Nagrada Prešernovega sklada: Arhitekti Lena in Tomaž Krušec ter Vid Kurinčič

Izstopajoča dela skupine arhitektov Lene in Tomaža Krušca ter Vida Kurinčiča v zadnjih dveh letih so upravna stavba­ in VIP-paviljon Nogometne zveze Slovenije (NZS) na Brdu pri Kranju, individualna hiša na Golem pri Ljubljani in obnova Linhartove dvorane v Cankarjevem domu.

Stavba NZS je postavljena v prostor kot avtonomen volumen, katerega belina jasno riše mejo med stoletnim delom narave in kreacijo človeških rok. Njen bistveni element je odprtost pogledov proti okoliški krajini. Arhitekt dr. Aleš Vodopivec je v obrazložitvi nagrade napisal, da njihovo arhitekturo zaznamuje izjemno občutljiv odnos do preteklosti in slovenskega izročila, obenem pa tudi do naravnega in grajenega okolja. Njihova arhitektura je sodobna, obenem pa se spoštljivo vključuje v okolje. Na naša vprašanja je v imenu skupine odgovarjal Tomaž Krušec.

Kaj je pri vašem arhitekturnem delu najlepše in kaj ga najbolj otežuje?

Arhitektura ni samo poklic, ki smo se ga odločili opravljati. Postati arhitekt, ki je predan svojemu poklicu, pomeni sprejeti določen način živ­ljenja, zato je težko definirati, kateri del našega poklica najraje opravljamo. Je pa res, da je arhitektura med vsemi umetniškimi zvrstmi najbolj zavezana uporabniku. Če arhitektura ne izpolnjuje tega primarnega namena, je nesmiselna. Zato je za arhitekta največje zadovoljstvo, če se uporabnik njegove arhitekture v njej dobro počuti oziroma je z arhitektovim delom zadovoljen ali celo ponosen nanj.

Ste zagovorniki javnih natečajev za javne zgradbe, financirane iz občinskega ali državnega proračuna? Je to način, ki daje najboljšo arhitekturo?

Javni anonimni natečaji so bili od nekdaj sredstvo za pridobivanje najboljših arhitekturnih rešitev. Tak način izbiranja najprimernejših projektov za javne zgradbe poznajo vse razvite države, kot so na primer Avstrija, Švica, Nemčija, Španija in druge. V tujini ne uporabljajo natečaja le javne institucije, ampak velikokrat tudi zasebni investitorji, ki se zavedajo, da s tem najbolj transparentno pridobijo najboljšo arhitekturno rešitev. Z natečaji se je ne nazadnje v začetku prejšnjega desetletja uveljavila tudi naša generacija arhitektov.

Ljudje, ki so danes stari od štirideset do petdeset let, so tako že zelo mladi prišli do zavidljivih projektov. S tem je Slovenija dobila vrsto mednarodno odmevnih arhitekturnih stvaritev. To so zgradbe, ki so požele veliko strokovnih nagrad doma in v tujini. Žal pa teh nekaj presežkov ni dvignilo splošne kulture gradnje v Sloveniji. V letih od 2013 do 2015 je natečaj za javne zgradbe prenehal biti zakonsko obvezen, edino merilo za pridobitev projekta je postala vrednost izdelave projekta, kar je poleg gospodarske krize dodatno znižalo kakovost grajenega prostora v Sloveniji. Natečaji so se lani ponovno vrnili v zakonodajo in upamo na boljše čase.

Ste zagovorniki ali nasprotniki vključevanja tujih arhitektov v projekte v Sloveniji?

Bolj kot avtorjeva nacionalnost je bistven rezultat njegovega dela v prostoru. Če je arhitektura dobra, je vseeno, ali jo je naredil tuji ali slovenski arhitekt. Arhitektura je fizični okvir za življenje, ki bo potekalo v tem prostoru, naj je to stavba, trg ali ulica; predstavlja ozadje velike večine dogodkov, ki so se nam zgodili v življenju. Če gledate na problem s tega zornega kota in če je arhitekturni prostor kvaliteten, je vprašanje, od kod prihaja avtor, nepomembno. Vprašanje je irelevantno tudi s stališča vpetosti Slovenije v evropski prostor, kjer lahko na vseh javnih razpisih in natečajih formalnopravno sodelujejo vsi arhitekti s prebivališčem v Evropski uniji.

Pogosto se udeležite javnih razpisov v tujini. So vas v to prisilile razmere, ker se pri nas manj gradi kot nekoč?

