjem ter uresničevanjem programa dela zavodov sicer opredeljen v predpisih, vendar ti ne določajo obsega in postopkov preveritev, s katerimi bi se moral opraviti nadzor. Predpisi tudi ne določajo roka za izdajo soglasja oziroma nesoglasja k letnemu poročilu. Obsega, postopkov preveritev ter nadzora za preveritev namenske porabe sredstev ministrstvo ni opredelilo niti v internih aktih niti v odločbah.

Skrbniki so javne zavode v primeru neustreznih finančnih in kadrovskih načrtov, ki so del programa dela, pozvali k dopolnitvi programov dela, niso pa jih pozvali k dopolnitvi vsebinskega dela programa dela, čeprav programi dela niso bili vedno popolni in niso imeli ustrezno določenih letnih ciljev. Soglasja k programom dela javnih zavodov v enajstih primerih niso bila dana pravočasno.

Poročilo o poročilih

Ministrstvo je javne zavode pozvalo k predložitvi polletnih in letnih poročil. Letna poročila so obsežna, nepregledna in ne omogočajo neposredne primerjave med načrtovanim in doseženim, ugotavlja revizija RS. V nekaterih primerih so bila polletna in letna poročila pomanjkljiva, ministrstvo pa javnih zavodov ni pozvalo k dopolnitvi.

Ministrstvo je v nekaterih primerih izdalo soglasje k letnim poročilom, čeprav program dela ni bil v celoti izpolnjen, in ni uporabilo možnosti znižanja sredstev javnim zavodom, ki programov dela niso uresničili v celoti. V primeru nenamenske porabe sredstev tudi ni bilo zahtevano vračilo sredstev v državni poračun. Ministrstvo v obdobju, na katero se nanaša revizija, ni izvedlo podrobnejših pregledov delovanja javnih zavodov.

V javnih zavodih je zasedenost zaposlenih zelo različna, ugotavlja revizija, nekateri med zaposlenimi leta 2015 niso bili aktivni, med njimi tudi taki, ki zaradi starosti ne morejo več opravljati dela, zato so potrebne nadomestne zaposlitve (avtorski honorarji), ki povečujejo stroške poslovanja.

Ministrstvo analiz o zasedenosti kadrov, torej o podzaposlenosti oziroma nezasedenih kadrih, to je doseganju polne delovne obveznosti zaposlenih, ni izvedlo (je pa na zahtevo RS pridobilo podatke o doseganju delovne obveznosti zaposlenih). Izvajanje predpisanega nadzora nad poslovanjem javnih zavodov po mnenju RS tudi v tem segmentu torej ni bilo učinkovito. Za ilustracijo možnosti v javnem sektorju je na strani 44 primer tedenskega izračuna delovne obveznosti za starejšega umetnika, ki kaže, da je celo s 16 urami dejanskega delovnega časa na teden mogoče prejeti polno plačo.

Kot je običajno, je RS od ministrstva zahtevalo predložitev odzivnega poročila v 90 dneh, v njem mora MK izkazati popravljalne ukrepe za odpravo ugotovljenih nesmotrnosti z ustreznimi dokazili. RS bo ocenilo verodostojnost odzivnega poročila, to je resničnost navedb o popravljalnih ukrepih, in po potrebi opravilo revizijo odzivnih poročil, prav tako bo ocenilo zadovoljivost sprejetih popravljalnih ukrepov.