Napolnjuje pogovore, sanje – in tudi tišino

Današnji mednarodni dan maternega jezika je namenjen spodbujanju večjezičnosti in kulturne raznolikosti, a ni praznik.

Objavljeno
21. februar 2019 07.00
Posodobljeno
21. februar 2019 07.00
Na materinščino se formalno spomnimo 21. februarja. Foto Matej Družnik
Obstaja mednarodni dan znakovnih jezikov, 23. september, obstaja 26. september, evropski dan jezikov, in obstaja mednarodni dan maternega jezika. Razglasil ga je Unesco, organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo. Na materinščino se formalno spomnimo 21. februarja.

Mednarodni dan maternega jezika je spominski dan z namenom: spodbujal naj bi spoštovanje lastnega jezika in hkrati drugih maternih jezikov po vsem svetu, dajal naj bi moč ohranjanju in spodbujanju večjezičnosti ter jezikovne in kulturne raznolikosti. In ni praznik.
 

Življenje za jezik


Unesco ga je na seznam pomembnih dni uvrstil leta 2000 v spomin na ubite študente z univerze v Daki, ki so leta 1952 protestno zahtevali uradno rabo njihovega maternega jezika, bengalščine, in to plačali z življenjem.

Ko sta leta 1947 Indija in Pakistan slavila konec britanske nadvlade, so se v Pakistanu odločili za urdu kot državni jezik, pa čeprav je zahod države uporabljal urdu, vzhod, današnji Bangladeš, pa bengalščino. Študentje na kampusu univerze v Daki so že decembra 1947 zahtevali, da tudi bengalščina, bangla, postane eden od uradnih jezikov. Brez uspeha.
Članice Unesca dan materinščine obeležujejo od leta 2000.
 

Leto kasneje se je v parlamentu v Karačiju pojavil predlog, da poslanci uporabljajo ali urdu ali angleščino, predlog, da bi vključili tudi bengalščino, je bil zavrnjen, to pa je sprožilo proteste in splošno stavko, več aretacij, vendar gibanja ni ustavilo.

Demonstracije 1952. je vlada prepovedala, a študentje in podporniki so se 21. februarja kljub temu zbrali na kampusu: policija je najprej nastopila s solzivcem, v kaosu, ki je sledil, so policisti začeli streljati v množico in ubili več protestnikov, med njimi celo devetletnega dečka. Na prizorišču so kasneje postavili spominsko znamenje, pakistanski parlament je bengalščino kot uradni jezik razglasil februarja 1956.

Bogdan Gradišnik: Slovenščina se danes počuti slabše ko včeraj in bolje ko jutri.

 

Angleščina vsepovsod


Ob mednarodnem dnevu maternega jezika je postalo običajno opozarjanje na izumiranje jezikov, Unesco je pred časom opozarjal, da utegne po mnenju jezikoslovcev v 21. stoletju izumreti velik delež od 6000 do 8000 jezikov po svetu.

Pol sedanjih jezikov govori manj kot deset tisoč ljudi, precej pozornosti so doživela predvidevanja znanega jezikoslovca Davida Crystala, da vsaka dva tedna eden od takšnih jezikov izumre.

Na drugi strani je precej drugače: angleščino, enega najbolj razširjenih jezikov na svetu, se je med letoma 2010 in 2015 učila tretjina svetovnega prebivalstva, v bližnji prihodnosti bo angleščino – uradni ali pa neformalno uradni jezik v pomorstvu, letalstvu, računalništvu, mednarodnem športu, turizmu in še na številnih drugih področjih – govorila polovica vseh ljudi na planetu. Slovenščino na svetu govori približno 2,5 milijona govorcev.
 

Po notranjih sobanah jezika


Ko smo pisatelju Branku Gradišniku poslali oznanilo, da nastavljamo puščico, v kateri nabiramo darove za pisanje ob dnevu materinščine, nam je odgovoril takole:

»Lahko vam odpišem kar takoj, začenši z ugotovitvijo, da beseda prava bode 'pušica', ne puščica, ki ste jo zapisali v svojem vabilu k sodelovanju. Upam, da SSKJ še ni podlegel napačni rabi. Ah, ne, nikar, vidim, da upošteva tudi obliko 'puščica', grozota. Gre za pomanjševalnico 'puše', ki smo jo dobili iz nemške die Büchse (= škatla). Ta pomen se je razgubil, ostala pa je cerkvena pušica, skrinjica, v katero verniki dajejo svoje finančne darove (in gumbe, pristavlja Frane Milčinski v svoji Ignaciji Kanaciji, če me spomin ne vara). Vidite, vsaj mene osebno veseli, kadar se lahko takole sprehodim po notranjih sobanah našega sijajnega jezika. Koliko je jezikov na svetu, kjer ti golih šest črk – recimo 'šli sva' – pove, koliko je bilo udeleženih oseb, kaj so počele, kakšnega spola so bile, ali se je reč že zgodila, ali se godi ali pa se šele bo, ali je početje dovršno ali nedovršno ...? Živela slovenščina!«

Po različnih kajžah, kamricah slovenščine se že dolgo sprehajajo tisti, ki tako ali drugače sodelujejo z leta 2004 ustanovljenim Društvom za domače raziskave. Na spletu je njihov raziskovalni interes za vsakdanje pojave zaživel s projektom Razvezani jezik, prvim prostim slovarjem žive slovenščine, ki je doživel tudi tiskane izdaje.