Na natečaje v tujini smo se začeli prijavljati zato, ker je količina natečajev po letu 2012 zelo padla oziroma je bil natečaj kot obvezni del postopka pridobivanja najustreznejše arhitekturne rešitve za javne objekte ukinjen. Imeli smo srečo, da smo zmagali na nekaj natečajih v tujini, kar nam je seveda pomagalo prebroditi gospodarsko krizo. Natečaj ni samo način pridobivanja posla. Za arhitekta je sodelovanje na natečaju tudi svojevrsten miselni trening, saj lahko neobremenjen izdela in odda rešitev, o kateri iskreno verjame, da je najboljša. To je nekakšno izražanje strokovne opredelitve do problema, ki je predmet natečaja.

Je zato, ker je v Sloveniji malo dela in veliko arhitektov, tekmovalnost med njimi večja in s tem tudi arhitektura kakovostnejša?

Pred gospodarsko krizo se je v strokovnih krogih veliko govorilo, da je naša stroka izgubila stik z realnostjo. Arhitektura je postala orodje špekulativnega kapitala, kar se je po vsem svetu manifestiralo v obliki tako imenovanega efekta Bilbao. Temeljno poslanstvo arhitekture, to je služiti tistemu delu družbe, ki jo resnično potrebuje, je bilo marsikdaj sekundarnega pomena. Gospodarsko krizo smo zato mnogi videli kot priložnost, da naša stroka ponovno premisli lastne korenine, svoje temeljno poslanstvo in prvine. Zdelo se je, da bo gospodarska kriza tako presejala stroko, da bodo obstali le najboljši. Ko se danes vozim po Sloveniji, se mi zdi, da se to ni zgodilo v tolikšni meri, kot bi si želeli.

Pogosto je problem arhitektov, da izhajajo iz oblike. Ali naj ne bi bilo obratno, da bi izhajali iz umeščenosti v lokacijo?

Vprašanje, kako se neka stavba dotakne tal oziroma kako je umeščena v lokacijo, je eno bistvenih, s katerimi se mora ukvarjati arhitekt, ko začne delati projekt. Vprašanje konteksta, kot ga razumemo mi, pa se ne nanaša samo na fizični kontekst; ni samo vprašanje topografije tal, orientacije stavbe, odgovarjanje na dimenzije sosednjih stavbnih volumnov in podobno. Vprašanje konteksta vpliva tudi na odločitve o izbiri gradiva, o značilni konstrukcijski zasnovi, o usmerjanju pogledov proti okoliškim vedutam ... Kontekst se dotika tudi abstraktnejših tem, na primer kulturne in strokovne kontinuitete določenega prostora, ustvarjanja primernega prostorskega vzdušja in navsezadnje pomeni tudi avtorjev odnos do časa in prostora, v katerem živi.

Arhitekt se mora nekako poistovetiti z lokacijo, razbrati iz nje bistvene elemente, ki lahko imajo potencial, da iz njih zraste koncept bodoče arhitekture.

Arhitekti ustvarjate prostor s številnimi prvinami. Katere se vam zdijo najpomembnejše za ­atmosfero notranjega in zunanjega­ prostora?

Zadnje čase je v arhitekturni stroki veliko govora o tako imenovani atmosferi notranjega prostora. Nedvomno je na to vplivala tudi knjiga z istim naslovom arhitekta Petra Zumthorja, ki je izšla leta 2006. To je lastnost arhitekture, na katero nas je Zumthor opozoril, čeprav je obstajala, odkar obstaja arhitektura. Če pomislite na primer na belino baročne cerkve San Carlo alle Quattro Fontane [Sveti Karel pri štirih vodnjakih] v Rimu arhitekta Francesca Borrominija, na svetlobo, ki proseva skozi odprtine v ovalni kupoli in osvetljuje njeno reliefno strukturo, ko začutite tišino, ki vas objame po tem, ko se za vami zaprejo težka lesena vrata, in ko zavonjate sveče, ki počasi dogorevajo in nas spomnijo na minevanje časa, ki nam je vsem skupno.

To je vzdušje notranjega prostora, o katerem govori Zumthor. Bistveno je, da se kot arhitekti zavedamo, da ko danes ustvarjamo arhitekturo in so razmerja med lokacijo ter stavbnim volumnom pravilna, če so pogledi natančno določeni, če svetloba pravilno vstopa v prostor, če so uporabljeni pravilni materiali in konstrukcije, lahko arhitektura prestopi prag čiste uporabnosti in poseže na polje poetičnega.