Doslej so pripravili tri jagodne izbore: 2006. elektronsko knjigo, 2007. knjižno izdajo, 2014. ilustrirani tematski slovar XXXY, posvečen spolu in seksualnosti. Razvezani jezik je pravi naslov, kamor se uporabniki lahko obrnejo, če jih zanima na primer razlaga besede ali besedne zveze aberveznik, palamuditi, ezermešter, virtuateljica, bom ibercug naredu, srednja žalost, medvedja kri, najprelepši, merčeva metoda, prestitutka, ajnpildanje, možganski prdec itd. Zabava zagotovljena.
 

V mozaiku jezika


Soustanoviteljica društva Alenka Pirman ob dnevu materinščine pravi:
»Letos na Društvu za domače raziskave praznujemo 15-letnico Razvezanega jezika, spletnega slovarja žive slovenščine, Nuka 2 pa še vedno od nikoder?! Slovenščina na spletu se sicer lepo počuti, znanstveniki ji zagotavljajo več in več digitalne infrastrukture in jo znajo tudi lepo preštevati, pregibati in nasploh preračunavati v vedno bolj umetelnih in celo mednarodnih spletnih bazenih, zato je vsaka skrb za preživetje naše materinščine odveč! Bodimo torej širokogrudni: »Ne govorimo brez velike sile v jeziku, kterega vsak v druščini ne razume. Kajti to je dolgočasno pa tudi sumljivo.« (Olikani Slovenec, 1868, prebran na dLib.)

Pisateljica Miriam Drev o slovenščini dodaja: »V mozaiku jezika – slovenščine – odmevajo časi; vse naselitvene plasti našega bivanja v teh krajih vsebuje. V njej so strnjeno naložena obdobja rodov. Naša vzajemnost je v njej, in vzdržljivost; iskre ustvarjalne fantazije in iskanj. Z njeno silo smo se vzravnali iz pripognjenosti. Napolnjuje naše pogovore, sanje – in tudi tišino. V slovenščini prepoznavam sebe. Si ostajam zvesta.«
 

Varovanje zaklada


Kantavtor in glasbenik Vlado Kreslin o dnevu materinščine dodaja popotni drobec: »Ne vem, kdo je bil bolj poparjen, jaz ali prijatelj, s katerim sva se srečala tam daleč v njegovi novi domovini Kanadi, ko je po mojem koncertu ponosno priklical k mizi svoja nadobudna sinova. Naj se mi predstavita, 'ne po angleško, po prekmursko! No, pa vsaj po slovensko', jima je šepnil, ko sta nemočno mencala, on pa je zardel kot puran, za katerim sva se nekoč podila po blatnem beltinskem dvorišču.«

Prevajalec Bogdan Gradišnik dodaja: »Sedanje stanje slovenščine me navdaja z žalostjo, ker naredimo premalo novih besed in raje uvažamo tuje celo tja, kjer že imamo svoje. Tako, recimo, vplivneža nadomešča 'influencer'. Ker se le malokomu še ljubi kaj prevesti, se razblinja uveljavljeno domače izrazje. Besedni zaklad se spreminja v bedni upad, v kupček plehkih ostankov nekdanjega razkošja. Za to siromašenje so po mojem najzaslužnejši jezikoslovci, saj s čezmerno popustljivostjo boginje Rabe spodbujajo lenobo, tako rekoč od devetletke do parlamenta. S prispodobo, slovenščina se danes počuti slabše ko včeraj in bolje ko jutri.«

Prevajalec Vasja Bratina se zahvaljuje prednikom: »Slovenščina me pri mojem prevajalskem delu s svojo gibkostjo in dostikrat premalo cenjenim bogastvom besednega izrazja vedno znova prijetno preseneča in razveseljuje, saj je vanjo mogoče preliti vsako, tudi najtežje tuje besedilo. Da jo lahko postavimo ob bok kateremukoli svetovnemu jeziku, gre vsa zahvala našim prednikom, ki so jo ohranjali, bogatili, plemenitili in z njo spoštljivo ravnali, in to mora biti tudi naša naloga. Skratka, poleg njene sporazumevalne vrednosti je tudi eden najdragocenejših kulturnih biserov, kar jih kot narod premoremo. Veličina naroda se namreč ne meri po njegovi velikosti, temveč se prav po takih zakladih.«